'Vsi smo pristranski, ne glede na politična prepričanja'

Dr. Clark, ste socialna psihologija in eksperimentalna filozofinja. Kakšna vprašanja raziskujete?

Eksperimentalna filozofija v mojem primeru pomeni, da uporabljam socialno psihologijo za iskanje odgovorov na določena filozofska vprašanja. Moja največja interesa sta politična pristranskost in to, kako držimo druge ljudi moralno odgovorne. Na področju politične pristranskosti me zanima, kako se ljudje vežejo na in zavzemajo za svojo politično skupino/sekto (ingroup), kar vpliva na to, kako presojajo informacije in v kaj verjamejo, da je to resnično v svetu. Na področju moralne odgovornosti – bolj eksperimentalno filozofsko plat – raziskujem, kako želje ljudi, da bi drugi bili moralno odgovorni, oblikujejo njihova prepričanja o tem, koliko svobodne volje imajo nad svojim življenjem in odločitvami, ki jih sprejemajo.

Kaj natančno je politična pristranskost (bias)?

Povedala vam bom o dveh pristranskostih, ki sta po mojem mnenju najpomembnejši za razumevanje, kako ljudje gradimo svojo resničnost. Prva je selektivna izpostavljenost, ki je težnja ljudi k iskanju informacij, ki podpirajo naša prepričanja, in izogibanju informacijam, ki bi jih izzvale – berejo medije, ki so bolj naklonjeni njihovi politični skupini, družijo se z ljudmi, ki podpirajo njihova prepričanja, sledijo profilom na družbenih omrežjih, ki govorijo pozitivne stvari o njihovi skupini in negativne stvari o nasprotnikih itd.

Druga pristranskost je motivirani skepticizem in lahkovernost. Kadar koli se soočimo z informacijami, za katere želimo verjeti, da so resnične, smo zelo lahkoverni – hitro verjamemo in ne iščemo dodatnih virov za te informacije. Ko pa se soočimo z informacijami, ki nasprotujejo temu, v kar želimo verjeti, smo o tega res dvomljivi – dvomimo o metodah, verodostojnosti vira in si izmislimo vse druge razloge, da jim ne verjamemo.

Eden od načinov, kako so psihologi to preizkušali, je, da so izvedli znanstveno študijo, v kateri so predstavili ljudem popolnoma enake metode znanstvene študije, vendar spremenili zaključek tako, da je podpiral ali nasprotoval političnim prepričanjem udeležencev. Ti so rekli, da so metode boljše, kadar je študija ugotovila nekaj, v kar želijo verjeti, oz. slabše, kadar je rezultat nasprotoval njihovim političnim prepričanjem.

Resnično torej obstajata dve plasti pristranskosti. Ljudje najprej iščejo informacije, ki podpirajo njihova prepričanja, in se izogibajo informacijam, ki jim nasprotujejo. Potem ko pa so ljudje dejansko izpostavljeni tem informacijam, so do teh pristranskih informacij bolj zaupljivi, če jim želijo verjeti.

Kaj pa moralna odgovornost? S kakšnimi metodami proučujete to področje?

Ugotovila sem, da priznavamo osebi večji nadzor in samostojnost nad njenimi odločitvami, kadar želimo to osebo kaznovati, kot pa če te želje nimamo. Tako se včasih vidimo kot manj krive ali z manj nadzora nad lastnimi dejanji, kadar ne želimo prevzeti odgovornosti za nekaj, kar smo storili. Velja tudi nasprotno, se pravi, kadar želimo nekoga drugega obravnavati kot odgovornega, mu pripisujemo večji nadzor nad svojimi odločitvami, več svobodne volje.

