Jonathan Haidt se kot raziskovalec na univerzi v New Yorku ukvarja z moralno psihologijo in etičnim vodenjem, njegove prispevke smo lahko brali v publikacijah kot so The Huffington Post, The Chronicle of Higher Education, Colbert Report in The Wall Street Journal. Poglablja se v vedenje volivcev in ugotavlja - če razumemo človekov čredni nagon, vidimo, kako se odraža v športu, religiji in še kje, potem lažje razumemo, kako se razpletajo volitve. Pa četudi marsikdo pravi, da ne mara strankarske politike in se zgraža nad aktivističnimi pristopi akterjev.
Ob skupinskem vedenju in torej ob tem, da zmaga tisti, ki zajaha val javnega nadušenja "večine", pa je eden pomembnih elementov izbire proces odločanja. Kjer pa pogosto ne deluje racionalni, ampak čustveni del možganov. "Moralne izbire se odvijajo na podoben način kot estetske kritike. Če je videti dobro, nam je všeč. Če ni videti dobro, nam ni všeč." Haidt dodaja, da nekaj vloge seveda igra kritični razum, "vendar nam gre tehtanje stroškov in koristi slabo od rok. Ponavadi se tega lotimo šele po izvršenem dejanju, da se opravičujemo sami pred seboj in pred drugimi, ki bi morda ocenjevali naše izbire. Pogosto tudi naredimo hitro izbiro in se je držimo - brez tehtanja vsem možnosti".
Politiki ...
Ko bo Slovenija v nedeljo odločala, večina volivcev pred seboj ne bo imela volilnih programov. Imela bo podobo "liderja stranke". Ta je pogosto zaznamovana z javno podobo politikov in stereotipi o njihovih strankah in političnih polih. Medtem ko naj bi bili tisti na levem polu progresivni, naj bi bili tisti na desnem nazadnjaški. Medtem ko naj bi bili tisti na levem odprti, naj bi bili tisti na desnem "zadrgnjeni". Medtem ko naj bi bili tisti na levem garancija solidarnosti, naj bi tisti na desnem podpihovali izkoriščanje. Pod črto se nato pogosto ustvari vzdušje - dobrih in slabih, ki lahko gre v zelo skrajne vode. Tudi tako daleč, da so za koga tisti na levici "večinoma geji", na desni pa "stari bogataši" - kot je stereotipe strnil Washington Post.
Christopher Olivola z univerze Carnegie Mellon je v raziskavi celo ugotovil, da volivci ameriških republikancev glasujejo le za tiste, ki "izgledajo kot ameriški republikanci". Medtem ko so se volivci demokratov veliko manj ukvarjali z videzom kadidatov. To je sicer povezano tudi z zavezanostjo republikancev vrednotam domovine in vernosti, demokratov pa raznolikosti in inkluzivnosti - tam so kandidati z najrazličnejšimi ozadji pred prednost kot slabost.
Vse skupaj gre še dlje izven strankarskega okvirja - zakoreninjeni stereotipi pravijo, da naj bi bili moški boljši politiki, ženske pa tam le po zaslugi spolnih kvot.
| Kaj letos v svojih programih ponujajo stranke? |
... in njihovi (slovenski) volivci
Direktor Inštituta z politični management (IPM) Domen Kos izpostavlja, da slovenske volivce vodijo "družbeni razcepi, ki vplivajo na pripadnost družbenim skupinam, in vrednostna stališča volivcev". "Pomembna pa je še vedno identifikacija s političnimi strankami. Kratkoročno pa igrajo pomemembo vlogo tudi stališča volivcev do vsebin na agendi in kandidatov kot posameznikov, ki predstavljajo personalizirano obliko politične stranke. Ta proces sprejemanja volilne odločitve je lahko racionalne ali sentimentalne narave, ampak tudi to je demokracija," pravi Kos.
Na sentimentalni del znajo politični akterji igrati zelo dobro. Z izbiro vsebin, "okoli katerih je vzpostavljen družbeni konflikt". "Sicer pa obstajajo empirični podatki, ki pravijo, da se le majhen delež volivcev odloča racionalno," poudarja Kos.
