Bodo orientalsko vilo Rafut končno obnovili in čemu bo v prihodnje služila?

Slepa in nema sredi majhne džungle stoji eksotična vila goriškega arhitekta Antona Laščaka. Da bi preprečili njeno nadaljnje propadanje in morebitni vandalizem, so z lahko rušljivim materialom zazidali okna in vrata stavbe, ki je edina zgradba v neoislamskem slogu v Sloveniji. Zdaj tako čaka, da jo končno prebudijo iz dolgoletnega spanca. Sameva in propada namreč že vse od leta 2003, ko je vilo zapustil Zavod za zdravstveno varstvo Nova Gorica.

Občina Nova Gorica je z lastnikom – državo oziroma ministrstvom za izobraževanje – 11. aprila podpisala pogodbo o prenosu stavbnih pravic. Trenutno je pogodba v postopku vpisa v zemljiško knjigo. S prenosom stavbne pravice so presekali zapleten vozel glede lastništva, ki je v precejšnji meri oviral samo obnovo vile. Država ni točno vedela, kaj bi s stavbo oziroma kje bi dobila denar za obnovo. Tudi, ko se je leta 2008 dobra dva milijona evrov proračunskega denarja vendarle našlo, se je zamenjala vlada, prišla je kriza in nova vlada je denar vzela. Zdaj bo za obnovo vile in pripadajočega parka morala poskrbeti občina, ki bo s posestvom tudi upravljala in ga dala v uporabo. 

Za celotno obnovo vile in parka bodo potrebovali 4,5 milijona evrov, so izračunali na občini. "Iz celostnih teritorialnih naložb že imamo rezerviran denar za prvo fazo obnove, ki bo stala dobra dva milijona evrov. S tem denarjem bomo vilo obnovili do te mere, da bomo ustavili propadanje. Potem bomo iskali sredstva za to, da bomo izvedli še drugo fazo, ki bo omogočila, da se notri naselijo neke vsebine," nam je ob našem obisku v Novi Gorici pojasnil tamkajšnji župan Klemen Miklavič. 

Kaj bo v vili, ko bo obnovljena?

Za zdaj še ni odločeno, čemu bo služila vila v prihodnje. Na občini še tehtajo vse predloge in ideje, ki so jih dobili med javnim pozivom, s katerim so se po mnenje obrnili na lokalne prebivalce in širšo javnost. "S tem vračamo vilo že v fazi prenove ljudem. Ljudi spodbujamo, da sami povedo, predlagajo, kaj bi lahko bila vsebina te vile in tega parka," pravi Miklavič. Zamisli o tem, kaj naj bo v vili, so različne: muzej, galerija, restavracija s tipično lokalno hrano, raziskovalne vsebine, inštituti, tudi univerza se je oglasila s svojimi predlogi. "Treba bo pretehtati in se odločiti za pravo pot, pri tem pa bo imela glavno besedo ekipa, ki pripravlja prijavo za evropsko prestolnico kulture," je dejal župan.

Vilo Rafut in njen park so namreč kot eno izmed prizorišč umestili v projekt skupne kandidature Nove Gorice in Gorice za naslov evropske prestolnice kulture 2025. Zato si želijo, da bi imela vila nekakšno povezovalno vsebino. "Laščakova vila je en tak zelo lep simbol tega vrenja, te izmenjave. Konec koncev gre za domačega arhitekta, ki se je uveljavil v Egiptu, torej v arabskem svetu, in se potem vrnil domov. Skupaj s seboj pa je prinesel določene kulturne in arhitekturne elemente tistega prostora. Laščakova vila je tako en simbol tega prepiha in te odprtosti, pa tudi po drugi strani svetovljanskosti tega prostora," je pojasnila Vesna Humar, članica delovne skupine za kandidaturo Nove Gorice in Gorice za evropsko prestolnico kulture 2025. "Vsebinsko v vsakem primeru razmišljamo o nekakšnem stiku oziroma prepletu Vzhoda in Zahoda in za srečevanje kultur. To se nam zdi pomembno tudi glede na politične in ideološke razmere v svetu, ki nas bolj silijo v to, da se zapiramo, gojimo strahove in predsodke, zato je na drugi strani to odpiranje tudi na podlagi neke zgodovinske izkušnje lahko ključnega pomena."

