V teh dneh mineva sedem let, odkar sem jesenske tedne preživljal na Onkološkem inštitutu med prejemanjem kemoterapij. Pri svojih tridesetih sem namreč zbolel za rakom mod. Tako me je čakalo osem mesecev zdravljenja. Ker nisem maral dolgotrajnega bivanja v bolnišnični sobi, sem veliko časa preživljal ob Ljubljanici in v bližnjem parku, kjer se pogosto zadržujemo onkološki bolniki med svojimi obiski. Ko te obiščejo znanci, prijatelji in sorodniki, dnevi takoj postanejo toplejši in prijetnejši. Med zdravljenjem sem bil obdan z družino, znanci in številnimi novimi obrazi, ki so mi sčasoma postali prijatelji. Ob sotrpinih, predanem onkologu in srčnih zaposlenih na oddelku sem spoznal tudi gospo, ki sem se ji 28. oktobra 2018 na Facebooku poklonil s fotografijo in zapisom z naslovom: "O tem, da živimo med angeli." In to je njena zgodba.
Nika Müller Pucher je srce kavarne na Onkološkem inštitutu – njen nepogrešljiv del je že tri desetletja. "Prišla sem kot mlada ženska, nekoliko ohola. Nisem vedela, kaj pomeni bolezen, čeprav izhajam iz zdravniške družine. Smrt in bolezen sta bili od mene oddaljeni kilometre daleč. Ko sem prišla sem, sem več let opravljala svoj poklic. Potem pa je prišlo do nekega preobrata. Srečala sem gospoda, zdravnika. Na božični večer je bil osamljen. Prišel je na kavo, ravno smo zapirali lokal. Rekel mi je: Vi boste zdajle odšli domov, se veselili, jedli odlično večerjo, obdajali vas bodo sorodniki. Jaz pa bom v postelji popolnoma sam. En otrok je v bolnišnici v Vojniku, drugi v Kanadi. Ta božič je zame strašen stres. Takrat se me je onkologija prvič v resnici dotaknila. Odločila sem se, da ga naslednji dan obiščem – in res sem to storila. Prinesla sem mu nekaj z naše bogato obložene mize. Gospod je bil tako vesel, da sem prvič v življenju začutila, kako lahko že z majhnim dejanjem – s toplimi besedami, s koščkom dobre hrane – nekomu polepšaš dan. Takrat se je začel moj uvid v svet ljudi, ki trpijo, ki so bolni, ki ne verjamejo več v ozdravitev. Tistih, ki mislijo, da beseda rak pomeni konec – kar pa sploh ne drži več. Posebej bi želela poudariti, da se morajo vsi, ki zbolijo, zavedati, da je v onkologiji prišlo do izjemnega napredka. Bolezen v mnogih primerih postaja kronična, ljudje pa živijo – in živijo dolgo. Pogosto rada rečem: Videli boste, hodili boste na pogrebe zdravih ljudi, vi pa boste dočakali visoka leta. Vsa ta naravnanost je prisotna tudi v tej stavbi, med vsem osebjem. Prepričana sem, da tukaj nisem nobena izjema."
Odraščala je v družini, kjer so spodbujali radovednost in širino duha. Oče ji je že zgodaj privzgojil ljubezen do knjig, umetnosti in razmišljanja o življenju. Ta humanistična vzgoja jo je pozneje vodila v prostovoljstvo in razumevanje ljudi v stiski. Verjame, da znanje prinaša globlje doživljanje sveta – včasih tudi več žalosti, a hkrati več topline, sočutja in smisla.
"Kar je v bistvu vrednota – je ena sama vrednota – to je zdravje. Vse ostale stvari se da na nek način urediti, pridobiti, zaslužiti, če tako rečem. Če imaš zdravje, imaš ob malo truda tudi vse ostalo."
"Ker sem videla veliko stiske, sem se odločila, da bom marsikdaj pristopila k ljudem ne samo s toplo besedo, ampak tudi s kančkom humorja. Kdaj rečem kaj smešnega, se malo pošalim tudi na račun bolezni – seveda z mero, da ne bi koga prizadela. To ljudem ogromno pomeni."
"Včasih se zgodi, da kdo dobi slabo diagnozo, mu pritečejo solze. Takrat stopim k mizi in rečem: Povejte mi, kako zelo vam je hudo.' Iz mojih izkušenj vem, da ljudje pogosto kar sami začnejo pripovedovati. Zdi se, da je stiska tako velika, da samo čaka, da pride na plan. In že nekaj majhnih besed, nekaj korakov dobre volje, jih lahko vsaj malo olajša."
