Za sežigalnico milijoni, za ponovno uporabo ne: rešitev 35 centov?

"Centrov ponovne uporabe v Sloveniji ni dovolj, predvsem pa nimajo stabilnih pogojev za delo. Primer Ljubljane zelo jasno pokaže težavo. Ljubljana danes nima več takšnega CPU, kot ga je imela, ker ni zagotovljenega prostora in sistemske podpore. Veliko uporabnih predmetov bi lahko usmerili v ponovno uporabo, vendar za to ni ustrezne infrastrukture," poudarja Marinka Vovk, direktorica CPU Reuse, katerega ljubljanski center je trenutno začasno nastanjen na lokaciji ETRI Povezovalnice v Šentvidu. To pomeni, da uporabni izdelki pogosto končajo v odpadkih, čeprav bi jih bilo mogoče popraviti, obnoviti, prodati po dostopni ceni ali nameniti ljudem, ki jih potrebujejo. To je izguba za okolje, za ljudi in za lokalno skupnost, izpostavlja.

Kot poudarja, centri ponovne uporabe opravljajo dejavnost, ki zmanjšuje količine odpadkov, podaljšuje življenjsko dobo izdelkov, zmanjšuje porabo surovin in energije ter ustvarja socialne učinke: "Kljub temu nismo vključeni v stabilen javni sistem izvajanja teh nalog. Pogosto smo odvisni od projektov, začasnih rešitev in lastnega tržnega prihodka, kar je za takšno dejavnost nevzdržno."

Glavna sistemska ovira je, da ponovna uporaba v praksi še vedno ni ustrezno priznana kot dejavnost preprečevanja nastajanja odpadkov. Čeprav je hierarhija ravnanja z odpadki jasna in obvezujoča – najprej preprečevanje, nato ponovna uporaba, šele potem recikliranje in drugi postopki – sistem v praksi prvih dveh korakov ne financira in ne podpira: "To je sistemska napaka, ki jo je treba nemudoma odpraviti," je jasna Marinka Vovk.

Zakaj je pomembno, da se to uredi? Kaj imamo od tega državljani? Kot odgovarja, imajo državljani od ponovne uporabe zelo konkretne koristi: manj odpadkov, nižje okoljske obremenitve, dostop do cenovno ugodnih izdelkov, lokalna zelena delovna mesta in več socialne vključenosti. Ponovna uporaba ni samo okoljski ukrep, ampak tudi socialni in razvojni model, našteva Vovkova.

Ko predmet ne postane odpadek, ampak se ga popravi, obnovi ali ponovno uporabi, prihranimo energijo, materiale in emisije, ki bi nastale pri proizvodnji novega izdelka. Hkrati pa skozi ta proces ljudje, ki so težje zaposljivi, lahko pridobijo delovne navade, znanja, samozavest in novo možnost vključitve v družbo, poudarja.

Centri ponovne uporabe morajo dobiti sistemska sredstva in biti vključeni v lokalne skupnosti s pogodbami za izvajanje javno koristne dejavnosti preprečevanja nastajanja odpadkov in priprave za ponovno uporabo. To ne more biti odvisno samo od prodaje izdelkov, ker gre v osnovi za neprofitno, socialno in okoljsko dejavnost, je prepričana Vovkova.

"Potrebujemo stabilen proračun za ponovno uporabo, enako kot obstajajo sredstva za zbiranje, odvoz, recikliranje ali odstranjevanje odpadkov. Ni sprejemljivo, da se vedno znova prijavljamo na projekte za izvajanje dejavnosti - ker teh projektov niti ni, medtem ko se za infrastrukturo, kot je sežig odpadkov, načrtujejo stotine milijonov evrov. Če je za sežigalnico lahko na voljo 430 milijonov evrov, potem mora biti zagotovljen tudi jasen finančni vir za preprečevanje odpadkov in ponovno uporabo," opozarja.

Predlagajo, da se v sistem ravnanja z odpadki obvezno vključijo prvi koraki hierarhije: preprečevanje nastajanja odpadkov, ponovna uporaba in priprava za ponovno uporabo. To mora biti zapisano v pogodbah, financiranju in operativnih načrtih občin ter komunalnih podjetij.

