'Vzpone sva jemala bolj lahkotno, nisva hitela od vrha do vrha'

Najvišji vrhovi so že od nekdaj magnet in strast ljubiteljev gora, planincev, alpinistov. A ne zgolj njih. Tudi turisti si na potovanjih kdaj zaželijo, da bi se povzpeli na neko najvišjo točko. Zakonca Jože Drab in Andreja Tomšič Drab, ki sta srčna planinca že od malih nog, sta imela željo, da bi bila del zgodb, ki jih pripovedujejo najvišji vrhovi evropskih držav. Ideja, da bi o teh vrhovih, ki sta jih skupaj prehodila, napisala nekoliko drugačen vodnik, se jima je porodila že medtem, ko sta jih osvajala. "Veliko podatkov sicer lahko najdeš na internetu, a nikjer ni tako strnjeno, kot je v najini knjigi. Vedno sva tudi pisala popotni dnevnik, kar nama je kasneje prišlo prav pri opisih poti. Sam sem pisanja vodnikov že vajen, saj je to moja že četrta tovrstna knjiga, Andrejina pa prva. Tekste sva pisala in popravljala približno eno leto od trenutka, ko sva se z urednikom dogovorila za izdajo," je pojasnil Jože Drab, kako se je vse skupaj začelo. 

V vodniku je opisanih 46 vrhov vseh 48 držav, ki sestavljajo Evropo 

Zakonca sta se pri tem omejila na mejo Evrope, ki poteka na Kavkazu in Uralu, po Severnem morju, Atlantskem oceanu, Sredozemskem morju in Črnem morju. Seznamu sta dodala še najvišji vrh evropskega dela Turčije in najvišji vrh Severnega Cipra, so o vodniku zapisali na Planinski zvezi Slovenije (PZS). V njihovi založbi so namreč izdali vodnik. "Opisane točke so zelo zahtevne gore, visoke nad dva tisoč metri, kot so Triglav pri nas, avstrijski Grossglockner, švicarski Dufourspitze ali mejni francosko-italijanski Mont Blanc oziroma Monte Bianco. Kot pravo nasprotje tem pa na izletih morda naletimo samo na kakšno obeležje najvišje točke, kot so to na primer na Nizozemskem, v Monaku ali na Madžarskem," je pojasnila urednica vodnika Irena Mušič Habjan.

Kot sta nam povedala avtorja, nista hotela, da bi bil vodnik zgolj opis, ampak sta želela prikazati, da lahko tudi po Evropi najdemo raznolike gorniške cilje in poti do njih – od kamnite španske puščave in neskončne finske tundre, prek islandskih ledenikov, kavkaških snežnih pobočij in slovaškega skalnega plezanja pa do monaških stopnic ali celo dvigala. In takšno osvajanje vrhov je zabavno. "Začne se že na primer z iskanjem poceni parkirišča v Monaku ali pa z 20-kilometrskim pohodom na Švedskem, preden sploh prideš na izhodišče njihovega najvišjega vrha. Tako da ni nujno, da gremo zanimiva doživetja iskat čez ocean, pa še bolj poceni je. Slovenci radi potujemo tudi z avtodomi in šotori in poletne počitnice z nekaterimi najvišjimi vrhovi so lahko kar dobra ideja. Eno leto sva v treh tednih poletnega dopusta obiskala 14 držav in osvojila 11 najvišjih vrhov. Spala sva pa večinoma kar v avtu," se je nasmejala Tomšič Drabova.

Vse vrhove sta osvojila skupaj, v sedmih letih

Hitreje ni šlo, saj sta oba polno zaposlena in omejena z dopustom. Taki podvigi pa so tudi finančni zalogaj. "Predvsem pa sva to jemala bolj lahkotno, nisva hitela od vrha do vrha. Pri večini vrhov sva šla na popotovanje in se poleg obiska drugih turističnih in gorniških destinacij povzpela še na najvišji vrh. Na najvišje, kot so Elbrus, Mont Blanc, Dufourspitze in Grossglockner sva seveda šla samo z namenom vzpona. Tukaj je bilo turizma bolj malo," je povedal Drab. 