Kdo je bil Anton Laščak?

"Če bi imel dovolj denarja, bi najraje vilo obnovil sam in v njej živel," malo v šali, malo zares pripomni italijanski arhitekt Diego Kuzmin s cigaro v eni in s kupom gradiva o vili in njenem arhitektu v drugi roki. Verjetno ga ni človeka, ki bi bolje poznal delo in življenje našega arhitekta Antona Laščaka, ki ga Italijani poznajo tudi kot Antonia Lasciaca. O njem je celo doktoriral in napisal več knjig in člankov. "Vsaj 10 diplomskih nalog je bilo narejenih na temo obnove vile in večina se ni ukvarjala s samim procesom restavriranja, ampak z vsebino," pravi Kuzmin. To dokazuje, da je stavba ljudem še kako pomembna in zanimiva. 

Zakaj o tem izjemnem arhitektu, ki ga je zadnji egiptovski kediv Abas II. vzel za svojega dvornega arhitekta in je vdahnil podobo mestnih središč Aleksandrije in Egipta, Slovenci tako malo vemo? Zgodba je najbrž podobna kot pri arhitektu Maksu Fabijaniju. "Nekateri mislijo, da je bil Laščak iredentist, se pravi, da se je zavzemal za italijansko osvajanje ozemelj. On je to držo prevzel med prvo svetovno vojno in menim, da je bila to drža, ki je bila potrebna v tem obdobju. Če nisi tako razmišljal, pač nisi dobil nobenih javnih naročil, arhitekti in urbanisti pa so bili seveda od tega odvisni," pravi Kuzmin. Zato je, kot dodaja, takšna interpretacija napačna. "Laščak je bil svetovljan, čutil pa je slovensko identiteto zaradi svojih staršev, furlansko identiteto, ker je živel v furlanskem okolju, italijansko, nemško ... Skratka, bil je nosilec te predvojne multikulturnosti Gorice in narobe mu je pripisovati nek nacionalizem s katere koli strani," pravi Kuzmin. Tovrstna prepletena in večplastna identiteta pa je danes nekaterim nerazumljiva.

O arhitektu se je ohranilo zelo malo zapisov. Ni pisem ali dokumentov, ki bi razkrili kaj več o tem, kaj ga je gnalo v Egipt. Tja je odšel leta 1882, kmalu, potem ko je britanska mornarica bombardirala Aleksandrijo, kjer je bil zelo močan odpor in boj za neodvisnost Egipta. Britanci so tako rekoč do tal porušili mesto, ki je takrat imelo okoli 300–400 tisoč prebivalcev. "Zato je bilo tam veliko dela. Tja so odhajali arhitekti, inženirji, projektanti in podjetniki iz vse Evrope. Med njimi je bil tudi Laščak, zelo mlad arhitekt. Takrat je imel 26 let, pred tem pa je nekaj let delal v Gorici," pripoveduje Kuzmin. Ker njegova dela v Gorici niso bila zabeležena v arhivih, so sprva predvidevali, da je v Egipt odšel, ker tukaj ni našel dela. Vendar ravno arhitekt Kuzmin je pol leta brskal po arhivih in našel veliko projektov, ki jih je Laščak naredil v svojih mladih letih. Zato pravi, da najbrž v Egipt ni odšel, ker tukaj ne bi imel dela. "Verjetno je tam koga poznal. Trst je bil zelo povezan z Aleksandrijo in Egiptom, saj so Tržačani financirali gradnjo Sueškega prekopa," meni Kuzmin.

V tistem času so v Egipt, predvsem v Aleksandrijo, odhajale tudi ženske. "Med letoma 1850 in 1940 je na tisoče žensk s tega območja odpotovalo v Egipt. Odhajale so kot služkinje, dojilje, varuške, guvernante, šivilje, kuharice ... Skratka, opravljat te gospodinjske poklice k takratni družbeni eliti Aleksandrije in Kaira. Gotovo bo en del vile v prihodnosti povezan s to zgodbo ravno zato, ker gre za stik z našimi kraji in Egiptom. Se pravi gre za trčenje dveh svetov, ki sta si na prvi pogled zelo različna, ampak sta v določenem zgodovinskem obdobju vseeno živahno komunicirala," pravi Humarjeva. 