V nedavnem znanstvenem članku, ki sem ga opravila skupaj z nekaterimi kolegi, smo to obravnavali v političnem kontekstu. Preučili smo, kako ljudje krivijo nasprotno politično skupino/sekto (outgroup) in njihove člane. V eni študiji smo imeli udeležence, ki so brali o tem, da nekdo iz njihove skupine naredi nekaj nasprotni skupini – torej demokrat, ki škoduje republikancu, ali republikanec, ki škoduje demokratu – in ugotovili smo, da ljudje pripisujejo več svobodne volje članom nasprotne skupine, ki škodujejo članom njihove skupine, ne pa tudi članom svoje skupine, ki škodujejo nasprotnikom. Zato dojemajo svoje politične nasprotnike bolj odgovorne za svoje nemoralno vedenje kot člane svoje skupine kot način, kako se izogniti moralni odgovornosti za svoja dejanja.

Torej če gre za politika, ki je človeku všeč, ga bo ta branil, češ da ni bilo namerno ali da ni imel nadzora nad razmerami. Če pa gre za politika, ki jim ni všeč, ga bo človek želel obtožiti in kaznovati, tudi za popolnoma isto nemoralno kršitev.

Takšne pristranskosti lahko opazujemo pri današnji politični polarizaciji. Kako kot socialna psihologinja gledate na politično sektaštvo (tribalism)?

V preteklosti so se človeška bitja razvijala v manjših skupinah in skozi zgodovino so se človeške skupine soočale z drugimi skupinami, s katerimi so pogosto vstopale v konflikte, se ubijale, si prilastile zemljo in vire. Skupine, ki so bile najbolj uspešne in so svoje gene prenesle na sodobne ljudi, so bile tiste, ki so se zelo dobro usklajevale in sodelovale znotraj svoje skupine. Socialna psihologija je pokazala, da ljudje res hitro prepoznajo, kdo je član skupine in kdo ni, do svojih članov skupine pa se vedejo bolje kot do članov zunanje ali nasprotne skupine.

To vidimo tudi pri otrocih. V eni študiji so otroka oblekli v rumeno majico in ga uvrstili med druge otroke, ki so imeli ali rumeno ali zeleno majico. Ugotovili so, da je otrok v rumeni majici druge otroke z rumeno majico obravnaval bolje kot tiste z zelenimi majicami. Naša psihologija je zasnovana tako, da prepozna, kdo je v naši skupini in kdo ne. S svojo skupino bolje sodelujemo, hkrati pa manj sodelujemo z zunanjimi skupinami in se včasih celo agresivno vedemo do njih, jih celo sovražimo.

Včasih lahko tudi to sovraštvo do zunanje skupine predstavlja bistvo identitete neki skupini ljudi?

Vsekakor je lahko del tega. Obstajajo nesoglasja o tem, kaj je močnejša motivacijska sila: želja, da bi bili zvesti svoji skupini ali nelojalni do zunanje skupine? Mislim, da je zvestoba do svoje skupine pomembna, vendar je del identitete lahko tudi ta, da vsi skupaj sovražijo neko zunanjo skupino in je to tisto, kar jih veže.

Moj mentor na doktoratu je objavil članek o političnih svobodnjakih (maverick). To so ljudje, ki so na vaši strani, recimo v isti politični stranki kot vi, vendar se nekoliko nagibajo na drugo stran, recimo pri enem vprašanju. Torej so še vedno v vaši ekipi, vendar nekako kršijo pravila tako, da pri eni zadevi simpatizirajo z nasprotno stranjo. In ljudje ne marajo svobodnjakov. Ljudje nočejo, da se politiki na kakršen koli način zdijo nelojalni. To kaže, da so ljudje kaznovani, če so nelojalni do svoje skupine. In ker so ljudje kaznovani in izobčeni, imajo te močne želje, da dokažejo svoji skupini, da so zvesti člani. Torej ko se identiteta skupin oblikuje na sovraštvu do zunanje skupine, se morajo člani prilagoditi in začeti sovražiti zunanjo skupino, da lahko pripadajo. Rekla bi, da se to dogaja v skoraj vseh sodobnih političnih skupinah, ki jih lahko opazujemo.

Ali to sovraštvo do zunanje skupine prav tako štejemo med politične pristranskosti?