"Zato menim, da to ni nikakršen angelski poklic, ampak preprosto – nuja. Če si tukaj, da govoriš z ljudmi, jih spodbujaš k zdravljenju, jim daješ upanje, da bo še vse v redu, da ni treba gledati na vse skupaj tako turobno – potem si na pravem mestu. Če pa vmes doživiš še kakšen uspeh, je pa to samo lepo. To ljudem ogromno pomeni. In meni se to dogaja, da včasih dobim omizje, nekdo dobi slabo diagnozo, mu pritečejo solze in jaz stopim k mizi in mu enostavno rečem: povejte mi, kako zelo vam je hudo. In, bom rekla, iz mojih izkušenj se dogaja to, da ljudje ti kar zaupajo. Velikokrat kar bruhne iz njih in majhne besede in majhni koraki dobre volje te ljudi že pripravijo do tega, da so malo olajšani. Zato mislim, da to ni noben angelski poklic, ampak da je to nuja."
Z njo bi lahko človek sedel ure in ure – prava enciklopedija najrazličnejšega znanja je. Ob njenih živahnih pripovedih kaplje kemoterapije padajo hitreje, kot bi čas ob njej za hip izgubil svojo težo.
Kar se mene osebno tiče, moram povedati, da ste eden mojih najlepših spominov tukaj na Onkološkem inštitutu. Ne glede na to, kako zahteven je bil moj dan, ste ga vedno polepšali in narisali nasmeh na moj obraz. Kako se vi spomnite trenutka, ko ste me spoznali? Kakšen sem bil? To me res zanima. "No, na to bom odgovorila tudi malo z ženskega stališča," se nasmehne. "Pojavil se je lep mladenič, bled, rahlo obupan, v neki stekleni zgradbi, polni granita. Že takrat sem začutila, da je treba povedati nekaj bolj v mladostnem smislu – da ni vsega konec, da boste uspeli, v kar sem popolnoma verjela. Vedela sem tudi, kdo vas zdravi – zdravnik je bil odličen – in sploh si nisem mogla zamisliti, da vam ne bi uspelo. Zelo lepo sem vas doživela in vas tudi nagovorila, naj pišete, se udejanjate v svojem poklicu, razmišljate o drugih stvareh, se vračate v lepo Prekmurje, uživate v naravi. In poglejte, to ste kasneje res storili, spremljam vaše dogodke – rezultat je odličen. Mladenič je še vedno tukaj."
"Kako lepo povedano, najlepša hvala," odvrnem.
"Tudi kadar sem vas videla na televiziji, sem doma vedno rekla: Poglejte, kako se da! Kako se da lepo ozdraveti, postati fit, narediti kariero in živeti polno življenje.' In res mislim, da ga vi zdaj živite. Verjamem pa, da bo ta pogovor marsikomu pomagal, ko bo spoznal vaš primer – da se da."
Nika, angel onkoloških bolnikov, s svojimi sodelavci vsak dan ustvarja drobne čudeže v onkološki kavarni, kjer je skoraj vedno prisotna, pripravljena prisluhniti, ponuditi toplo besedo ali ramo za tolažbo. Čeprav si je v otroštvu želela postati igralka, zdaj sanja o pisanju zbirke otroških pravljic – a zaenkrat ostaja zvesta svojemu poslanstvu, ki prinaša upanje in toplino tistim, ki jih najbolj potrebujejo.
"Bi pa izpostavila in nagovorila vse ljudi, naj se zdravijo, naj zaupajo medicini. Naša bolnišnica je odlična. Ljudje so ljubeznivi, osebje, vsaj kar jih jaz poznam, tukaj jih poznam veliko, ker so tu že dolgo let. Vse dobro vsem pacientom, ki se zdravijo, in naj zdržijo hude terapije. Na koncu bo prišlo tisto zdravje, ki ga čakajo."
Ob tem pa ne pozabite, da pogum ne pomeni, da se ne bojiš, ampak da kljub strahu stopaš naprej. In prav v teh trenutkih, ko se zdi najtežje, se pokaže moč majhnih dejanj, toplih besed in iskrenih gest, ki svetijo kot luč v najtemnejših dneh.
