Upepeljevalec, pogrebnik, žerjavist – nepriljubljeni poklici, ki jih družba potrebuje

Nekaj metrov pod našimi nogami tečejo in se nabirajo odpadne vode. Vse, kar odplaknemo iz gospodinjstva, teče po 323 kilometrov dolgih celjskih kanalih, ki jih je treba redno vzdrževati in čistiti.

"Ko vstopamo v tak prostor, najprej vedno prezračimo, ker se nabirajo razni plini. Tukaj imamo merilnik plinov, odčitava nam, ali je dovolj kisika," pojasni komunalni delavec Matej Burger, zaposlen na Vodovod - Kanalizacija Celje. Največje preglavice jim delajo ravno odpadki, ki v kanalizacijo ne sodijo, ki jim mašijo sisteme in onemogočajo pretok vode. Najdejo tudi čistilne robčke, vložke, krpe za brisanje tal, vrečke in folije, torej marsikaj, kar ne sodi v kanalizacijo. Slab kilometer naprej se pod kanalizacijskim jaškom zadržujejo fekalije, ki jih je treba očistiti. "Tu smo zdaj na glavnem kanalu in tukaj se jasno vidi, kako se fekalije zadržujejo. Najhuje pri tem delu je, ko so noter kakšne poginule živali. Tisto je že videti grdo, pa še posebno vonj. To je najtežje," nadaljuje.

Zoran Matavulj je žerjavit v Luki Koper. Vsak dan se povzpne v svojo kabino na višino 50 metrov. Opravlja delo, ki zahteva leta urjenja, toleranco do višine in izjemno natančnost. Kljub temu, da so vzpostavljeni vsi varnostni protokoli, je neprijetnost, kot pravi, vedno prisotna: "Ta občutek nikdar ne izgine, vedno je strahospoštovanje do višine." Z ladje dviguje zaboj za zabojem in jih polaga na tovornjak, ki ga spodaj komaj dobro vidi.

Pavze so pogoste. Zbranost namreč lahko hitro pade, posledice pa so lahko usodne. "Predvidevati moraš, če tega ne uspeš, padeš v neko zanko in si vedno bolj živčen. Proces zahteva od tebe, da to narediš čim hitreje, ti se poglabljaš v te probleme in potem je kaos."

Te stvari moraš znati odmisliti

Ko umre nekdo, ki nam je blizu, ko nam je težko, je med prvimi, ki vstopijo v osebni prostor družine. Besede Tomaža Dovečerja so takrat odmerjene tako kot njegova drža. S smrtjo se srečuje večkrat dnevno. Po pokojnike pride in jih odpelje proti zadnji postaji.

"Te stvari ne smeš nositi in ne smeš pustiti, da se ti motajo po glavi. Moraš jih odmisliti ... Znati odmisliti. Ko pridem domov, se vrnem k vsakdanjemu življenju, svoji družini in ne vračam se k temu," svoj poklic voznika pogrebnega podjetja Maribor opisuje Tomaž Dovečer, ki svoje delo opravlja že 33 let. A je teža tragedij včasih prehuda. Smrt majhnih otrok, prometne nesreče – to ga najbolj pretrese: "Naletim na primere, ko bi drugi ljudje rekli, da niso za pogledati. Nato čim hitreje opravim svoje delo, ker tudi mene te stvari včasih prizadenejo."

Škofič Rado je upepeljevalec pokojnikov že 24 let – je eden izmed le sedmih oseb, ki v Sloveniji opravljajo to psihično izjemno zahtevno delo. "To je zame nekako kot neko poslanstvo. Vem, da s tem ljudem olajšam delo. Vsi me sprašujejo, ali me je strah smrti in če me je strah priti sem v službo."

Delo, ki ga opravlja, je težko, plemenito in žalujočim v tolažbo. Vprašanja o tem, kaj se dogaja s pokojnikom v času med smrtjo in pogrebom, niso redka, pravi, zato o tem govori naravnost in brez ovinkarjenja. Brez tabujev: "Če človek zna doma premagati stres oziroma se razbremeniti, je lažje." 

Zaradi posameznikov, ki opravljajo to delo, smo vsi ostali, posebej ob hudih nalivih, brezskrbni. Zato je na vseh nas, da ravnamo odgovorno.

Celotni prispevek si lahko pogledate na VOYO.