Med pokanjem pušk v opuščeni termoelektrarni

Presenečeni potniki z vlaka so bili priča vojaški vaji, pravzaprav vaji znotraj vaje. V tem tednu je na območju Slovenije namreč potekal mednarodni Jadranski udar, za specialne sile pa so v okviru tega pripravili še posebno kar 72-urno nalogo na različnih točkah. In ena izmed teh postaj so bile torej tudi Trbovlje, kjer so združili moči s civilno Policijo.

Vaja je bila sicer še obsežnejša, potniki z vlaka so videli le njen začetni del na ploščadi, "boji" pa so se več ur nadaljevali še v opuščenih objektih tovarne, rovu in pa tudi na drugi strani hriba.

Scenarij vaje: Treba je bilo rešiti pilota

Zaradi tehničnih težav je moral pilot zasilno pristati, na žalost ravno na področju, kjer se je nahajal nasprotnik, zato je letalska posadka ostala ujeta. Aktivirana je bila ekipa za reševanje izoliranega osebja (RIO), ki so jo ob podpori iz zraka sestavljali pripadniki vojaških specialcev, vojaške in civilne Policije. Razdeljeni so bili na dve skupini, vsaka je imela svojega poveljnika. Ena se je do svojega kolega v težavah prebijala z druge strani hriba, kjer je deponija, ki je z glavnim tovarniškim kompleksom povezana s tunelom. Druga skupina je preboj začela že takoj na parkirišču, kjer sta bila dva avtomobila prečno parkirana kot ovira za dostop. Policija je uporabila svoje vozilo, namenjeno nasilnemu vdoru, prečkali so most in boji so se začeli. 

Prizor je opazovala tudi t. i. strokovna javnost, torej njihovi nadrejeni, peščica predstavnikov sedme sile v odsevnih jopičih pa se je trudila, da med vajo ne bi bili preveč v napoto, kar nam na trenutke ni najbolje uspevalo. Občutek sredi dogajanja je namreč precej drugačen kot opazovanje z udobne razdalje, glasno pokanje je odmev s hribov, ki obkrožajo ozko dolino reke Save, še podeseteril in neizkušeno uho niti ni moglo določiti, iz katere smeri prihaja streljanje. Roka je hitro zašla proti žepu s čepki za ušesa. Osredotočenost je motila še glasna sirena, ki je iz postavljenega zvočnika oznanjala nevarnost zračnega napada.

Kamor koli si se postavil, si pravzaprav nekoga motil, saj so imeli fantje svoje naloge natančno razdeljene in so jih tudi povsem zbrano opravljali, zato je bil umik nazaj čez most povsem smiseln še posebej, ko so se na drugi strani mostu začele vrstiti dejanske eksplozije. Misli so odtavale nekaj sto kilometrov vzhodno, kjer so vsi ti zvoki postali človekov vsakdan.

72 neprespanih ur

Nazaj v Trbovlje, kjer so sovražnika na srečo le igrali: Madžarska je v njegove vrste prispevala 40 svojih kandidatov za častniško šolo, ki so kot kadeti prisostvovali nasprotnikovi strani, kjer je bilo tudi 25 pripadnikov Slovenske vojske iz 72. brigade, motorizirane pehote. Na "slovenski" strani so ujete pilote reševali tujci iz 10 različnih držav, kontrolorji združenih ognjev (JTAC), pripadniki iz vojaške enote za specialno delovanje (ESD) in specialci iz Policije.

"To je zelo dobro za izmenjavo izkušenj, fantje se učijo drug od drugega, saj imamo podobno taktiko tudi, ko pridemo do tega, da se bojujemo v naselju. Oni nam dajo nek svoj civilni pogled z zakonodajo in ozadjem, mi pa njim svojega vojaškega. Imeli smo tudi enega njihovega pripadnika, ki je bil z nami vseh 72 ur, kar je sicer moč redko videti tudi v vojaškem svetu, ampak je zelo dobro za izmenjavo izkušenj," je pomembnost sodelovanja s civilno policijo za našo spletno stran pojasnil Almir Mujčinović iz vrst Slovenske vojske, ki je napisal tudi scenarij za omenjeno vajo.

"Naredil sem le skelet, scenarij za celotno vajo, nisem pa šel v mikromenedžment, saj se ne želimo vpletati v izvedbo vseh najmanjših dogodkov – to ne bi bilo taktično pravilno – poveljnikov in vodij na najnižjih ravneh, da izberejo svojo taktiko in se v skladu s tem tudi vedejo razmeram primerno. Zato ste tudi nekoliko dlje čakali, saj če bi mi hoteli vse narediti samo zato, da bi se izvedlo v tistem trenutku, ko ste vi prišli, potem to ne bi bilo realno. Zato njim prepustimo, da to naredijo taktično pravilno, kar se je tudi izkazalo kot najboljši način," vzame v bran enourno zamudo pri začetku opoldanske vaje.  

