Vsi predsednikovi prijatelji

Največji novinarski izziv je pisati in kreirati prispevke o tistih, za katere tako ali tako vsi mislimo, da vemo vse, poznamo vse izjave, vsak korak. Oziroma v to vsaj verjamemo. Nekaj je podoba, ki smo jo ohranili v spominu. Nekaj pa ozadje, ki ga danes, z 10-letne distance, upa kdo že razkriti bolj neposredno. Bolj avtentično, sočno. Tako, kot je bilo. To radi vidimo, slišimo. Da začutimo avtoritete tudi po človeški plati. Janez Drnovšek je bil Človek. Kot je dejal: ''Človek se ne rodiš, temveč postaneš''.  

Skrivnostni nasmešek, ki se je le redko javno raztegnil v širok nasmeh, še danes skriva številne zgodbe. Poznali smo ga kot predsednika - federacije, vlade in države. Pred očmi javnosti je modro skrival svojo zasebnost, čeprav je prav ta - kot danes pripovedujejo njegovi prijatelji - ključno iztesala njegovo državniško držo.

Ko sem se zakopala v arhiv, to impozantno karierno pot dr. Janeza Drnovška, sem vedela, da je mejnikov, ki so nujni vsaj omembe, preveč. Izbor je bil zagoneten. Na ducate izjav - prelomnih iz jugoslovanskih časov, resnih, premišljenih iz vladnih, drznih, tudi hudomušnih iz predsedniškega obdobja. Zelo malo je takšnih, ki jih ne bi bilo vredno predvajati še enkrat. Ni opletal s puhlicami, praznimi frazami, govoril je premišljeno, dostojanstveno, z malo besedami je zares povedal ogromno. Brez dvoma je povedal največ s svojim pogledom in pregovorno tišino.

Je na ducate sogovornikov, ki se ponujajo kar sami. A le peščica takšnih, ki so še posebej dragoceni, ker so mu bili blizu, ker so bili takšni zares redki. Užival je v tišini, prava gospodarja njegovega življenja sta bili veliki mrcini - Artur in Brodi.

Ko sem se pogovarjala z njegovimi sodobniki, sem izvedela zgodbe, prigode, anekdote, ki so bile zaklenjene v študentskih, dnevnih in strankarskih sobah ter vladnih sobanah.  

Njegov prijatelj Miha Kozinc je bil ob njem od leta 1991 do le nekaj dni pred smrtjo. Povezala ju je tudi ljubezen do psov, v nekem obdobju sta imela oba rotvajlerja, to je bil Drnovškov Lord. Njegovega zadnjega psa Brodija, ki je bil po besedah Kozinca vedno nekoliko bolj okrogel, je šel na letališče iskat prav on. Bile so neskončne sobote, ko sta do onemoglosti jedla pice in zelo pikanten tatarski biftek. ''Žal Drnovšek ni izbiral dobrih picerij,'' se pošali Kozinc, je pa po njegovih besedah zelo rad nakupoval v Maximarketu, ker so ga gospe z velikim spoštovanjem nagovarjale ''tovariš predsednik, tovariš predsednik''. Dodaja, da kruh z Zaplane ni bil prav dober in kako srečen je bil ob novici, da ima ob sinu Jaši še hčerko Nano. Kozinc je seveda moral po Drnovškovem ukazu urediti papirje za priznanje hčerke. Srečo mu je prinašal oddih v Logarski dolini in na Hvaru, kamor je zelo rad hodil. Z njim je bila povezana ena zadnjih misli pred smrtjo, ki se jih spomni Kozinc: ''Še malo se zdaj pozdravim, pa grem na Hvar na dopust''.

Z Janotom, kot so ga tedaj klicali, je mladost preživljal Zdenko Fritz. Skupaj sta sedela v trboveljski gimnaziji, študirala na Ekonomski fakulteti in veliko štopala po Evropi. ''Bil je magnet za dekleta, čeprav je na prvi pogled deloval smotan in nezainteresiran,'' se spominja Fritz, ki se ga spominja kot motorja okolja. V študentskih letih so želeli celo skupaj kupiti avto in so zanj že zbirali denar. ''Na srečo ga nismo nikoli kupili, ker ne bi imeli denarja ne za registracijo, ne za bencin,'' se pošali Fritz. Drnovška se spomnimo kot športnika. Zelo rad je igral tudi tenis, s Fritzem sta ga na Izlakah tudi po trikrat na teden. ''Ni bil poseben talent, ni rad izgubil, bil je borben, če je videl, da ne gre, je včasih nehal igrati.''