Lahko, vendar ne nujno, ker lahko iz legitimnih razlogov ne marate nasprotne politične skupine. Mogoče podpirajo zakone, ki se vam res zdijo grozni. Vemo pa, da je lahko prisoten element pristranski, saj vidimo, da ljudje ne bodo marali nasprotne politične skupine zaradi popolnoma istih stvari, kot jih počnejo tudi člani njihove politične skupine. Imajo dvojna merila.

Tako liberalci kot konservativci, je res?

Da, pristranskost je temeljna človeška težnja. Če je na primer politik iz vaše skupine imel zunajzakonsko afero, boste morda rekli, da to ni pomembno za njegovo sposobnost vodenja; da ni povezano s politiko; da ne bi smelo vplivati na naš pogled nanj kot na vodjo. Če pa to stori nekdo iz nasprotne politične skupine, bi lahko rekli, da je dejanje popolnoma nemoralno; da tej osebi ne morete zaupati; da je njihova etika popolnoma zgrešena. Za člane notranje skupine in člane zunanjih skupin imamo različne standarde, tudi če počnejo popolnoma enake stvari.

To je ena od stvari, ki sem jih proučevala, in sicer kako bodo ljudje enako vedenje, popolnoma isto idejo ali popolnoma isto politiko, ocenjevali drugače, odvisno od tega, ali to meče slabo luč na člana notranje ali zunanje skupine. Tako liberalci kot konservativci imajo to težnjo, da bolj odpuščajo in sprejemajo stvari, ki bi koristile njihovi skupini, in zavzemajo ostrejša stališča do stvari, ki bi lahko škodovale njihovi skupini.

Kakšna je vloga interneta in družbenih omrežij pri nastanku teh ekstremnih oblik političnega sektaštva, ki smo jim priča?

Obstaja veliko študij in analiz, kaj je v zadnjih letih povzročilo tako močno polarizacijo, ampak ni pravega soglasja. Družbena omrežja in mediji na splošno so zagotovo prispevali, toda vsi se le odzivajo na povpraševanje.

Dala vam bom primer. Oseba objavi nekoliko liberalno stališče, zato ga všečka in deli več liberalcev, več liberalcev začne tudi slediti tej osebi. Enkrat v prihodnosti nato ista oseba objavi nekoliko bolj konservativno stališče, vendar so sledilci te osebe liberalni, zato jim ne bo všeč, ne bodo ga delili, signal avtorju pa je: objavljaj bolj liberalne tvite in manj konservativnih. Veliko polarizirajočih vsebin vodi povpraševanje, ki ga ljudje zanjo ustvarjajo. Ljudje načeloma ne želijo nians, uravnoteženih informacij. Želijo si informacij, zaradi katerih bodo bolj prepričani, da imajo prav, in informacij, ki jih lahko vržejo v obraz svojim sovražnikom.

Takšne informacije tudi lažje procesiramo, kajne? Ker smo, kot pravi Daniel Kahneman, kognitivno lene živali, ki kritični presoji informacij stežka namenimo več truda, kot je nujno potrebno.

Da, informacije, ki ustrezajo našemu mentalnemu sistemu, ne kršijo naših predpostavk o svetu, in zato zahtevajo manj razmišljanja.

Je to človeška lastnost, ki jo zlorabljajo lažne novice na internetu?

Študije so pokazale, da lažne novice po spletu potujejo dlje in hitreje kot prave novice, deloma tudi zato, ker lažne novice niso nujno popolnoma v stiku z resničnostjo. Lahko so res senzacionalne, imajo skrajne naslove, ki bodo pritegnili pozornost ljudi. Ljudi privlačijo tudi informacije, ki so res nove, senzacionalne, imajo moralne odtenke in ustvarjajo močno čustveno reakcijo. Psihologija je precej napredovala in danes bolj izpopolnjeno razumemo človeško psihologijo in kako delujejo človeški možgani, zato lahko ljudje tovrstne informacije izkoristijo. Torej, če recimo vem, da ljudi privlačijo določene vrste naslovov, lahko te podatke uporabim za ustvarjanje takšnega naslova, ki je narejen tako, da kliknete nanj in ga razširite po internetu. S tem večjim znanjem o človeški psihologiji lahko informacije ali napačne informacije resnično zlahka razširimo po internetu in ljudem omogočimo, da se počutijo na določen način, da postanejo ogorčeni ter povečamo njihovo sovraštvo in nezaupanje do zunanje skupine. In mislim, da se to zagotovo dogaja.