Če volivci slovenskim politikom kaj zamerijo, je to konstantno prepiranje brez rezultatov. Tudi tokrat bolj kot kampanjo "za nekaj", gledamo kampanjo "proti nečemu", se strašimo z bolj ali manj verjetnimi scenariji, kakšno državo bomo imeli, če zmaga "tisti ali oni". A kaj ko tega politika ne počne za lastno zabavo, ampak ker je (kratkoročno) učinkovito in volivci to igro "kupimo". "Oba politična pola gradita na negativnih čustvih volilnega telesa, saj je to najbolj učinkovita oblika mobilizacije volivcev. Negativna kampanja je z vidika mobilizacije bistveno bolj učinkovita, kot pozitivna. To je znanstveno dokazano, zato jo v kampanjah intenzivno uporabljajo. Sploh v slovenski kampanji, kjer bo ključno koliko volivcev bo posamezna politična stranka uspela mobilizirati na dan volitev. Seveda pa negativna kampanja dolgoročno pomeni še bolj apatične volivce, kar je svojevrsten izziv za demokracijo," opozarja Kos.
Zlomljena, izčrpana (strankarska) demokracija
Psihologi so med zelo zaželenimi v volilnih štabih. Politiki želijo vpogled v možgane volivcev, da bi videli, kje je še maneverski prostor, da v svoj prid izkoristijo naše težnje po rožnati podobi države, ki nam jo slikajo.
A psihološka igra bolj ali manj sladkih obljub in precej bolj mračne realnosti je v precejšnji meri že dosegla svoj limit pri volivcih, ki so v zadnjem obdobju postregli z etablirani politiki "nerazumljivimi odločitvami". Izvolili so so Trumpa, izglasovali brexit, v Nemčiji veliko podporo namenili skrajni desnici ...
A bolj kot, da se jezijo nad izbirami "zaslepljenih", "nerazumnih", slišali smo celo "obžalovanja vrednih klavrnih volivcev", bi se morali vprašati, kaj je povzročilo odmik ljudi od politike - kaj so za to storili sami. Politiko in volitve obvladujejo denar, lobiji, interesi, svarijo poznavalci. Strankarska demokracija je blizu tega, da "uspešno" razkroji samo sebe. Pri nas bo marsikdo najbrž na glas zakričal, da že leta čaka ime in prijavo policiji, ko bo še enega politika slišal reči, da zdravstvo in še kaj obvladujejo "strici". Most med politiko in ljudmi je porušen do te mere, da še tako spretni kampanjski prijemi na volišča vodijo vse manj in manj ljudi, še posebej mladih, ki razmišljajo o kreiranju vzporednih sistemov, rešitve za prihodnost celo bolj kot v ljudeh, vidijo v tehnologiji.
Vsi čakajo dan, ko bo nekaj "drugače"
Slovenci bomo tokrat volili na osmih volitvah v samostojni državi. Vsakokrat se pred volitvami slišijo želje, "da bi po volitvah le bilo drugače". A, ko seštejemo doslej naštete dejavnike volilne izbire, vidimo, da se v času samostojne države volivci najbrž nismo veliko spremenili, odstotkovna razdelitev glasov med političnima poloma se večinoma ohranja, če kaj, potem v svojih prepričanjih postajamo vse radikalnejši, vse bolj polarizirani, nagnjeni k burnim čustvenim reakcijam, manj k racionalnemu tehtanju dejstev. Vprašanje torej ostaja, kdo bo naredil prvi korak k spremembam - čez čas šele politika ali takoj volivci.
Svoj del odgovornosti bomo torej imeli v nedeljo tudi volivci. Bomo torej "padli" na vse "psihološke fore", ki jih je za nas pripravila politika in tarnali, da "tako ali tako ni izbire" ali morda nekoliko ohladili čustva, trezno pretehtali možnosti in ne glasovali "proti nečemu", ampak "za nekaj"?
| Kakšna je bila kampanja pred tokratnimi volitvami? |