A če smo mi za vajo izvedeli že nekaj dni prej, so denimo vojaški specialci, ki so v njej sodelovali, izvedeli šele isti dan. Ob dveh zjutraj, če smo natančni. Pred tem so opravili že dve nalogi na različnih lokacijah po Sloveniji, najprej v Gotenici, nato še na nekem drugem strelišču: "Ko so prišli nazaj, so napolnili svoje čutarice, poskrbeli za opremo in že so jih poklicali v sobo za brifing. Inštruktorji so jim pripravili slike, zemljevide in pakete za misijo. Dogovarjali in usklajevali so se do približno štirih zjutraj, nato pa so se na policijski postaji v Litiji sešli še s pripadniki specialne enote Policije. Skupaj so načrtovali, se dogovorili za zveze, poveljevanje in nadzor, dopoldne pa so nato prišli na lokacijo," Mujčinovič oriše neprespane ure. 

Če odštejemo še vse tiste, ki so skrbeli za logistiko, je v vaji, ki jo je pripravil naš sogovornik, sodelovalo kar 130 uniformirancev. Poleg so bili tudi inštruktorji, ki so z njimi tekli v vsakem trenutku: "Spremljali so njihovo delo in po vsaki zaključeni akciji naredili hitro analizo ter povedali, katere so dobre stvari, ki jih naj obdržijo in katere so slabše, ki jih naj popravijo. Usmerjali so jih skozi scenarije in še dodatno skrbeli za varnost, saj po dveh neprespanih dneh možgani delujejo nekoliko počasneje, odzivi so počasnejši," pojasnjuje sogovornik. 

Sam je bil aktiven že dolgo pred začetkom vaje. "Najprej si je bilo treba ogledati terene, urediti zakup zemljišč. Stopiti v stik z njihovimi lastniki, z upraviteljem termoelektrarne. Izmenjati smo morali 100 elektronskih sporočil, kjer smo pojasnjevali, kaj bomo počeli in kje bo kaj nameščeno. V sklopu priprav smo zaradi neposredne bližine železniške proge obvestili tudi Slovenske železnice in jih zaradi večje varnosti prosili, da vlak z zvočnim signalom opozori nase, ko se pripelje v bližino tovarne," našteva. 

Na tleh, v zraku, na vodi

72-urna vaja specialnih sil je bila le delček v mozaiku precej obsežnejšega dogodka, torej mednarodne vojaške vaje Jadranski udar. Glavnina udeležencev je sodila med konvencionalne sile, ki jih je sestavljalo 46 ekip iz različnih držav, ki so na različnih lokacijah po Sloveniji pet dni rotirale na triurnih scenarijih posameznih vadbenih nalog, ki so jih pripravili zanje. 

"Nobena vaja ni enaka, vsaka je večja, sodobnejša. To je že 10. vaja na našem ozemlju, letos poleg Slovenije sodeluje še 26 držav zveze Nato in partnerskih držav," pravi poveljnik Janez Gaube, ki je bdel nad Jadranskim udarom, v katerem je skupno sodelovalo 650 pripadnikov, od tega 400 tujih: "Zelo veseli smo, da smo postavili tudi celoten koncept vodenja in poveljevanja, to je prvič, da se je takšen koncept združenega bojevanja postavil v Sloveniji," nam pripoveduje v vojašnici Cerklje ob Krki, kjer sedijo pisarniški možgani te vaje. 

Prisotnih je bilo osem različnih tipov helikopterjev in deset različnih tipov letal, poleg tega sta letos prvič sodelovali tudi dve letalonosilki, ameriška in španska. Zasidrani sta bili v Jadranskem morju, njune točne pozicije pa sicer niso razkrivali. Vojaška letala, ki so te dni vzletala iz Slovenije, na letalonosilkah sicer niso pristajala: "Letalonosilka ima svoja lastna letala, ameriška lovce F-18, španska pa angleške harrierje. Letala vzletijo z letalonosilk, prihajajo v zračni prostor Republike Slovenije, tukaj opravijo svojo nalogo iz vaje in se nato vrnejo na letalonosilko," pojasnjuje Gaube.

Prav tako je na letošnji vaji bilo prvič aktivnih kar nekaj baz v tujini – nemška, italijanska, madžarska in hrvaška letalska baza – kjer so letala stacionirana doma in naloge opravljajo z domačih letališč. "To je po eni strani za nas zelo ugodno, saj je potem tudi logistična zagotovitev vaje manjša in manj naporna za Slovensko vojsko," pojasnjuje. Priprave na tako obsežno vajo pravzaprav potekajo celo leto. Vaja se je zaključila v petek, takoj v ponedeljek sledi analiza opravljenega dela, nato pa že začnejo pripravljati vajo za prihodnje leto. 

