Vsak dan je lahko nova priložnost

Nekateri so v otroštvu doživeli takšna grozodejstva, kot jih večina nas na srečo ne bo doživela v celem življenju in več naslednjih reinkarnacij. Nekateri niso nikoli občutili ljubezni, varnosti. Zato so s poti praviloma zašli. Pri tem so nemalokrat bili nerazumljeni, nekateri celo  spregledani.

V pogovorih z njimi sem ugotovila, da se ti mladostniki, ki zaradi svojih stisk lahko zaidejo tudi v kriminalna početja, v neprimerno vedenje, agresijo - zelo dobro zavedajo tega, kar počno. A ne znajo si pomagati, da bi našli boljše načine, ne znajo sami spet na pravo pot. In tu - o tem so govorili mnogi - so velikokrat nerazumljeni, če so nerazumljeni, odraslemu, ki jim skuša pomagati, ne bodo  zaupali in si ne bodo dovolili pomagati. In bodo vztrajali na svojem. 

Zato so povsem odveč ure pogovorov pri kakšnih svetovalcih, strokovnjakih, če jim otrok ne zaupa, ker vidi in občuti, da ga ta strokovnjak sploh ne posluša in ne razume, kaj doživlja. Prva stvar je torej vprašati se, ali smo temu otroku ali mladostniku dali možnost, da je izrazil svojo stisko? Ali smo mu le razlagali, kaj je prav in kaj ne, kar sam tako ali tako že dolgo časa ve, pridige pa res ne potrebuje? 

V teh prispevkih smo skušali opozoriti tudi na lenobnost in neresnost sistema, ki se očitno dovolj dobro ne zaveda, kako pomembna je hitra obravnava otrok s čustvenimi in vedenjskimi težavami. Otrok pa, medtem ko čaka na obravnavo, tone globlje in globlje.

Seveda gre velikokrat za zelo težavne in zahtevne otroke. A delo z otroki naj bi opravljali le ljudje, ki jih v osnovi imajo radi. Že tu pa se hitro zatakne. Mnogokrat  se zdi, in otroci, tudi tisti brez težav, bodo to hitro potrdili, da z njimi (tudi v rednih šolah) delajo učitelji in strokovnjaki, ki do njih niso ljubeznivi, niso ljubeči. Zdi se, kot da jim je poklic, ki naj bi si ga sami izbrali, kazen. Učitelji bodo hitro rekli, da so otroci danes nemogoči, da njihovi starši vsak dan z odvetniki trkajo na vrata ... Morda se tu pa tam kaj takšnega res pripeti, a ne verjamem, da je to res serijsko početje. Bolj verjetno se mi zdi, da gre za izgovor, ki ga, da se ne da več nič narediti, uporabijo mnogi šolniki. 

Z dr. Leonido Zalokar iz Vzgojnega zavoda Planina  bomo v današnjem prispevku, v katerem so zbrane vse zgodbe, ki smo jih predvajali, skušali najti vzroke ali dati kakšen  pameten poudarek v razmislek nam vsem, ki imamo ali pa smo v stiku z otroki. Da bi kaj v bodoče spremenili, kaj morda popravili, kakšnih napak ne več ponavljali.  Vsak dan je lahko nova priložnost za nas vse. Vsak dan  se lahko trudimo, da postanemo boljši ljudje, starši in otroci.