V Egiptu arhitekturna zvezda, doma komaj poznan

Laščaka zagotovo lahko prištevamo med največje arhitekte slovenskega rodu, čeprav v Sloveniji njegovih del ne poznamo preveč dobro. A, če ste kdaj bili v Aleksandriji ali Kairu in občudovali katero od stavb v središču mest, ste morda občudovali prav delo slovenskega uma. 

"V Egipt je prišel s klasičnim srednjeevropskim eklektičnim stilom in njegova prva dela tam so anonimna," pravi Kuzmin. Nato pa je zaslovel z galerijo Menasce v Aleksandriji in odprla so se mu vrata na dvor takratnega egiptovskega vladarja. Kuzmin je prepričan, da je imel pri tem precej sreče in da mu je pot do kediva utrla njegova asociacija z avstroogrsko:"Ker se je egiptovski kediv, namesto da bi ga poslali v Pariz ali London, izobraževal na Dunaju. Tam se je srečal z germanskim svetom in je pozneje za svoje svetovalce vzel avstrijske in nemške, ker mu je bil ta svet bliže. Namreč, tudi poročil se je z avstroogrsko plemkinjo Marrianno Török de Szendro, ki je bila sestra njegovega sošolca z Dunaja." Laščaka je leta 1907 imenoval za vodilnega arhitekta kraljevih palač in mu podelil častni naziv beg.

Kmalu po prihodu v Kairo se je arhitekt naučil mameluškega oziroma neoislamskega arhitekturnega sloga ter se vanj zaljubil. Zgradil je številne vile za najpremožnejše Egipčane tistega časa, Kuzmin si je v Egiptu skoraj vse tudi ogledal. Mnoge od njih so danes zapuščene. "V eni od njegovih vil v Kairu je zdaj del tamkajšnjega ministrstva za zunanje zadeve. Kraljevi palači v Aleksandriji in Kairu je bodisi zgradil bodisi obnovil. Ena od njegovih prepoznavnih zgradb je tudi stavba zavarovalnice Generali v Kairu," našteva. Med drugim so po njegovih načrtih leta 1911 zgradili tudi koptsko cerkev sv. Petra in Pavla v Kairu, železniško postajo Ramleh v Aleksandriji, pa stavbo prve banke v Egiptu. Pri zasnovah zasebnih vil je pogosto prepletal evropski neobaročni slog z modernimi elementi, ker si je takratna lokalna elita želela arhitekture, ki je spominjala na evropsko. Pri dvornih projektih pa je spajal islamske arhitektonske oblike in okrasje s secesijskimi elementi. Kot dvorni arhitekt pa je sodeloval tudi v komisiji za varovanje spomenikov arabske umetnosti.

Vila Rafut kot Laščakov arhitekturni avtoportret

Med prvo svetovno vojno je bil egiptovski vladar odstavljen in takrat se je v domovino vrnil tudi Laščak, a je kmalu po vojni odšel nazaj v Kairo. Zemljišče, na katerem je zgradil vilo Rafut je sicer kupil že leta 1907 z namenom, da tam postavi vilo z vsemi elementi, ki se jih je naučil v Egiptu. Vilo in park je zgradil v letih od 1908 do 1910. "Vila je bila med prvo svetovno vojno večkrat poškodovana, potem jo je večkrat delno obnovil med letoma 1928 in 1929. Med drugo svetovno vojno je bila spet močno poškodovana, po drugi svetovni vojni pa je prešla v last takratne SFRJ," je zgodovino vile na kratko povzela Marinka Saksida, vodja Oddelka za družbene dejavnosti na Občini Nova Gorica. 

Zanimivo je, da Laščak nikoli ni zares živel v vili. Sem je prihajal poleti, ko je bilo v Egiptu prevroče. Leta 1939 je vilo pri Zavarovalnici Generali iz Trsta zastavil v zameno za življenjsko rento. Med drugo svetovno vojno je bil poškodovan sprednji del vile z verando, zato so ta del dogradili malo "po partizansko", se pošali Kuzmin. "Takrat so imeli drugačne potrebe, zato so ta del preprosto zazidali." Ko bodo vilo po vseh teh letih znova obnovili, pa si Kuzmin želi, da bi jo vrnili v prvotno stanje.

