"Vsaka duša pride na Zemljo s svojim poslanstvom. Z namenom izpopolnjevanja sebe in drugih. In jaz sem na svetu tudi zato, da sem stik z dušami," pravi 28-letna Meri Verdinek. Medij, most med ljudmi in njihovimi ljubljenimi, ki so odšli. Komunikacija z dušami in predajanje njihovih sporočil, ki v srca naselijo mir, zaupanje in srečo, je poslanstvo, ki ga – pravi – opravlja z največjim veseljem. "Dušam pomagam, da pridejo do vas in vam, da pridete do njih. Vse, dokler se zopet nekoč ne srečamo. Zgoraj."
Svoje izjemne sposobnosti se je začela zavedati že v zgodnjih otroških letih, ko ji je mama zaupala, da je – preden je bila noseča z njo – med nosečnostjo izgubila otoka. "A vseeno je trajalo kar nekaj let, da sem vse skupaj dodobra razumela na zavedni ravni, kar pa se je zgodilo, ko je odšla stara mama."
Odšla, ne umrla. Meri ne uporablja besede umreti. Kot pravi, duše ne marajo tega izraza, saj ne umrejo, pač pa le zapustijo fizično telo in svoje dušno življenje živijo v drugi dimenziji. "Mama je nekaj tednov po odhodu stopila v stik z mano in mi razlagala o zadevah, ki so se nam dogajale v tistem času. Povedala pa mi je tudi nekaj iz preteklosti ter me prosila, da to delim z mojim očetom, njenim sinom. Tako je bilo jasno, da je bila to med nama komunikacija in ne nek moj spomin ali domišljija," nadaljuje.
Te stvari je niso prestrašile, so jo pa presenetile. "Bila sem malce začudena nad sabo, hkrati pa se mi je zdelo fino. Začutila sem mir, kot da je to nekaj, kar sicer počnem pogosto. Do prvega stika z mamo se sicer tega nisem zavedala, skozi čas pa sem spoznala, da se dogaja točno to – z dušami lahko komuniciram kadarkoli in kjerkoli. Vse to mi je seveda odprlo kup novih vprašanj, na katere pa sem dobila odgovore kar neposredno od duš."
Šlo je za proces, osebno rast in razvoj, čiščenje preteklih vzorcev, blokad ... In še danes je tako, saj vsak nov stik lahko tudi pri njej spodbudi še kaj, kjer lahko nadgradi sebe. "Zagotovo pa me je tudi navdalo z upanjem, da vseh tistih, ki so, in tudi tistih, ki še bodo odšli, tukaj ne vidim in ne slišim zadnjič. Na zemeljski način že, a to, na kakšen način s kom komuniciramo, so zgolj naše omejitve."
'Pokličem jih z mislijo'
"Z njimi komuniciram tako, kot z vami. Le da velik del komunikacije poteka tiho, znotraj mene," pojasni Meri. Največ komunikacije opravi z dušami preminulih, dušami, ki so v Svetlobi. "Pridejo kar same od sebe, če želim koga dotičnega, pa je že misel nanj ali nanjo dovolj, da se vzpostavi stik. Duša se odzove, začutim jo, vidim, slišim in že lahko pričnem s komunikacijo. Lahko bi rekli, da jih z mislijo nanje pokličemo."
Njen najmočnejši kanal je jasnovidnost, kar pomeni, da duše in sporočila, ki jih le-te želijo predati, večinoma vidi v podobah, slikah, izsekih iz življenja, v določenih primerih tudi iz njenega. "Vse to je podkrepljeno z njihovimi besedami, ki jih slišim znotraj sebe, ter občutki, ki jih začutim s fizičnim telesom. Dogaja pa se tudi, da jih vidim s fizičnimi očmi, da slišim kdaj kak glas ali besedo tako, kot slišim sočloveka. A slednjega je malo. Duše energijo raje usmerijo drugam, kot pa da bi se trudile svoja sporočila manifestirati na način zvoka na zemlji."
Na vprašanje, kaj ji duše večinoma povejo, Meri odgovori, da je to odvisno od tega, za koga vzpostavlja komunikacijo. "Če jih sprašujem zase, jih običajno prosim za neke usmeritve, nasvete, ki mi jih tudi podajo, če je skozi njihovo zaznavanje smiselno, da jih prejmem. Na medijstvih, ko vzpostavljam stik za to, da predajam sporočila drugim, pa duše predajo vse tisto, kar navzoči potrebuje za svojo rast in razvoj, navezujoč se na informacije o njih samih (torej dušah, preteklosti) ali pa o življenju posameznika, ki se za medijstvo odloči. Veliko je zaključevanja, razbremenjevanja krivde, pojasnjevanja določenih situacij ... Včasih pa je stik lahko le zato, da vemo, da nismo sami, da nam povedo, kje so zdaj in kako so."
Večinoma prihajajo ljudje, ki so nekoga izgubili
K naši sogovornici večinoma prihajajo ljudje, ki so izgubili nekoga, za katerim je ostala praznina, bolečina. Od otrok, partnerjev, staršev, omejitve ni. "Na medijstvo lahko pride kdorkoli, ki čuti, da na tak način želi sprejeti sporočila svojih bližnjih iz Neba. Ljudje pridejo iz različnih razlogov, zgolj iz zanimanja, če so njihovi bližnji, ki so odšli, dobro, do takšnih, ki čutijo krivdo ali zamere in se želijo razbremeniti tega."
