Vsaka peta Slovenka ima po 35. letu težave z uhajanjem urina

Urinska inkontinenca je nesposobnost nadzora mokrenja, pri čemer voda nenadzorovano uhaja po kapljicah ali v celoti, tudi ko jo poskusimo zadržati. Na take težave naleti kar vsaka peta Slovenka. V primerjavi z moškimi se pri ženskah problem nehotenega uhajanja znatnih količin urina pojavlja kar štirikrat pogosteje, je izpostavil strokovni direktor ljubljanske ginekološke klinike Adolf Lukanović.

Gre za eno eno od disfunkcij medeničnega dna. Znaki, ki spremljajo to bolezen so nenadno močno tiščanje na vodo, pogosto uriniranje, prebujanje zaradi potrebe po mokrenju dva ali trikrat na noč in nujna inkontinenca, je opisal Lukanović.

Predstavlja tako telesno kot psihološko težavo, ki žensko omejuje pri vsakdanjih opravilih in slabi kakovost življenja, je dodal. Poleg tega bolnikom predstavlja velik socialni in tudi higienski problem. Čeprav se težave lahko začnejo že zelo zgodaj, pa se z leti stopnjujejo in lahko postanejo tudi kronične, kar je težje zdraviti.

Prvi korak k zdravljenju je zavedanje, da težave obstajajo

Predstojnik oddelka za splošno ginekologijo in ginekološko urologijo v mariborskem kliničnem centru Igor But je poudaril, da je uhajanje urina zdravstvena težava, ki jo je mogoče uspešno zdraviti. Prvi korak k zdravljenju je zavedanje o tem, da težave obstajajo, za tem sledi obisk v ambulanti. Drugi korak je postavitev diagnoze, pri kateri je treba upoštevati še druge morebitne bolezni. Tretji korak nastopi v primeru, da so izvidi laboratorijskih preiskav v mejah normale. Takrat najprej začnejo vedenjsko terapijo povezano z vnosom tekočine, vajami ter odpravo raznih razvad, kot so pitje alkohola in kajenje.

Če kljub vsem prizadevanjem bolnice še naprej ne bi mogle nadzorovati mehurja, takrat je čas za zdravljenje z zdravili, je dejal But. Zdravila umirijo mehur, zmanjšajo krčenje mišice mehurja, ali pa povečajo njegovo sprostitev in s tem lajšajo težave prekomerno aktivnega sečnega mehurja. Zdravljenje je uspešno pri okrog dveh tretjinah bolnic. V primeru neuspeha zdravljenja pa pacientke napotijo na magnetno ali električno stimulacijo. Če tudi ta ukrep ni uspešen, se odločijo za operativni poseg, je še poudaril But.

A najboljša terapija je preprečevanje bolezni in ozaveščanje. V Sloveniji namreč porabimo od 15 do 17 milijonov evrov za pripomočke za inkontinenco, je opozoril Lukanović. Zato bi bil pravi premik naprej, da bi sistematično in pravočasno omogočili boljši dostop do informacij o urinski inkontinenci. Poleg tega bi bilo dobro, da bi že pri samem zdravljenju težav imeli na voljo kontinenčnega terapevta, vendar je ta pobuda ostala v predalu pristojnih institucij, je še dejal.