V slovenskih koših na tisoče ton hrane in več deset milijonov evrov

Prebivalci Slovenije so lani zavrgli 168.318 ton hrane, kar je dva odstotka več kot predlani ali v povprečju 79 kilogramov na prebivalca. Skoraj dve petini zavržene hrane je bilo užitne. Kaj to pove o nas? Alenka Dujanović iz Ekologov brez meja odgovarja, da dejstvo, da zavržemo vedno več hrane, kaže na to, da smo do nje izgubili spoštovanje: "Hrana je postala samoumevna – vedno dosegljiva, pogosto poceni in zato tudi brez prave vrednosti v naših očeh. Pogosto nas pri nakupu vodi cena, ne kakovost, zato kupimo več, kot potrebujemo, in brez večjih pomislekov del hrane konča v smeteh." 

Vsak dan na svetu zavržemo več kot milijardo obrokov. In to tako v revnih kot bogatih državah. Medtem pa več kot 730 milijonov ljudi po svetu živi v lakoti, opozarja poročilo Združenih narodov. Poleg tega je odpadna hrana, ki je zavržemo občutno preveč, eden izmed večjih povzročiteljev podnebne krize. S tem, ko v smeti roma odpadna hrana, zavržemo tudi vire in energijo, ki smo jih porabili za njeno proizvodnjo. S tem pa pospešujemo globalno segrevanje. 

Kot trdijo v poročilu, namreč obstaja neposredna povezava med povprečno temperaturo in količino zavržene hrane. Kot ugotavljajo, so v bolj vročih državah zabeležili več živilskih odpadkov na prebivalca v gospodinjstvih. To pripisujejo povečani porabi sveže hrane in pomanjkanju rešitev za hlajenje in konzerviranje. Zaradi višjih temperatur, ekstremnih vročin in suš so varno skladiščenje, predelava, transport in prodaja hrane težji, kar pogosto povzroči večjo količino zavržene hrane, izpostavljajo v poročilu.

Zavržki hrane povzročijo kar do deset odstotkov svetovnih emisij toplogrednih plinov, ocenjujejo Združeni narodi. Zavržena hrana povzroči petkrat več emisij, kot jih izpusti letalski sektor, zato je zmanjševanje količine zavržene hrane bistvenega pomena, so jasni Združeni narodi.

Povprečno slovensko gospodinjstvo vsak teden zavrže nekaj več kot dva kilograma hrane, od tega skoraj kilogram še povsem užitne, je pokazala raziskava, izvedena v okviru projekta LIFE IP Care4Climate. V denarnici se to pozna kot izguba do pet evrov tedensko. Vsako leto v smeteh tako konča na tisoče ton hrane in več deset milijonov evrov, so izračunali. 

Takšna količina zavržene hrane pomeni približno dva nepojedena obroka na gospodinjstvo oziroma skoraj en obrok na osebo na mesec, je ena od ugotovitev raziskave o nastajanju odpadne hrane in ravnanju z njo v gospodinjstvih, ki jo je izvedlo ministrstvo za okolje, podnebje in energijo. 

Kaj vse torej vržemo v smeti skupaj z nepojedenim obrokom? Kot ponazori Dujanovićeva, če pogledamo le porabo vode, številke hitro povedo vse: za skodelico kave porabimo okoli 140 litrov vode, za kozarec mleka 200 litrov, za en sam hamburger pa kar 2400 litrov – toliko kot pri 75 prhanjih. "Ko torej hrano zavržemo, z njo ne gre v nič samo hrana, ampak tudi ogromno naravnih virov, ki so bili uporabljeni za njeno pridelavo (gorivo za stroje, trud kmeta in rodovitna zemlja), predelavo (energija, stroji in delo ljudi), transport (gorivo, embalaža in energija za hlajenje), shranjevanje (prostor, hladilna energija in sredstva za zaščito hrane) in odlaganje (dragocen prostor, energija in dodatni viri za obdelavo zavržene hrane). Vsak kilogram zavržene hrane torej pomeni izgubo številnih virov – od zemlje in vode do energije in človeškega dela. Hrana, ki jo vržemo stran, je zato veliko več kot le odpadek – je odsev neučinkovite rabe naravnih virov." 