Medijstvo traja do 60 minut, a časovno ni odvisno od nje, pravi, saj duše lahko bistvo, ki ga oseba potrebuje, predajo v petih minutah ali pa si za to vzamejo več zemeljskega časa. "Odzivi ljudi so različni, odvisni so od zaupanja in pripravljenosti na stik z dušami. V večini medijstev se marsikaj razbremeni in ljudje čutijo olajšanje, pomirjenost, lahkotnost. Začutijo mir, srečo, zadovoljstvo, da so njihovi bližnji dobro in predvsem še vedno nekako z njimi. Nekateri doživijo veliko veselje, pri nekaterih pa vseeno sproži tudi še določeno žalost, ki jo mora oseba spustiti na poti žalovanja. Nekateri bi bili na medijstvu kar vsak dan, ker jim je tak način komunikacije pri srcu, nekateri pa prejmejo vse, kar so potrebovali in pomirjeni odidejo domov."
Tudi njeno počutje po seansah je različno. "Večinoma nisem utrujena ali izžeta, pridejo pa medijstva, ko me lahko ''popijejo'' v nekaj minutah. A običajno ne gre za to, da bi bil problem stik z dušami, pač pa so to ljudje, ki žal pridejo z določenimi pričakovanji in točno določenimi idejami, kaj in kako bo, ter želijo energijsko vladati. Tega se sami sicer ne zavedajo, a onemogočajo proces, kar pa od mene zahteva ogromno dodatne energije. Takrat moje telo pokaže utrujenost."
Utrujenost je prisotna tudi takrat, ko medijstva opravlja cel dan ali ob dogodkih, ko je število tako duš kot navzočih oseb veliko. Pravila ni.
'Čutim njihove dotike, zbujajo me ponoči, ker želijo govoriti z mano'
Seveda nas zanima, ali je pri svojem delu kdaj doživela kaj nepričakovanega, nenavadnega, celo srhljivega. Nepričakovano se lahko dogaja ves čas, saj duše nimajo omejitve v iznajdljivosti in idejah, pove v smehu. "Ne poznam oseb, ne poznam duš, vsako medijstvo je zame nekaj novega, nekaj nepričakovanega. Včasih me dobesedno pustijo odprtih ust, a v dobrem smislu. Predvsem z vidika tega, kako močno si lahko sposodijo duše moje telo, da jih njihovi bližnji prepoznajo skozi kretnje, ki jih moje telo dela, besede, vedenje, kdaj pa kdaj celo tudi glas ... Za marsikoga je to nenavadno, zame ni. Srhljivosti s strani duš iz Svetlobe nisem doživela, sem pa doživela dvakrat bližnje srečanje z energijo teme, no, to pa je srhljivo. A ker fokusa ne dajem temu, o tem niti ne bom govorila dalje. Verjamem pa, da bi marsikaj, kar je meni vsakodnevno in ''nič posebnega'', marsikdo označil za strašno, npr., da čutim njihove dotike, zbujajo me ponoči, ker želijo govoriti z mano in včasih na malo zoprne načine, a se nekateri celo opravičijo, da so naredili tako."
Marsikdo ni dovzeten za takšne stvari, a z ljudmi, ki ji ne verjamejo, se Meri ne ukvarja. "Nisem jaz tista, ki bi morala skeptike prepričevati v obstoj duš in svoj dar. Na vsakem posamezniku je odločitev, kaj bo verjel in česa ne, čemu bo v življenju dal priložnost in čemu ne. Poleg tega dokazovanje ni na nivoju duš in energij. Vsekakor pa je zgolj govoričenje, da je nekaj larifari, brez izkušnje kot podlage nekaj, kar govorijo predvsem ljudje, ki jih je tega zelo strah."
Za vse tiste, ki jih njeno poslanstvo zanima, pa Meri prihodnjo soboto, 6. aprila, v Kinu Bežigrad pripravlja dogodek Življenje s prisotnostjo duš, ki jim bo podal odgovore na marsikatera vprašanja. "Gre za splošnejša, jaz pravim teoretična vprašanja o dušah, dušnem svetu, npr. kaj doživljajo duše ob zapuščanju telesa, kje potem so in kaj počnejo, kako gledajo na stanje kome ali darovanje organov, duše in postopki umetne oploditve ter še nekatera druga vprašanja. Duše pa bomo vprašali tudi, ali nas vidijo, ko smo nagi in ko 'spimo' (smeh)."
Meri si življenja brez svojega daru sploh ne predstavlja, prizna pa, da se včasih sooča z izzivi, kako biti ob vsem tem nekako ''normalna''. "Ko grem v večje trgovine, na kakšne dogodke, kjer je prisotnih veliko ljudi, pa tudi prazniki so vsekakor nekoliko napornejši od običajnih dni, saj svojci svoje bližnje pogrešajo že toliko bolj, kar pa tudi zaznavam. Najenostavneje je razložiti, da ljudje s svojimi mislimi, doživljanji, vprašanji vse to pošiljajo v oblak (tako poimenujem energijski prostor), od koder lahko črpam vprašanja, ki jih imajo ljudje za svoje drage, brez, da bi vedela, od koga je neka misel prišla in za koga ... Zagotovo je tega veliko več ob praznikih in posledično tudi želja duš, da bi posredovali sporočila. A so kljub temu duše tudi uvidevne do mene, da imam vseeno tudi jaz zemeljsko življenje, družino, prijatelje, ki od mene želijo, pa tudi sama želim, da sem ''le'' Meri in ne Meri medij," zaključi.