Žal se ni ohranila nobena fotografija notranjosti vile iz časa, ko jo je zgradil. Bila je okrašena s tipičnimi orientalskimi vzorci, a so skozi leta stene prepleskali, izgubilo pa se je tudi originalno pohištvo. "Originalna je le ena kljuka od vrat," pravi Kuzmin.

Ta vila je njegov arhitekturni avtoportret, pravi Kuzmin. "Tu je izkazal sebe, hiša je bila njegova, ustvarjal je, kar je želel, saj je imel dovolj denarja." Kuzmin je naredil primerjalno analizo in ugotovil, da so na vili arhitekturni elementi, ki so popolnoma identični tistim, ki jih lahko najdemo na nekaterih mošejah in drugih stavbah, ki jih je gradil v Egiptu. Vhodna vrata so identična nekaterim, ki jih vidimo v arabskem svetu, rozete so enake tistim, ki jih je delal v Kairu, prav tako je kupola takšna kot na njegovih stavbah v Kairu. Ponavljal je vzorce, na vili tako vidimo Salomonov vozel, vogalne dekorativne stebre, tudi bizantinske dekorativne elemente in geometrijske vzorce. "Ampak vse te njegove ponovitve tukaj niso bile kopije, pač pa so to arhitekturni citati," pravi Kuzmin.

Kalup za kupolo, ki je sam po sebi izjemna arhitekturna stvaritev, krasi eksotični park pred vilo. Arhitekt ga je tja umestil kot dekorativni element, na njem pa je nek zaljubljeni par ob koncu druge svetovne vojne zapisal svoji imeni.

To je še eden od dokazov, da je park z vilo že od nekdaj privlačil ljudi zaradi svoje posebnosti. Zakaj je pomembno, da se vila ohrani in obnovi, je takole strnil Nejc Koradin, svetovalec župana za okolje, prostor in urbani razvoj: "Izgubili bi kulturno dediščino pomembnega arhitekta, ki je soustvarjal ta slovenski prostor. Izgubili pa bi tudi pomemben vidik pri ustvarjanju nekega skupnega prostora na meji, ker je to dediščina, ki je kot svojo ne prepoznamo samo Slovenci, pač pa tudi Italijani oziroma Furlani iz sosednje Gorice oziroma tudi tam živeča slovenska skupnost."

Da se z obnovo mudi, pa je poudaril tudi italijanski arhitekt Kuzmin: "V tem trenutku se stavba podira, če bo ostala prazna še pet let, se bo sesula sama vase. Zato je treba čim prej investirati v to, da stavba neha propadati in da ostane v svoji izvirni obliki." 

In česa so se na občini naučili v vseh teh letih propadlih poskusov, da bi se našel denar in volja za obnovo? "Predvsem smo se naučili, da objekte takšnega pomena, kot sta vila in park, ne moremo prepustiti zasebnim investicijam, ker jih preprosto ni. Zasebnikov ne zanima kulturna in naravna dediščina, dokler ni ta hitro donosna," pravi župan Miklavič. Spomnil je na upor in protest lokalnih prebivalcev, ko je država objavila namero, da bi dala vilo in park na javno dražbo. Poleg tega pa, pravi, so dobili še eno lekcijo: "Ker je bila država lastnik, se ni nič zgodilo. Ko je občina prevzela pobudo, so stvari stekle in smo našli nek kompromis. Država sama je več ali manj stacionirana v Ljubljani in iz Ljubljane se slabo vidi, kaj se dogaja drugje po Sloveniji. In v tem primeru niso vedeli, kaj pomeni ta objekt za prebivalce, za prostor, za te naše kraje." 

Kljub temu da so se zdaj stvari (znova) začele premikati, pa na občini še ne morejo zagotoviti, kdaj se bodo začela obnovitvena dela. Vsekakor pa bodo ta potekala v več fazah, prva faza, ki bo preprečila nadaljnje propadanje stavbe, bi se lahko začela že kmalu, potem ko bodo imeli pripravljene načrte za obnovo in vso potrebno dokumentacijo. Ter seveda: denar. Tega naj bi iz evropskih sredstev dobili že prihodnje leto, upajo na občini. Dejstvo pa je, da z vsakim letom vila vse bolj propada in da bo z vsakim zamujenim letom cena obnove višja.