VIDEO: Božiček obstaja. 'Rabil bi novo srce. Tvoj Peter'

Darovanje organov je najvišja oblika pomoči sočloveku. Da to še kako drži, znajo povedati tisti, ki jih je usoda gnala v neizprosen boj s hudimi boleznimi. Ko te lahko reši le še podarjen organ, trčiš ob kruto zavedanje, da se tvoje življenje izteka. Kako je videti novo rojstvo, sta nam zaupala Peter Sidar in Nataša Šuen, oba prejemnika darovanega srca. Njuni ganljivi izpovedi si lahko ogledate v videoposnetku. 

Božično darilo

Bilo je pred natanko letom dni, v petem nadstropju ljubljanskega kliničnega centra. Božič ni vesel, če ga ne moreš preživeti v družbi svojih najbližjih, še toliko huje je, če si na smrt bolan. Petru Sidarju je pri 49 letih odpovedovalo srce.

"Razmišljal sem o tem, kako me letos prvič za božič ne bo doma. V bolnišnici decembrski dnevi niso prav ne vem kako zelo praznični. Sicer smo okrasili hodnike in sobe, kdaj nas je tudi presenetila kakšna sestra z rdečo kapo na glavi, a to je bilo tudi vse. Doma pa smo vsako leto z ženo, hčerko in sinom postavili smrečico. Imeli smo tudi navado, da vsak napiše pismo Božičku. Napišeš deset stvari, ki si jih želiš, Božiček pa potem gotovo vsaj eno izpolni."

V roke je vzel pisalo in začel: "Dragi Božiček, vem, da imaš veliko dela …" Najprej je zbral želje za svojo družino: "Zdravje, veliko potrpljenja, smeh in kakšno skromno darilo." Zase je imel le eno željo. Priznal je, da ta ni skromna. "Rabil bi novo srce." Nato je poklical domov in sina prosil, da fotografijo, ki jo je objavil na Facebooku, stiska in položi pod domače drevesce. Ob objavi na spletu je sicer še zapisal, da enako darilo potrebuje njegov prijatelj Marjan.

"Zelo sem hvaležen vsem, ki so moje pismo delili. Božiček sicer vse vidi in vse ve, a vseeno bi lahko zgrešil. Hvala bogu ni," nam je ob obisku s solzami v očeh pripovedoval simpatični Korošec. Komaj teden dni pozneje, natančneje na sam zadnji dan lanskega leta, se je zanj zgodil čudež.

Pomirile so jo besede zdravnika: Darovalci so dobri ljudje

Peter je v času, ko je še čakal na srce, spoznal zdaj 33-letno Natašo Šuen, učiteljico iz okolice Svetega Jurija ob Ščavnici. "Ob obisku na oddelku je imela oblečeno majico z napisom: 123 dni sem te čakala," opisuje njuno srečanje. Nataša je imela transplantacijo takrat že za seboj in je bila preostalim, ki so čakali, v veliko oporo in spodbudo. A tudi njena zgodba je bila težka.

Nataša je že pri 16 letih občutila težave s srcem. Težave je imela že s hojo po stopnicah, po številnih preiskavah in predpisanih zdravilih pa so se pojavile aritmije, zaradi katerih je prejela srčni spodbujevalnik. Ugotovili so, da ima zadebeljeno srčno mišico. Že tedaj so ji dejali, da njena bolezen ni ozdravljiva in da bo nekoč potrebna transplantacija. "Mislila sem si, da bo to mnogo kasneje, da bom prej še veliko doživela."

Ko je vkorakala v svoja 30. leta, je doživela še možgansko kap. To je njeno stanje še poslabšalo in tedaj so jo zdravniki postavili na realna tla – edina rešitev je bila transplantacija srca. "S tem me je prvi soočil zdravnik iz Maribora. Dejal je: Nataša, zdaj pa gre zares. Tvoje srce ne zmore več tega." Isti zdravnik je hkrati v nekaj besedah razblinil vse moralne in druge zadržke o presaditvi organa. "Za to sem mu neizmerno hvaležna. Dejal mi je namreč naslednje: Poglej, darovalci so dobri ljudje. Nekdo, ki daruje, je dober človek. To me je pomirilo, v sekundi nisem dvomila. Pomirila me je misel na to, da bom dobila srce dobrega človeka." Transplantacijo je imela julija leta 2016.