Vidite družbena omrežja in lažne novice kot nevarnost za našo individualno in kolektivno domišljijo? V smislu brisanja meje med resničnostjo in fikcijo.

Na internet lahko objavite (lažne) podatke, ki se hitro razširijo do milijonov ljudi, kar pomeni, da milijone ljudi verjame v nekaj, kar je popolnoma lažno. Torej gre za grožnjo. Družbena omrežja se trenutno zanašajo na to, da je uporabnik dovolj izobražen, da lahko prepozna dober vir od slabega, da lahko najde značilnosti dobrih in slabih informacij. Tega pa niso zmožni vsi. Lažne novice se med starejšimi prebivalci širijo hitreje, ker imajo manj izkušenj z informacijami, ki jih dobijo na ta način. Navajeni so brati časopis z informacijami, ki jih je moral pred objavo odobriti usposobljen urednik. Zdaj se na spletu srečujejo z informacijami in ni jim bilo večkrat rečeno, naj ne verjamejo vsemu, kar preberejo na internetu. Torej so družbena omrežja do neke mere kriva za to močno polarizacijo, ki ustvarja še večje povpraševanje po polarizirajočih vsebinah, ki si jih ljudje želijo.

Je ta pristranskost prisotna tudi pri tradicionalnih medijih?

To se dogaja tudi pri tradicionalnih medijih. Vsi izdajatelji vsebin spremljajo svoje klike, spremljajo, kaj je uspešna objava in kaj ne. Če jim torej sledi kup liberalcev, vidijo, da je vsakič, ko objavijo neki liberalno nagnjen članek, ta zelo uspešen, in na podlagi tega izbirajo prihodnje teme, o katerih poročajo, in zorne kote, ki jih uporabljajo. Gre za simbiotični odnos med potrošniki, ki imajo svoje politične pristranskosti in sektaške težnje na eni strani, in na drugi strani mediji, ki so odvisni od potrošnikov, da kliknejo in preberejo – saj morajo preživeti, biti uspešni in rasti. Rekla bi, da medijem primanjkuje določene mere ponižnosti in spoštovanja svojega osnovnega poslanstva.

Ali obstaja način, da te iracionalne učinke na naše odločanje čim bolj zmanjšamo?

Zavedate se lahko tudi vpliva čustev pri odločanju. Odločitve lahko sprejemate v bolj ali manj čustvenih stanjih, na primer lahko ste jezni in se odločite, da določeno odločitev preložite, dokler se ne ohladite in razmislite. Toda naše odločitve večinoma temeljijo na tem, kdo smo, in na naši sposobnosti, da se v tem primeru ohladimo. Ljudje, ki imajo agresiven temperament, se morda ne bodo znali zadržati, umiriti in nato sprejeti odločitev. Za to sta potrebna trud in resnična želja.

Rekla bi tudi, da človek potrebuje željo po bolj racionalnih odločitvah in izogibanju cikla sektaštva. To lahko stori tako, da oblikuje svoje okolje, da na primer sledi članom obeh političnih polov na družbenih omrežjih. Da je tudi enako kritičen do obeh strani ter uporablja enake standarde ocenjevanja. Če se strinjate z vsem, kar počne vaša stranka/vodja, in se v celoti ne strinjate z vsem, kar počne nasprotna stranka/vodja, je to verjetno slab znak o racionalnosti vašega odločanja. Ljudem toplo priporočam, da najdejo in se pogovarjajo s pametnimi ljudmi, s katerimi se ne strinjajo, vendar jih spoštujejo in vedo, da so dobri ljudje. Mislim, da je to dober način, da začnemo bolj ceniti dobro, ki ga ponujata obe perspektivi.