Vzpon iliberalizma na periferiji EU v razmerah krize kapitalizma

V kontekstu Evrope se je kar dobro desetletje zdelo, da ta teza drži. Predvsem postsocialistične države, ki so postale leta 2004 in pozneje članice EU, so vse relativno hitro prestale "dvojno tranzicijo dohajanja": najprej so postale kapitalistične države in družbe, pozneje pa tudi konsolidirane – vsaj glede na zelo specifične kriterije – liberalne demokracije. Istočasno pa je vpeljava oz. restavracija kapitalizma potekala z neoliberalno "doktrino šoka", ki jo je Jeffrey Sachs takrat promoviral po vzhodni in srednji Evropi. Slovenija je bila med preostalimi državami, ki so leta 2004 postale članice EU, dolgo časa izjema, toda tudi to se je postopoma spreminjalo s približevanjem EU.  Postsocialistične države članice EU so postale nova periferija EU, saj so zagotavljale širitev enotnega trga, omogočale so konkurenčno prednost podjetij iz osrednje EU in predvsem ponujale bazen cenejše oz. poceni delovne sile, kar je bilo v interesu kapitala iz centralnih evropskih držav. Ključno je bilo, da je "evropska prihodnost" skrbela za to, da postsocialistične družbe ne bi "skrenile" s poti vpeljave kapitalizma.  

Kriza leta 2008 je spremenila veliko stvari v kapitalističnem svetovnem sistemu – v EU in tudi na njeni novi periferiji. Najprej je evropski projekt doživel hud udarec in ideja o tem, da so v EU vse države enake in enakopravne, je propadla, saj je postalo jasno, da EU v kriznih situacijah deluje v skladu z interesi najmočnejših članic in finančnega kapitala. Drugič, periferiji sta bila pogosto vsiljena varčevanje in zategovanje pasu, ki so ju predpisovale institucije EU skupaj z MDS in SB. To se je največkrat kazalo kot zmanjševanje obsega socialne države (podobni procesi so se dogajali tudi v jedrnih državah EU, le da manj radikalno). Tretjič, na globalnem nivoju, v razmerah, ko se je kazala možnost pomembnih ekonomskih sprememb v smeri omejevanja moči trgov in različnih frakcij kapitala, so te izostale. Liberalne elite so na ravni EU, pa tudi drugod, za rešitev krize in pokrizno obdobje ponujale še več istega.

Liberalni politiki v EU ni uspelo najti nobenega novega odgovora na vse večja protislovja svetovne kapitalistične družbe v 21. stoletju. V tem kontekstu so "levica" oz. liberalci in preostanek socialdemokratov ostali na stališčih nasprotovanja omejevanju trgov. Levega odgovora – razen nekaterih poskusov, ki so bili zatrti v kali – ni bilo. Brezidejnost in reprodukcija statusa quo sta tako dali prostor desni iliberalni politiki.

V tem kontekstu naraščajoče negotovosti, varčevanja, neenake obravnave držav in naraščajoče neenakosti v posameznih državah, so moč v postsocialističnih državah – pa tudi drugod po Evropi in svetu, le da so razlogi za to nekoliko drugačni od tistih, ki jih razlagamo tukaj – v prvi res globalni krizi kapitalizma od poraza realsocializma začele pridobivati predvsem desne iliberalne politične sile, ki so imele za krizo kapitalizma zelo "priročne" odgovore – za vse so bili krivi tujci, migranti, elite itd. Sami pa so se predstavljali in se še vedno predstavljajo kot tisti najboljši, nekorumpirani in pošteni politiki, ki zagovarjajo močnejšo nacionalno državo in protekcionizem v kapitalizmu.

Iliberalna politika na postsocialistični periferiji EU temelji na ksenofobni, seksistični in (pogosto) rasistični politiki skupaj z zaščito in/ali nastankom novih kapitalskih elit v lastnih državah ter reprodukcijo lastnega vladajočega položaja ob porazu globalnega neoliberalnega projekta. Na krizo EU, krizo neoliberalne globalizacije in naraščanje neenakosti – predvsem premoženjske, kar je globalni fenomen – ter na podrejen položaj posamične države v odnosu do centralnih držav EU ponuja iliberalna politika še več istega, le da z drugačnim besednjakom. Iliberalna desnica na periferiji EU uspešno kanalizira nezadovoljstvo in vzbuja navidezno gotovost, hkrati pa v bistvu skrbi za reprodukcijo kapitalizma in trga, le da z drugačnim, politično manj korektnim videzom.

Iliberalni politiki na periferiji EU pridobivajo moči zaradi nezadovoljstva in realnih eksistenčnih problemov ljudi, hkrati pa je to specifičen odgovor na nedemokratični liberalizem oziroma tehnokratsko vladavino, ki ga vsiljujejo nadnacionalne institucije na evropski periferiji zaradi potreb po reprodukciji odvisnega kapitalizma. Toda liberalci, ujeti v neoliberalnem globalizacijskem diskurzu, ne morejo razumeti, še manj pa razrešiti protislovij, ki generirajo vzpon iliberalne politike, kajti s svojimi politikami in ukrepi ob historičnem porazu levice ustvarjajo primerne razmere za povečevanje moči in privlačnosti iliberalne desnice. Tako pojav desne iliberalne politike in boj liberalcev zoper njo simbolizirata "konec ekonomske zgodovine" – tako liberalna kot iliberalna politika prisegata na trg in kapitalizem, razlika je le modaliteta, ki pa je prilagojena partikularnim interesom in položaju države ali elite v kapitalističnem svetovnem sistemu.