Sta pa morala pet let po zaključku še enkrat na pot, na Kosovo. "Nove meritve so tam pokazale, da je Maja e Njeriut dva metra višja kot Djeravica, ki je do tedaj veljala za najvišji vrh Kosova," je moža dopolnila Andreja Tomšič Drab.

Poseben podvig je bil Elbrus v Kavkazu

Nekateri najvišji vrhovi so zelo lahko dosegljivi, a se je za večino treba dobro potruditi. Najvišji vrh Evrope Elbrus v Kavkazu je visok 5642 metrov in je bil za zakonca največji izziv, saj sta se morala dobro organizirati in pripraviti na višino. Ker veliko hodita po hribih, sta fizično kondicijo sicer že imela. "Morala pa sva pridobiti višinsko kondicijo, ki jo dobiš, če spiš na višini. Ker sva imela pred odhodom v Rusijo še službene obveznosti, nama je najmanj časa vzelo spanje v višinski sobi v Planici. Vzela sva dvodnevni polpenzion z uravnavanjem nivoja kisika v sobi, kar pomeni, da v sobi, kjer moraš biti čim dlje časa, ustvarijo take pogoje, kot so na določeni višini. Tako sva prvi dan prespala na 3600 metrih in drugi na 4200 metrih. Že prej pa sva se pripravljala tudi z višinskim tekom – po Pokljuki sva tekla razdalje malih maratonov – 21 kilometrov," je pojasnila Tomšič Drabova.

Ko sta se želela prvič povzpeti nanj, so vrh in celo regijo zaprli zaradi terorističnih akcij skupine, ki se je zavzemala za odcepitev regije od Rusije. Tam namreč živi predvsem muslimansko prebivalstvo. Zato sta morala odpravo prestaviti na naslednje leto, ki je organizacijsko pravi zalogaj, je opisal Drab: "Z Brnika preko Beograda in Moskve priletiš v mesto Mineralny vody, nato pa nadaljuješ v mesto Terskol. Sledita ena ali dve aklimatizacijski turi na okoliške vrhove, nato pa selitev v 3700 metrov visok bazni tabor Sodčki. Tam zopet opraviš eno ali dve aklimatizaciji, nato pa, če vreme dopušča, naskok na vrh. Vse to si sicer lahko organiziraš sam, a midva sva najela domačine, ki so skrbeli za vse od letališča naprej."

Lihtenštajn in Makedonija

Zakonca na vsako goro veže poseben spomin, a sta kljub temu izluščila dve dogodivščini iz svojih avanturističnih poti. 

Jože Drab se je spomnil Lihtenštajna. Na vrh se je najlažje povzpeti iz švicarske strani, saj iz doline do precej visoke planšarije pelje žičnica, ki ti lahko prihrani štiri ure strmega vzpona. "Na žalost je to stara, manjša naprava in zato že mesece vnaprej rezervirana. Tako za mojo skupino ni bilo prostih mest. Pa sem se znašel. Z dvema domačinoma smo se za naslednje jutro dogovorili za prevoz do planšarije po slabši cesti, zaprti za javni promet. Res sta zjutraj prišla s terenskima avtomobiloma in eno prikolico in nato kar pred nami z vodno brizgo oprala prikolico za prašiče. In namesto prašičev nanjo naložila vse nas, ki nismo šli v notranjost avtomobila. Atraktivna vožnja do planine," se je nasmejal sogovornik.