Govoril je štiri tuje jezike - angleško, nemško, špansko, francosko. Francoščine se je naučil pri prijateljih iz Švice, ki sta jih spoznala skupaj s Fritzem. Še najtežje mu je šla, malo ironično, srbohrvaščina. ''Na poti v Bolgarijo je v Nišu na železniški postaji spraševal, kdaj pride kakšen vlak. Pa pride nazaj in pravi, pojdi se ti dogovorit, jaz se nisem mogel. Grem tja, pa me gospod vpraša, oprostite, ali je vaš kolega Čeh?''

Desetletje je bila njegova tesna sodelavka, dolgoletna šefinja kabineta, prej predstavnica za odnose z javnostmi, Valentina Flander. Za Preverjeno je spregovorila prvič po 10 letih. Predsednikova smrt jo je pretresla, danes pravi, da je bilo delati z Drnovškom zanjo ''privilegij, najboljša šola''. Leta sodelovanja sta ju tako povezala, ''da sta si dopolnjevala stavke'', da je bil do sebe ''zelo strog, tista vojaška strogost''. Je pa ob vikendih rad na glas ''bral filozofe''. Flandrova razlaga, da je ogromno naredil za funkcijo predsednika države, se sprva zavestno malo umaknil, da jo je redefiniral, ves čas vse spremljal in posegel takrat, ko so ljudje od njega to pričakovali. V spominu so nam dobro ostali - intervencija v Ambrusu, pa izjavi ''Nihče si ne bo podredil predsednika države, dokler bom jaz predsednik'', ''Najbolje, da kar ukinemo predsednika države, pa bo mir!''

V prispevku slišite tudi nekdanjega hrvaškega predsednika Stipeta Mesića. Z Drnovškom sta se spoznala v predsedstvu Jugoslavije, vezi so ju družile tudi kasneje. Mesić pravi, da je bil ''zasebno malo zaprt'', a da sta na dolgo in široko debatirala ''o političnih temah v regiji, Evropi in svetu''.

O dramatičnih dneh, ko je zbolel za rakom in bil operiran, govori Alja Brglez, takrat direktorica Urada za informiranje. Znan, da je bil po tako imenovanem ''strateškem molku'', ker je samo eno temo odprl, potem pa čakal, kam jo boš ti sam pripeljal, in na ta način sam več izvedel in o temi in tebi in o tvojem razmisleku.

O politični plati pa Drnovškov politični sopotnik Jožef Školč, predhodnik v ZSMS - LDS. O tem, kdo ga je pripeljal v LDS, pa da je bila ''stranka zanj nujno zlo''.

To plat je spremljal tudi dolgoletni generalni sekretar LDS-a in njegova desna roka Gregor Golobič, ki je z njim ostal vse do konca. Pripoveduje, kako mu je našel hišo na Zaplani in prodal tisto v Murglah, pa tudi o tem, da ministrov ni izbiral samo iz vrst stranke, ampak po strokovnosti, zato je poslušal očitke, da je bil ''s stranko v koaliciji''.

Nostalgični posnetki in izjave, ki sem jih izbrala, dajejo pečat izjemni osebnosti in drži, podobi, ki jo je sam tudi spreminjal. Tisti rahlo skrivnosten nasmešek, je zamenjal radostnejši. Intelektualec, genij. Netipične karizme, moči. Vse je delal z mirnostjo. Najbližji so ga slišali preklinjati le enkrat, le dvakrat pa govoriti z domačim narečjem. Seveda je bil takrat tudi zelo jezen.

Nikakor to ni celotna zgodba o Janezu Drnovšku. Morda le nova stran, ki pa razkriva do sedaj neznane odtenke, s katerimi je veliko lažje razumeti Človeka znanega po podobi, ki jo je s sodelavci spretno gradil v javnosti. Po 10 letih je vedno več zaslužnih, svetovalcev, zaupnikov, prijateljev, sploh pa tistih, ki so ga dobro poznali. Verjetno pa drži, da bi res prave prijatelje lahko našteli na prste ene roke.