Z buško na glavi razmišljala o igranju klavirja

Naša sogovornica Claudia prihaja s Poljske in zanjo je to že tretje tekmovanje Lynx Brutality, ki ga prirejajo v Sloveniji, udeležba pa je povsem mednarodna. Pretekli konec tedna so se v kočevske gozdove tako zgrnili Američani, Nemci, Finci, Avstrijci, Hrvati, Italijani in mnogi drugi.

"Gre za celotno skupnost, spoznaš zanimive ljudi, preizkušaš lastne zmožnosti, če si tekmovalna oseba, so to zate nebesa," pripoveduje Poljakinja, ki se je v domovini že kot najstnica začela udeleževati preživetvenih taborov, pred tremi leti pa je dobila tudi dovoljenje za lastno orožje in si nakupila opremo, s katero zdaj obiskuje tovrstna tekmovanja po vsej Evropi. "To je zdaj postal moj način življenja, sicer pa sem dolgočasna pisarniška delavka, ki lahko dela na daljavo," se smeji. 

Za poligon, s katerim se je spopadla z ostalimi tekmovalci, približno 100 jih je bilo, je poskrbel Žiga Polajnar. Na strelišču je pet strelskih mest, ki so med seboj pregrajena s peskom ali betonom, kar pomeni, da vsako od njih postane prizorišče zase, v videoigri bi jim rekli soba, tukaj jim pravijo "stage".

 "Strelce prisilimo, da morajo biti natančni in hitri, hkrati pa morajo opravljati še vrsto drugih vaj, tudi fizičnih in miselnih. Moja prva naloga je, da 'stage' v prvi vrsti oblikujem tako, da je varen, takoj druga naloga pa, da jih oblikujem tako, da niso pretežki, vendar da so zahtevni in hkrati tudi zabavni," razloži Polajnar. 

V sosednji luknji lahko denimo stoji šest avtomobilov. Najprej je na vrsti uradni sestanek, kjer tekmovalec prvič izve, kaj bo moral tam početi in dobi navodila v angleščini, nato pa nad njim bdijo sodniki, ki ga vodijo.

Iz Opel Corse je bilo treba splezati skozi okno v sosednjega Renaulta Clia, od Clia nato steči do Citroena, skočiti na pokrov motorja, iti v avtomobil in še v prtljažnik, vmes pa streljati proti tarčam v drugih treh avtomobilih, ki so parkirani nasproti, razlagajo sodniki Gregor, Kristina, Primož in Matevž. 

Če pa nekdo prekrši varnostna pravila, se mu slabo piše. "Tukaj imamo in pištole in puške, to je lahko zelo nevarno orožje, če se narobe uporablja, zato moramo imeti zelo, zelo visoka varnostna pravila, da se med streljanjem komu kaj ne zgodi. Če jih kdo prekrši, v primeru hujše varnostne kršitve nemudoma sledi diskvalifikacija. Že prvo uro tekmovanja smo tako domov poslali tekmovalca iz Belgije, ki mu je puška padla na tla, čeprav nikogar ni bilo poleg in ni nikogar neposredno ogrozil. A pravila so res stroga, " poudarja. V štirih letih, kar organizirajo ta dogodek, ni prišlo do nobene strelske poškodbe. 

Prijavi se lahko vsakdo, ki ima veljavno orožno listino. "Letos je največ civilnih športnih strelcev, pridejo pa tudi aktivni pripadniki policije, vojske in specialnih enot. Sem pa ne pridejo uradno, ampak kot civilisti s svojim lastnim orožjem," našteva Polajnar. 

Strelja se z dvema različnima orožjema, s polavtomatsko puško in polavtomatsko pištolo. Največkrat gre za puške AR15 in strelivo .223 Remington, pištole pa so večinoma kalibra 9 mm.

"Zvok šestih evrov, ki odhajajo in jih ne bo več nazaj," ob praznjenju šaržerja v šali pristavi soorganizator dogodka Samo R. Stergel. Izračuna, da tekmovalec porabi približno 500 nabojev na tekmovanje, kar nanese približno 200 evrov. Treba je prišteti še stroške nakupa lastnega orožja in opreme. "Če ste mislili, da je golf drag šport ..." se nasmejijo udeleženci. A gre pač za stvar, v katero so se preprosto zaljubili.

Kot vojaki so videti predvsem zato, ker je vojaška oprema edina, ki je primerna za ta tip tekmovanja, nudi najboljšo zaščito, ko se plazi in pleza. Tekmovalci so različno opremljeni tudi zato, ker tekmujejo v različnih divizijah – pri najtežji mora imeti tekmovalec tako na sebi najmanj 12 kilogramov dodatne opreme. Čeprav je marsikdo videti, kot da ima debelo policijsko kartoteko ali vodstveni položaj v kakšnem kartelu, gre v resnici pogosto prav za pripadnike varuhov reda in miru iz različnih evropskih držav.

Velikokrat so sicer udeleženci teh tekmovanj deležni pomislekov prav zato, ker imajo civilisti v rokah pravo orožje s pravo municijo.

"To sicer drži, a mislim, da se ljudje ne zavedajo, čez kaj vse morajo ti civilisti v resnici iti, da imajo to orožje. V Evropi to ni pravica, ampak je privilegij. Vsi, ki so tukaj, so morali opraviti tečaj varnega rokovanja z orožjem, narediti izpit iz prve pomoči ob psihofizičnem preverjanju, se včlaniti v strelski klub z mentorjem, ki jih uvaja v to. Šele potem se gre lahko na upravno enoto, kjer se zaprosi za orožni list. Na prvega se čaka tudi po mesec dni, saj te preverijo na policiji in sodiščih, če si bil kdaj kaznovan. Dovoljenje za orožje nato lahko dobijo samo tisti, za katere presodijo, da ga lahko imajo," Stergel razlaga dolg proces. Dodaja, da se kazniva dejanja po Sloveniji in Evropi ne izvršujejo z legalnim orožjem, ampak z nelegalnim, zato se tudi oni sami zavzemajo, da bi se zakonodaja glede tega še bolj zaostrila. 

Vodja Lynx trening centra Dalibor Debartoli pove, da so zapuščeno in degradirano območje 20 kilometrov od Kočevja, v vasici Mozelj, športni navdušenci najeli že pred skoraj dvema desetletjema, da bi lahko začeli streljati. A danes je le približno 30 odstotkov dejavnosti namenjene streljanju, sicer pa tukaj prirejajo tečaje preživetja v naravi, vrvne tehnike, gradijo plezalno steno, vadbeni stolp.

Prihajajo otroci, podjetja pripeljejo svoje zaposlene na druženje, poligon pa zase najemata tudi policija in vojska, vadili so tudi cariniki, pravosodni policisti.

V tem svetu pa se rojevajo tudi ljubezni. Prav med letošnjim tekmovanjem sta se zaročila Sara in Nejc, oba športna strelca. 

Pri razmišljanju o lokaciji za prihajajočo poroko pa je bila prva misel – nekdanji kamnolom pri Kočevju, ki je njuni športni skupnosti dal že toliko veselja.