Letos so šele drugič izvedli tudi koncept zgoraj omenjenega 72-urnega bojevanja, kjer gre za nenehno bojevanje tako podnevi kot ponoči. Nočni tereni so izbrani tako, da se čim manj moti mir v urbanem okolju, vojaki se takrat urijo predvsem na opuščenih območjih. Poveljnik Gaube je sicer pilot in zato je že tudi sam izkusil, kako je videti nenehna pripravljenost: "Bil sem del posadke v 15-minutni pripravljenosti za vzlet. Od trenutka klica do dejanskega dviga v zrak torej lahko mine največ 15 minut. Sediš oblečen in pripravljen s čelado v objektu nekje blizu letala. To deluje na psihofizične sposobnosti, še posebej na koncu drugega dneva. Po 48 urah se utrujenost že kar pozna," se spominja poveljnik. 

Da bi padlo po pravi stvari in samo po njej ...

Glavni vadbeniki letošnje vaje so bili sicer kontrolorji združenih ognjev, znani tudi pod kratico JTAC, in pa letalske posadke. Pripravili so jim štiri vadbena področja: Bohinj, Idrija, Ribnica in seveda tradicionalno vadišče Poček. Na prvih treh točkah so letala napade zgolj simulirala, na vojaškem poligonu pri Postojni pa dejansko streljala. Tokrat so se torej osredotočili na hriboviti svet, lani so denimo vadili nad ravninskim Prekmurjem.

Prav JTAC oziroma njihov inštruktor pa je tudi naš trboveljski sogovornik, višji štabni vodnik Mujčinović. "Kontrolor združenih ognjev je tukaj zato, da v prvi vrsti zaščiti civiliste in prijateljske sile ter poskrbi za učinek na nasprotnika na bojišču – iz zraka, s tal v obliki minometov in artilerije. Vse te večje ognje mora nekdo koordinirati. Izbrati je treba pravo orožje za pravi cilj, pod pravimi pogoji in v pravem času," pojasnjuje, ko se trudi iskati ustrezne besede. "Se opravičujem, naše delo poteka v angleščini, zato kdaj pa kdaj ne znam prevesti vseh izrazov v slovenščino," v smehu doda.

"Kjer koli po svetu bi šel, če mi nekdo reče, da je JTAC, točno vem, po kakšnih standardih deluje. Zato imamo lahko na tej vaji toliko različnih držav in ekip, saj bodo vsi, ki pridejo na teren, natančno vedeli, kako se dela. Vsako letalo, ki prileti na naše območje, deluje enako. Komunikacija s tistim, ki odvrže orožje, mora potekati v realnem času, v avdio ali digitalni obliki komunikacije," na kratko opiše, da so tovrstne vaje pomembne zato, da gredo skozi različne postopke in se vsi medsebojno sinhronizirajo.

Delujejo tako iz pisarne kot neposredno na terenu: "Nekdo tam zunaj, ki ima oči na tarči, zna to tarčo opisati in jo spremljati, na primer nek oddajnik. Poskrbi, da tam ni civilistov in da ne bo kolateralne škode. Postopek targetiranja se izvaja na nekem poveljstvu, kjer se odločijo, kako jo bodo uničili. Kakšno sredstvo bodo uporabili – helikopter, letalo, artilerijo ali minomet. S katerim orožjem jo bodo uničili," našteva, ko nam razkaže operativni center.

Delo slovenskih rok

Tam so računalniški zasloni, table, ljudje v vojaških uniformah pa se za mizami po skupinah pogovarjajo med seboj o delovnih nalogah. Čeprav gre (na srečo) za le vojaške vaje, so to vseeno resne stvari, kar dokazuje tudi dejstvo, da smo morali ob premiku v naslednjo, "posvečeno" sobo poveljstva, tokrat telefon, snemalnik in fotoaparat pustiti zunaj.

Mujčinović razkaže tudi računalniški simulator letenja, a ta je pač tak kot drugod po svetu. Več naše pozornosti pritegne lično skrbno izdelana maketa slovenske vasi, niso pozabili niti na drevesa in ovce. Pred nekaj leti so jo v Slovenski vojski za potrebe šolanja izdelali sami: "Trudili smo se, da bi razumeli, kako na terenu, ko si enkrat tam s karto, postajo in ljudmi okrog sebe, deluješ. Pri izvedbi naloge je 12 korakov, treba je zagotoviti prazen zračni prostor, spremljati letalo, sprejeti od njega podatke, gledati tarčo, izmeriti koordinate, odvreči orožje. Maketo smo s pomočjo računalniškega programa spravili na dejanski zemljevid, kar jim omogoča, da vzamejo kompas in se postavijo nanj ter komunicirajo s pilotom in operativnim centrom. V tarčah so tudi dimni generatorji in LED-lučke, ki pokažejo, da je bila tarča res zadeta," opisuje usposabljanje JTAC-ov.

Njihova vadbena maketa, ki je povezana tudi z računalniškim sistemom, pa je dejansko tudi akreditirana: "Edina na svetu, ki smo jo naredili sami in ni stala na milijone evrov, ampak smo jo sami skupaj sestavili za dva tisočaka," ponosno zaključi njihov inštruktor.