Vlak smrti in spomina: Še kamen bi točil krvave solze

Pravzaprav gre za vlak smrti, ki je leta 1941 prevažal sovjetske in druge zavezniške vojne ujetnike. Izvirni vagon so restavrirali s podporo Slovenskih železnic. 

Na spominsko pot je krenil iz Berlina, vodila ga je mimo zloglasnega  taborišča Bergen Belsen vse do taborišča Stalag v Melju. Pot je bila sicer precej dolga, saj lahko vagon potuje s hitrostjo največ 40 kilometrov na uro. 

Ujčič je na slovesnosti opozoril na trpljenje ljudi v taboriščih: "Danes žal - in temu smo priča tudi v Sloveniji - dvigajo glavo in širijo svojo ideologijo ter sovraštvo zagrizeni pristaši znanih -izmov."  

Vagon je postavljen ob stavbo bodočega muzeja, v stavbi pa je razstava o življenju ujetnikov. Za številne se je tukaj življenjska pot tudi končala. 

Kot pojasnjujejo v raziskovalnem centru, je taborišče za vojne ujetnike Stalag XVIII D nemški okupator v Mariboru ustanovil takoj po kapitulaciji jugoslovanske vojske leta 1941. Obsegalo je širše območje nekdanje Meljske vojašnice in carinskega skladišča. 

Junija 1941 so Nemci najprej uredili ujetniško taborišče Stalag XVIII D za vojake nekdanje Kraljevine Jugoslavije, Grčije, Francije, Velike Britanije, Avstralije in Nove Zelandije. V času druge svetovne vojne jih je bilo skupaj tam okoli 15.000. 

Kmalu zatem so v preostalem delu carinskih skladišč uredili še drugi, tako imenovani ruski del ujetniškega taborišča Stalag XVIII D, kamor so ločeno od  vseh drugih vojnih ujetnikov pripeljali zajete sovjetske vojake. 

Zaradi nemogočih razmer v ruskem delu taborišča je bila stopnja umrljivosti grozljiva, v njem je namreč umrla večina sovjetskih vojnih ujetnikov, ki so bili sem pripeljani od jeseni 1941 do pomladi 1942.

"Umrlo je okrog 5.000 žrtev, med njimi so nekateri seveda od izčrpanosti umrli že med samim transportom v Stalag XVIII D. Sovjetski vojni ujetniki so bili tukaj deležni najhujšega nasilja, ki se po grozovitosti ni razlikovalo od razmer v nacističnih koncentracijskih taboriščih Dachau, Auschwitz, Mauthausen in drugih. Ujetniki so bili sestradani in premrzli, nemški stražarji, razen redkih izjem, so jih pretepali in se nad njimi izživljali," navajajo raziskovalci. 

Z opozarjanjem na mračni del zgodovine sicer želijo raziskovalci poskrbeti, da se zgodovinska dejstva ne bi pozabila, saj tako mlajše generacije ne bi ponavljale napak. Kot še dodajajo, na tak način se obujajo in utrjujejo vrednote, ki jih je Evropa utrdila ob koncu druge svetovne vojne.