Andreji Tomščič Drab pa je poseben kotiček v spominu zasedla Makedonija. Pod najvišjim vrhom Korab sta z možem prespala v samotni, na pol podrti karavli, kjer sta našla sobo, ki je še imela nerazbito okno. Vhodna vrata jima je uspelo za silo zapahniti. "Nato se je pozno zvečer razbesnela nevihta. Kar dobro je pokalo, ampak vedela sva, da bo naslednji dan lep in naju ni skrbelo. Naenkrat pa so karavlo osvetlile avtomobilske luči, zunaj se je zaslišalo kričanje in razbijanje po vratih. Ker je karavla na makedonsko-albanski meji, seveda pomisliš na kakšne albanske tihotapce. Jože je vzel pohodno palico (za obrambo) in šel pogledat, kdo je, jaz sem seveda otrpnila od strahu. No, bili so obmejni policisti. Ker so zunaj videli najin avtomobil, so prišli pogledat, kdo se v takem vremenu potika tam naokoli. Sicer sva že popoldne naznanila najin prihod obmejni policiji v nižje ležeči vasi, ampak ti naši razbijači tega niso vedeli. Vse se je izšlo v redu in naslednji dan sva imela res lepo vreme," se še danes z nasmehom živo spominja sogovornica.

Na Kosovu so se izkazali domačini

Vodnik torej ni samo navodilo za pot, ampak sta zakonca v njem zapisala tudi nekatera zanimiva srečanja z domačini in svoje izkušnje na potovanjih. Oba so najbolj navdušili prebivalci Kosova.

V Peći na Kosovem sta bila glavna atrakcija tamkajšnjega planinskega društva (PD). Pripravili so jima celo posteljo v njihovih prostorih PD Gjeravica, kjer sta morala prespati. "Da o prevozih po okolici, vodenju in pijači sploh ne govorimo," se je namuznil Jože Drab.

Na Gjeravico, za katero se je pred dvema letoma izkazalo, da sploh ni najvišji vrh Kosova, sta šla dvakrat. Drugič jih je bilo v skupini več. Domačini so jih kar s terenskim vozilom odpeljali do vasi na vznožju gore in jim tako prihranili nekaj ur hoje po kolovozih. "Ko smo se z vrha vrnili do avtomobila, so nas presenetili s hladnimi lubenicami in sirovo gibanico. Sploh nisem vedela, kako to dvoje dobro paše skupaj. Nato smo na nemogoči cesti na poti nazaj nasedli na kamen, ki je bil globoko v luži in se ga ni videlo. Kar nekaj časa so se najmočnejši mučili, da bi avto premaknili s tistega kamna, nato pa so domačini odšli peš nazaj v vas po traktor, ki nas je izvlekel ven," je kosovsko zgodbo še dopolnila Drabova soproga.

Najtežje je bilo priti na najnižji vrh – vatikanski grič

Predvsem zaradi birokracije, je pojasnila Tomšič Drabova. Najvišji vrh Vatikana namreč ne stoji na turističnem območju, ampak sredi vrtov, kamor turisti po navadi nimajo vstopa. "Tako sva pisala na Sveti sedež in prosila za vstop ali vsaj nasvet, kako to izvesti. Odgovora nisva dobila. Zato sva pisala na slovensko veleposlaništvo v Vatikanu, kjer nama niso znali pomagati. Nato sva dobila kontakt slovenskega patra Roberta, ki je takrat služboval v Vatikanu, in hitro smo se zmenili. Neko decembrsko soboto smo se dobili na trgu svetega Petra, šli na vrtove skozi vhod za zaposlene in se sprehodili do vrha. Po 'osvojenem vrhu' smo si seveda ogledali še preostali del res lepih vrtov," je povedala sogovornica.

Vodnik vsebuje vse standardne opise in informacije, ki so potrebni za vzpon ali izlet 

To pomeni, da so v njem opisana izhodišča z dostopom, višinska razlika in čas hoje, morebitne koče ob poti, zemljevidi … "Poleg tega vam bodo v pomoč GPS-koordinate najvišje točke in izhodišča. Opisi so jedrnati in vsebujejo vse pomembne orientacijske točke," so zagotovili na PZS.

Zakonca pa vsem, ki se bodo odpravili po njuni sledi, svetujeta, naj bodo pogumni, naj se odločijo za pot in na zahtevnejše vrhove dobro pripravijo že doma. "Pri lažjih pa se prepustite dogodkom in uživajte. Upam, da bova kmalu dobila posnemovalce, saj sva zaenkrat verjetno edina Slovenca z osvojenimi vsemi najvišjimi vrhovi evropskih držav," je strnil Jože Drab.