'Vsi v sebi skrivamo potencialnega morilca'

Sara Volčič, ki kot novinarka že več kot 30 let pokriva področje črne kronike, pravi, da takšnega uspeha svoje knjige Leglo zla: Iz oči v oči z najhujšimi serijskimi zločinci na Slovenskem ni pričakovala, je pa presrečna, ker je knjiga ljudi dosegla s pravim namenom. "Knjiga ni bila pisana na način 'Poglejte, kaj vse groznega se dogaja pri nas!', ampak prinaša sporočilo. Name se obračajo tudi osebe, ki so doživele nasilje, in jim ta knjiga pomeni sprejemanje širše slike, konteksta, razumevanja, da se dogaja vsem – konec koncev se je tudi meni kaj neljubega zgodilo, kar je tudi opisano v njej."

Odločitev, da v knjigo vplete osebne zgodbe, je prišla povsem spontano, priznava. "V štartu sploh ni bilo mišljeno tako. Ampak pisanje je čaroben proces, in ko sem prišla do določene zgodbe, v kateri opisujem, kako je mož ubil ženo, sem se prežarčila ... ker jaz, ko pišem, ne pišem z distanco, ampak zlezem v zgodbo. In se spomnim na sojenju, kako sva se spogledala s storilcem in kako me je spominjal na bivšega fanta, ki je bil nasilen do mene, so prsti šli. Šli so tudi zato, ker naša družba ne samo, da stigmatizira storilce, pogosto stigmatizira tudi žrtve. Tudi če ne priznamo naglas, si mislimo: 'To se meni ne more zgoditi, prvič, ko bi me ruknil, bi šla ...' Zato sem hotela dati sebe noter in pojasniti to dinamiko, kako se to zgodi," je pojasnila v Popkastu.

Sara v knjigi opisuje svoja srečanja z najhujšimi morilci – med drugim izvemo, da jo je bilo resnično strah samo enkrat, in sicer leta 2007, ko je v koprskem priporu snemala intervju z nepredvidljivim Zoranom Mezgo. Mezga je bil v priporu zaradi brutalnega posilstva 43-letne Ljubljančanke, ki jo je tudi telesno poškodoval, pred tem pa je zanetil požar na Smledniškem gradu in povzročil za več kot dva milijona evrov škode. Sara ga o njegovih tekočih zadevah ni smela spraševati, lahko ga je spraševala le o njegovem, tedaj že pokojnem, prijatelju Silvu Plutu. Razočaran je bil nad tem, kar je storil: "Greh je naredil, ko se je sam ubil. To ni normalno. Sam nase, da je roko dvignil ... Če bi vsaj še kakšnega paznika prej pospravil, recimo, še ne bi nič rekel, ampak da gre sam nase dvigniti roko?! Razočaral me je ..." ji je dejal.

Sara je bila tudi edina, ki ji je na Povšetovi uspelo priti do Silva Pluta. Zakaj ga opisuje kot "morilca s sinje modrimi očmi in nasmeškom Mona Lize" in zakaj je prepričana, da je bil Silvo Plut "izdelek naše družbe"? Otroštvo mladeniča, ki je sanjal o tem, da bo nekoč nogometaš, je bilo zaznamovano z nasilnim očetom alkoholikom. Šola v Metliki je opazila problematično vedenje Silva že v prvem razredu, a se starši na njihova opozorila niso odzivali. Sara nam je v Popkastu zaupala, da resnično verjame, da bi zgodnje ukrepanje lahko spremenilo njegovo pot in preprečilo nadaljnje tragične dogodke.

Ljudje jo pogosto vprašajo, ali je ni strah soočiti se s temi ljudmi. "Večina jih vidi samo v kratkih odsekih prispevkov in si predstavljajo, da so to neke pošasti. Jaz jim poskušam povedati, da so to ljudje, ki so storili nekaj slabega, a v osnovi so to prav tako ljudje, ki ponoči spijo, se zjutraj zbudijo, jedo zajtrk, gledajo televizijo ... Mislijo, da so tisti, ki so v zaporu, drugačni, jaz pa poskušam podreti ta mit. Ti ljudje so odmaknjeni od družbe – upravičeno – za določen čas. In velika večina bo nekoč spet med nami. Gre za sprejemanje teh ljudi, ki se želijo socializirati, v širšem smislu."

Volčičeva verjame, da se vsak človek v zaporu lahko resocializira. Na tem mestu izpostavi primer obsojenca, ki je v zaporu pristal kot mladenič, zaradi umora v sostorilstvu je bil obsojen na 20 let zapora, a se je tam resnično rehabilitiral in si zdaj želi pomagati drugim.

Zgodb je ostalo še veliko in seveda nas je zanimalo, kdaj lahko pričakujemo nadaljevanje oziroma drugi del knjige. Sara pravi, da jo prsti že srbijo. In obljublja, da se bo v drugi knjigi še bolj posvetila žrtvam.

Na vprašanje, zakaj meni, da ljudje radi berejo te tematike, Sara odgovori, da verjame v to, da vsi v sebi skrivamo potencialnega morilca. "Jaz vem zase – če bi kdo kaj žalega hotel storiti mojima hčerama ali osebam, ki so mi blizu, ne bi pomišljala. Vsi smo potencialni storilci, čeprav si tega ne priznamo. Seveda iz drugih kontekstov – nikoli se ne bi spravila na nekoga, ker bi mi nekdo plačal. A vsi imamo ta temni del sebe. Zato nas zanima, kakšni so ljudje, ki se jim je to zgodilo, kaj jih je gnalo, kje je popustila zavora in kje so šli čez mejo. Potem je tu še neka osnovna radovednost, občutek, v kakšni družbi živimo. Beremo zato, da vidimo, kaj se dogaja, ker če veš, kaj se dogaja, se lahko pred tem tudi zaščitiš."

Kaj vse nam je Sara še povedala, si poglejte v zgornjem Popkastu!