Veto na azbestni zakon

Državni svet je na današnji seji z 22 glasovi za (pet proti, pet vzdržanih) sprejel veto na novelo zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom, ki ga je Državni zbor Republike Slovenije sprejel na 22. redni seji.

Cilj predlagateljev sprejete novele zakona je bil, da se dopolni Zakon o odpravljanju posledic dela z azbestom z okoljskim vidikom in ne samo s poklicnim vidikom azbestnih bolezni, kar je med drugim zahteval tudi Državni svet Republike Slovenije, ki je na zakon v mesecu marcu 2006 vložil odložilni veto. Zakon o odpravljanju posledic dela z azbestom se namreč omejuje le na osebe, ki so bile zaposlene v gospodarskih družbah, ki so predelovale ali skladiščile azbest oz. azbestne izdelke in na delovnih mestih, kjer so bile izpostavljene azbestu, zato so predlagatelji predlagali razširitev uporabe določb zakona na osebe, ki so živele v okolju, v katerem so zbolele zaradi izpostavljenosti azbestu.

Predlagatelj je nadalje opozoril na problematiko onesnaženega in zastrupljenega okolja in potrebo po pripravi sistemskega zakona o odpravi posledic onesnaževanja in obremenjevanja okolja z najrazličnejšimi snovmi, ki ogrožajo zdravje in življenja državljanov, na kar sta Komisija državnega sveta za družbene dejavnosti in Komisija državnega sveta za gospodarstvo večkrat opozarjali.

Zato je Državni svet ob obravnavi predloga zakona pričakoval, da bo predlagatelj v sodelovanju z Ministrstvom za delo, družino in socialne proučil in dopolnil posamezne člene z zahtevami odložilnega veta Državnega sveta in s konkretnimi amandmaji Zveze sindikatov azbestnih bolnikov Slovenije. Vendar se je besedilo prvotno vloženih členov zmanjšalo samo na pravice oseb, ki so zbolele za mezoteliomom.

Državni svet zato odločno nasprotuje omenjenem zakonu in poudarja, da se mora z zakonom določiti pravica do predčasne upokojitve, ki bo vezana izključno na verificirano bolezen zaradi izpostavljenosti azbestu. Pravica do invalidske pokojnine pod ugodnejšimi pogoji naj ne bo vezana na ugotovljeno invalidnost II. oziroma III. kategorije, kakor tudi ne na starost 50 let. Pravico do invalidske pokojnine pod ugodnejšimi pogoji naj se zagotovi osebam, ki so dopolnile najmanj 23 let (moški) oziroma najmanj 20 let (ženske) pokojninske dobe, saj se bolezni lahko pojavijo že po desetih oziroma petnajstih letih prve izpostavitve azbestu. Zaradi sinergičnih vplivov delovnega okolja, v katerem oboleli delavec dela, se namreč pri azbestnih bolnikih bistveno poveča verjetnost, da obolijo za rakom na pljučih.

Gre namreč za dejstvo, da se pri azbestnem bolniku s pljučno fibrozo do 60-krat poveča nevarnost, da oboli za pljučnim rakom, zaradi sinergičnih vplivov kajenja, kakor drugih karcinogenih in ostalih substanc, ki se v mnogih primerih pojavljajo na delovnih mestih, kjer sicer ni azbestnega prahu. Na ta način bi se pravica priznavala tako, kot se je po Zakonu o prepovedi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki ter zagotovitvi sredstev za prestrukturiranje azbestne proizvodnje v neazbestno, ki je bil sprejet leta 1996.

Pravico do ustrezne odškodnine je potrebno z zakonom zagotoviti tudi zakonitim dedičem prizadetih oseb. V mnogih primerih gre za mlajše osebe, med katerimi so tudi šoloobvezni otroci. Prav tako je po mnenju Državnega sveta nujno uzakoniti register delavcev, ki so bili ali so še izpostavljeni azbestu, ki bo nudil dobro podlago za zgodnje odkrivanje azbestnih bolezni pljuč. Državni svet ponovno poudarja, da morajo biti pravice enake za vse upravičence, ki so zboleli zaradi izpostavljenosti azbestu.

Obenem poudarja, da pri odločitvi za privatizacijo odgovornih družb ni v zadostni meri upoštevalo niti strateških interesov v zvezi s tržno zanimivimi programi teh družb niti odgovornosti za preteklo škodljivo ravnanje, tako v odnosu do okoliškega prebivalstva in okolja v celoti.