Slovenca na 8000 kilometrov dolgo pot do Severnega rta kar z mopedom

Silvo Mlinarič in Borut Šega, ljubitelja starih vozil, sta se 3. junija odpravila na neverjetno pot. Z mopedom Tomos do Nordkappa, ki ga obravnavamo kot najsevernejšo točko Evrope.

Več kot 8.000 kilometrov dolgo pot sta začela v domači Dornavi. Silvo je prevzel logistični del poti, medtem ko je Borut poskrbel za "tehnične zadeve".

Od kod ideja za tak podvig?

Silvo Mlinarič, ki deluje tudi kot predsednik Kluba ljubiteljev starih vozil Moped, se je za to pot odločil pred dvema letoma. Porodila se mu je ideja, da se za 40. rojstni dan odpravi na 40-dnevno pot. Ker idealnega datuma za takšen podvig preprosto ne moreš najti, je kar določil datum – 3. junij.

In zakaj ravno Nordkapp? Menda gre za pravi sveti gral med motoristi.

"Gre za zahtevno pot. Razdalja, dež, mraz, tuji jeziki in valute," pojasnjuje Mlinarič. Pa ne le to. Ker sta se na pot odpravila z mopedi, je njuna pot postavljena še pred dodaten izziv. Moped namreč ni narejen za tako dolge vožnje, potrebna pa je tudi fizična kondicija zaradi prisiljene drže in sedenja na tako omejenem prostoru.

Ideja za pot, ki se je sicer porodila Mlinariču, je pritegnila tudi njegovega prijatelja Boruta Šego. "Samega te pa ne bom pustil, greva skupaj ali pa nič!" mu je dejal.

15 držav, 30 dni

Pot je do potankosti začrtal Silvo. Z začetkom v domači Dornavi, potem pa skozi Hrvaško, Madžarsko, Slovaško, Češko, Poljsko, Litvo, Latvijo, Rusijo, Finsko in Norveško, do Nordkappa. Nazaj pa čez celo Švedsko, Dansko, Nemčijo in Avstrijo do Slovenije.

"Če naju srečate kje na poti, da kaj ’šravfava’ - dajte nama nekaj za pit!" se je pred potjo pošalil Silvo.

Svoje potovanje sta razdelila na več etap – v svoji prvi etapi sta prevozila 430 kilometrov do slovaškega kraja Kúty. Nekateri podporniki so ju do meje s Hrvaško pospremili s starodobniki, potem pa sta ’naložena kot tovorni muli’ navigirala svojo pot po regionalnih cestah Madžarske. V drugi etapi do Pyskowic na Poljskem ju je navduševala prav podobnost našega jezika s slovaškim in češkim, jezile pa so ju poljske ceste in kultura vožnje Poljakov, ’kot da bi bili na reliju’.

Prav poljske ceste so naredile nekaj škode, zato je bil nekje na poti v Litvi potreben servisni dan.

Ločitev na latvijsko-ruski meji 

Na latvijsko-ruski meji je prišlo do prvega resnega (birokratskega) zapleta, zaradi katerega sta se morala Borut in Silvo ločiti. In kaj je bil problem? Silvova klobasa iz domače mesnice. Borut je tako nadaljeval po začrtani poti, proti Lugi in Sankt Peterburgu, Silvo pa se je vrnil malo nazaj do Kārsava in pot nadaljeval čez Estonijo.

Med vožnjo po Estoniji je Silvo doživel precej unikatno izkušnjo, saj je med nočno vožnjo naletel na mogočnega losa, ki je prečkal cesto. Priznal je, da ga je bilo kar malo strah, ko sta si z losom na 30 metrov gledala iz oči v oči. O vožnji po prostrani Rusiji pa je Borut zapisal, da tam ne razumejo nobenega tujega jezika, dokler jim ne pomahaš s 50 rublji.

Nekje sredi Finske sta se po 1200 kilometrih pogumna pajdaša znova dobila in skupaj nadaljevala pot. Na Finskem sta imela sicer srečo s sončnim vremenom, a se jima je med potjo pokvaril motor. S tem nista zgubila veliko časa, saj sta že po dveh urah postanka lahko brnela naprej.

Na poti sta prečkala tudi polarni krog in obiskala Božička v božičkovi vasi Saariselka. "Med vožnjo na Finskem naju je zeblo kot že dolgo ne, ampak sva poiskala prenočišče s savno in si pregrela premražene kosti".

15. junija sta po slabih dveh tednih oziroma dvanajstih dneh na poti dosegla svoj cilj.

Trenutno sta pogumna mopedista že na poti nazaj. Ustavila sta se v norveškem mestu Alta, pri Slovenki, ki na Norveškem živi že 42 let. Ker ju je ’pogostila kot kralja’ in jima uredila prenočišče, sta tam nenačrtovano ostala čez noč. Na poti domov sporoča Mlinarič, je zob časa in kilometrov začel najedati mopeda, saj so se začele pojavljati okvare. Kljub temu se nadejata vrnitve domov z domačimi mopedi pod seboj. 

Pa je že zmanjkalo zagona, zdaj, ko sta osvojila Nordkapp? "Mislila sva, da bo za nazaj zmanjkalo elana in želje, toda bila sva v zmoti. Še več se nama dogaja. Spoznavava ljudi, ki naju ustavljajo in se čudijo temu, kako daleč sva prišla. Ali sva norca ali navdušenca?", opisuje Mlinarič pot nazaj. 

Predvidoma se bosta domov vrnila zadnje dni junija ali pa prve dni julija, pripravili pa jima bodo sprejem, ki si ga za tak podvig zagotovo zaslužita.

Njuno pot lahko še naprej spremljate tukaj.