Kakšen ogljični nahrbtnik pa nosi hrana in kako ga znižati že pri odločitvi za pripravo hrane? Na ogljični odtis hrane vplivajo predvsem trije dejavniki: njen izvor, stopnja predelave in lokacija. Kot pojasnjuje Dujanovićeva, ima največji ogljični odtis praviloma živalska hrana in mlečni izdelki. Živinoreja zahteva veliko krme, vode in energije, poleg tega živali pri prebavi proizvajajo metan, ki ima močan toplogredni učinek. 

Drugi pomemben dejavnik je predelava – bolj kot je živilo industrijsko obdelano in embalirano, več energije in virov je bilo potrebnih za njegovo proizvodnjo. Najmanjši odtis imajo sveža, sezonska in minimalno predelana živila.

Tretji dejavnik je oddaljenost oziroma transport. Hrana, ki prepotuje tisoče kilometrov, ima bistveno večji vpliv na okolje kot lokalno pridelana. Zato velja preprosto pravilo: čim bolj rastlinsko, čim bolj lokalno in čim bolj sezonsko – tem manjši bo naš ogljični odtis, svetujejo Ekologi brez meja. 

Najboljši recept za preprečevanje odpadkov hrane je dobro načrtovanje, ki se začne že s pripravo tedenskega jedilnika. Pri tem naj sodelujejo vsi člani družine – tudi otroci. Pri kuhanju pa ne pozabimo vključiti tudi ostanke hrane in živil, ki jih že imamo doma.

Na podlagi jedilnika sestavimo nakupovalni seznam, ki je naš najboljši zaveznik med trgovskimi policami in napisi 3+1 gratis ali akcija. 

Ko pridemo domov, hrano čim prej pravilno shranimo, pri kuhi pa poskrbimo, da pripravimo le toliko, kolikor bomo res pojedli.

Če kljub vsemu kaj ostane, to ni razlog za slabo vest – ostanke lahko vključimo v naslednji obrok ali pa z njimi razveselimo osamljenega soseda. Tudi tako lahko preprečimo, da bi dobra hrana končala v smeteh.

Kot dodaja Dujanovićeva, ima velik vpliv tudi naš način prehranjevanja. "Kadar hrano pripravljamo sami, jo dojemam drugače – z njo vzpostavimo odnos. Enako velja za pridelavo hrane: raziskave kažejo, da smo na hrano, ki jo pridelamo sami, bolj čustveno navezani, zato je redkeje zavržemo. To t. i. psihološko lastništvo nas opominja, da hrana ni samoumevna, ampak rezultat časa, znanja in truda – vrednota, ki bi jo morali bolj spoštovati," razmišlja.

Pri tem Ekologi brez meja poudarjajo, da je zmanjševanje zavržene hrane v gospodinjstvih ključno, vendar brez sistemskih premikov – v kmetijstvu, trgovinah, gostinstvu, šolah, bolnišnicah in domovih za starejše – ne bomo dosegli trajnega napredka. Odpadna hrana je strateški izziv, ki zahteva povezano delovanje različnih resorjev, javnih politik in podpornih sistemov. V Sloveniji sicer že imamo številne pobude, od strategije Spoštujmo hrano – spoštujmo planet do številnih evropskih zavez, vendar med zapisanimi cilji in dejanskim izvajanjem še vedno zeva vrzel. Potrebujemo jasno opredeljene in pravno zavezujoče cilje, ki bodo skladno z evropsko zakonodajo določali obvezno spremljanje in postopno zmanjševanje količin odpadne hrane. Pomemben korak bi bil tudi vključitev konkretnih meril o preprečevanju zavržkov v nacionalne in lokalne certifikacijske sheme, kot je Zelena shema slovenskega turizma. Ena največjih sistemskih vrzeli pa trenutno ostaja pomanjkanje enotnega, obveznega in metodološko poenotenega spremljanja količin odpadne hrane – brez tega so ukrepi težko učinkoviti in primerljivi, zaključi Dujanovićeva.