"Ne da se opisati, kako je zdaj življenje lepo"

Danes zaradi težke izkušnje na življenje gleda drugače. "Res uživam. Ne da se opisati z besedami, kako je življenje lepo. Zdaj se veselim vsakega pozdrava, pogleda, lepe besede. Čudovito mi je, da se lahko pogovarjam, da lahko sama nekoga obiščem peš ali pa s kolesom, da vse zmorem z lastnimi močmi. Da grem lahko v gozd, opazujem naravo in da lahko pomagam drugim."

Tiha želja, da bi spoznala svojce, se jim osebno zahvalila

Kot pravi, vsak dan pomisli na osebo, ki ji je podarila srce. "Močno verjamem, da me opazuje in si misli: Izplačalo se je biti darovalec." Priznala nam je, da je tako neizmerno hvaležna, da ves čas razmišlja, kako bi se lahko še zahvalila. Večkrat pomisli tudi na svojce darovalca. "Imam željo, da bi jih spoznala. Da bi se jim lahko osebno zahvalila in pokazala, da so mi s to gesto rešili življenje. Omogočili, da lahko diham, hodim, klepetam." Zaveda se, da bo v tem primeru ostalo zgolj pri želji, saj sistem zaradi varnosti osebnih podatkov tega ne omogoča. Nataša je ob tem opozorila tudi na dejstvo, da je lahko isti darovalec z drugimi organi rešil življenje še komu drugemu, tako pa morda prihranil tudi bolečino svojcem prejemnikov.

Nesmiselno decembrsko zapravljanje namesto malenkosti, ki resnično štejejo

Ljudje, ki imajo za sabo težke življenjske izkušnje, se bolj zavedajo stvari, ki resnično nekaj pomenijo. "V tem decembrskem času vsi preveč razmišljajo le o tem, kaj bi nekomu kupili za darilo. A včasih je dovolj že sam obisk. Mi smo to doživljali v bolnišnici. Obiskovalci niso želeli prihajati praznih rok, a vse, kar tam potrebuješ, je podpora. Ničesar drugega ne potrebujem, le da mi nekdo stoji ob strani, da je z mano, da so stiki pristni. Lahko izgubimo vse na svetu, a ta odnos ostane."

Zakaj po smrti ne bi pomagali?

Peter in Nataša sta sama živ dokaz, kako zdravljenje s presaditvijo organa rešuje življenja. A za uspešno delovanje sistema so potrebni darovalci. V Sloveniji je le četrtina odstotka prebivalcev vpisanih v register darovalcev. Prav tako po opažanjih tistih, ki se redno srečujejo s svojci umrlih, o tem ne govorimo dovolj. Gorazd Čebulc je centralni transplantacijski koordinator. On je član osmerice, ki jim Slovenija Transplant zaupa eno najtežjih nalog v postopku darovanja organov – ugotavljanje volje umrlega. Ta v premnogih primerih svojcem ni znana, ugotavlja.  

"Čeprav je nekdo umrl, čeprav vem, da je svojcem zelo težko in bo šele proces skozi leto ali dve pokazal, kako bodo s tem živeli naprej, lahko na drugi strani nekomu pomagamo. In to ne enemu, ampak več osebam hkrati," nam je zaupal.

Več o težkih pogovorih s svojci, ugotavljanju volje umrlih in postopkih pridobivanja organov si lahko preberete in ogledate v članku na tej povezavi. 

Darovalec je junak

"Največji junak zame je bila oseba, ki mi je podarila življenje, ta darovalec organa. December je morda pravi čas, da se tudi sam odločiš, da bi v primeru svojega konca želel nekomu pomagati, hotel postati njegov junak," pravi Nataša, ki vsakomur v primeru hude stiske želi, da bi bil deležen pomoči, kot jo je prejela sama. 

"Ob vsej tej zgodbi, ki sem jo doživel, je neizmerna hvaležnost darovalcu in njegovi družini. To je eno izmed najbolj plemenitih dejanj, ki jih lahko človek naredi. Zato bi prosil vse, ki to zmorejo, da se za to odločijo," dodaja Peter.