Za (čigave) otroke gre?

Če je odločitev za otroke v stotih letih prešla od preštevanja še enih ust za mizo več do vzpostavitve otroka kot osrednje možnosti za srečo in izpolnitev staršev – kaj to pomeni za generacije, ki živijo v dobi velikih prelomov, ki od nas vseh terjajo odpiranje pomembnih vprašanj, a so že ob rojstvu obremenjeni s težo takih nemogočih pritiskov? 

Čigava last so otroci?

Vsaka skupnost mora skrbeti za ohranjanje razmerij moči, ki ji omogočajo preživetje. Zato je vzgoja otrok temeljno politično vprašanje, ki je zgodovinsko gledano različno odgovarjalo na premislek, čigava last so otroci – države, staršev, globalnega sistema ali nikogar? 

Ne glede na to, da smo šele v prvih desetletjih prejšnjega stoletja prvič lahko zaznali resne (teoretske) premisleke o pomenu otroštva za nadaljnji človekov razvoj in sposobnost čustvovanja, so družine – funkcionalne ali ne – na vse svoje člane od nekdaj imele velik vpliv. Prikazale so družbeno pričakovane spolne vloge in položaje, ki so jih kasneje posamezniki in posameznice zasedale, poleg tega pa so tudi pomembno vplivale na dojemanje sveta zunaj družinske celice.

Če je včasih veljajo, da je otroka potrebno predvsem nahraniti in s tem preživeti, se danes skrb za otroka prične že s skrbjo za nosečnico (njeno prehrano in aktivnost) in obsesivnim preverjanjem razvoja otroka (tudi s pomočjo aplikacij, ki omogočijo celo poslušanje srčnega utripa plodu), vrhunec pa ta skrbnost doživi v poplavi pametnih aplikacij, ki nam kažejo ne samo kako naš otrok spi, kaj išče po računalniku, naroča po spletu, ali kaj v šoli za kosilo poje, temveč tudi kje se v izbranem trenutku nahaja. 

Najlepši, najpametnejši in najbolj bogat je moj otrok

Naša kultura je tekmovalna, konkurenčnost, ki je pod pretvezo povečanja izbire in kakovosti postala mantra sodobnega sveta, pa je čisto enostavno posegla tudi v romantiziran mehurček starševstva. Če se zaradi zgodnje otroške nebogljenosti med otrokom in starši vzpostavi lastniški odnos, ima to za kasnejše življenje vseh vpletenih velike posledice. Kot posamezniki smo v tekmi udeleženi že predno postanemo starši: hitro ugotovimo, kako svet deluje in kdo ter zakaj je znotraj sistema uspešen.

Ko se odločimo za otroka, si na nek način podaljšamo možnost tekmovanja za prva mesta v sveti trojici uspeha: lepoti, pameti in denarju. V takih tekmah se utrujajo otroci staršev, ki lastniško pravico nad potomstvom jemljejo tako dobesedno, da otroke silijo, da podoživljajo njihove lastne življenjske izkušnje ob novih navodilih staršev.

Sodobni starši so namreč obremenjeni z občutenjem ponosa nad lastnimi otroki, a če ta ponos pogledamo bližje in ga prevedemo v okoliščine sodobnega starševstva in moči, ki naj bi iz te pozicije izvirala, lahko vidimo, da se v ozadju ponosa staršev skrivajo (pomembni) Drugi: tisti, katerim bomo o uspehih in lepotah naših otrok pripovedovali in se z njimi potrjevali kot uspešni (starši). Starši, katerih investicija se je povrnila.

Komu potem pravzaprav ploskajo Drugi, če starši ne zmorejo razumeti, da se otrokove želje lahko oziroma morajo razlikovati od njihovih? Po drugi strani takšni starši svoje otroke idealizirajo tako močno, da so v družinskih odnosih pravila igre povsem jasna – dokler bodo otroci podrejeni in uspešni, bodo ljubljeni. Kot pa vemo iz vseh ostalih odnosov, v katerih je vsebovano čustvo ljubezni, o slednji ne moremo govoriti v razmerah njenega pogojevanja. Vzpostavljanja takšnega tipa navezanosti otrok na starše ima pomembne posledice za nadaljnje življenje posameznika in njegovo družbeno delovanje.

Permisivnost, pristnost in splošna pasivnost

V kratkem času aktivnega znanstvenega ukvarjanja z z vzgojo otrok in s tem tudi prevzgojo staršev, se je zamenjalo že nekaj kvazi znanstveno podprtih in s pomočjo občil množične industrije populariziranih vzgojnih prijemov, ki so vzgojile generacije ljudi na temelju permisivnosti, obrnjenosti vase, in v reklamne panoje. Christopher Lasch opiše štiri vzgojne etape (behavioristične in progresivne dogme, ki so precenjevale moč staršev in njuna nasprotna odziva permisivna vzgoja in avtentičnost), ki so privedle do kulta avtentičnosti, ki je pomenil dokončen zlom starševske avtoritete in nezmožnost psihološke identifikacije otrok s starši.

Nezaupanje in prestrašenost staršev, da bi razvili spontana starševska čustva, slednje sili k kupovanju uslug (kvazi) strokovnjakov, ki da najbolje vedo, kaj je za otroka dobro in koristno, obenem pa je to seveda v temelju vplivalo na spremembo odnosa med starši in otroki. Pred takimi starši namreč ne stojijo več njihovi otroki in otroške potrebe ampak lastne podobe idealne matere ali očeta. Sodobno starševstvo je tako skrb za otroka reduciralo na čim bolj izpolnjeno preživljanje popoldnevov. Učenje francoščine preden spregovorijo in baleta preden shodijo, s čimer naj bi vplivali na njihovo kasnejšo konkurenčnost, a obenem tako tudi zanemarimo temeljne potrebe otrok – po varnosti, emocionalni trdnosti in po privzgoji temeljnih etičnih družbenih načel.

Kako bodo takšni otroci preživeli neuspeh, če bodo od malega naučeni, da je njihov uspeh pogoj za našo ljubezen? Kako bodo na tem svetu sploh razvili zanimanje za krivice, ki se dogajajo tudi drugim? Bodo kdaj opazili, da obstaja nekaj večjega od našega odseva v ogledalu, slike na Instagramu in tihega odobravanja staršev? Raziskava Slovenska mladina 2018/2019 je pokazala, da mladi pri nas (stari od 14–29 let) preživljajo več časa na družbenih omrežjih kot ostali mladi iz regije, delovanja politike pa žal ne spremljajo z enako vnemo.

Že skoraj vsakega drugega mladostnika politika sploh ne zanima (leta 2013 politika na primer ni zanimala vsakega četrtega vprašanega) – kaj to pomeni za prihodnost naše družbe? Kdo je odgovoren za generacije, ki so pod pretvezo permisivnosti in avtentičnosti vzgojile prihodnost politične pasivnosti in individualnega nezadovoljstva? Sodobna vulgarizirana verzija permisivne vzgoje ne bo vzgojila kritičnih upornikov, ampak pasivne opazovalce podob, ki nedemokratičnih oblastniških sprememb sploh ne bodo opazili.

Namesto aktivnih državljanov, preizpraševalcev oblasti in avtoritete smo vzgojeni v narcisistične pave, ki v interakcije z drugimi vstopajo zato, da jih izigrajo, prehitijo oziroma premagajo. Medtem ko se bomo šopirili in si želeli, da nas ob tem še kdo opazuje, bomo – nezmožni empatije in prepričani v lastno vsemogočnost – spregledali, da se vračamo v preteklost.