Kot izpostavlja, sežigalnica ne rešuje problema potrošnje in nastajanja odpadkov. Nasprotno – utrjuje sistem, v katerem odpadki morajo nastajati, da se infrastruktura ekonomsko upraviči.

Ponovna uporaba pa deluje ravno obratno: zmanjšuje količine odpadkov, spreminja razumevanje javnosti in spodbuja drugačen življenjski slog: "Če želimo resno izvajati krožno gospodarstvo, moramo najprej omogočiti tisto, kar je v hierarhiji ravnanja z odpadki na vrhu: preprečevanje in ponovno uporabo. To ni več vprašanje dobre volje posameznih centrov, ampak vprašanje odgovorne javne politike."

Zato je nastala tudi pobuda 35 centov za ponovno rabo: pobuda za sistemsko rešitev, ki lahko prepreči zapiranje centrov ponovne rabe v Sloveniji. Kot opozarjajo, Slovenija letno izgubi 24.000 ton tekstila – organizatorji na www.zaponovnorabo.si zato vabijo k podpisu peticije, ki bo sprožila sistemsko ureditev financiranja centrov ponovne rabe. V petek, 22. 5. 2026, se je uradno začela vseslovenska kampanja Bodi za ponovno rabo. Zbiranje podpisov podpore pobudi je ključen korak k sistemski ureditvi centrov ponovne rabe (CPR), ki Slovenijo postavlja pred pomembno odločitev: bomo še naprej drugi najslabši v Evropi po količini tekstila med mešanimi odpadki ali bomo končno vzpostavili mrežo, ki nam bo omogočila trajnostni življenjski slog? Organizatorji pobude predlagajo uvedbo namenskega prispevka v višini 0,35 EUR na gospodinjstvo, ki bi omogočil stabilno delovanje mreže centrov in Slovenijo približal evropskim okoljskim ciljem. Cilj pobude je ustaviti uničevanje še uporabnih predmetov in vzpostaviti stabilno mrežo centrov, ki bodo vsakemu prebivalcu dostopni v krogu 30 kilometrov.

Pobudniki poudarjajo, da predlog ne pomeni nove obremenitve za denarnice državljanov. Gre za sistemsko prerazporeditev sredstev znotraj obstoječih stroškov ravnanja z odpadki. Pobuda namreč predlaga uvedbo prispevka za sistemsko podporo 0,35 EUR mesečno na gospodinjstvo, ki pa ne pomeni dodatnega stroška na položnicah. Sredstva bi se črpala iz obstoječih komunalnih prispevkov, kjer se zaradi sprememb v sistemu razširjene odgovornosti proizvajalcev obetajo prihranki. Gre za predlog sistemske ureditve, ki bi po oceni 70–100 centrom omogočila preživetje izven odvisnosti od tržnih pogojev. Hkrati bi sredstva omogočila podporo do 40 praksam širšega ekosistema ponovne rabe in dodatna razvojna sredstva za vključene centre.

Na ministrstvu se problematike ponovne uporabe in delovanja centrov ponovne uporabe zavedamo, pravijo na MOPE. Preprečevanje nastajanja odpadkov in ponovna uporaba sta na vrhu hierarhije ravnanja z odpadki, zato so bili centri ponovne uporabe, projekti popravil in ponovne uporabe ter vzpostavljanje ustrezne mreže vključeni že v operativne programe in različne nacionalne ter evropske projekte. Veljavni predpisi izvajalcem javne službe zbiranja komunalnih odpadkov že danes nalagajo, da omogočajo izločanje določenih odpadkov, primernih za pripravo za ponovno uporabo, pojasnjujejo.

Pobuda odpira pomembno razpravo o dolgoročnem financiranju teh dejavnosti, menijo. Ob tem pa je treba upoštevati, da zakon za številne izdelke že danes določa sistem proizvajalčeve razširjene odgovornosti, v okviru katerega morajo proizvajalci zagotavljati ukrepe za spodbujanje ponovne uporabe, preprečevanje nastajanja odpadkov ter financiranje ravnanja z odpadki. Stroški teh obveznosti se praviloma vključujejo v ceno izdelkov, ki jih plača končni uporabnik. Zato je treba morebitne nove obvezne prispevke presojati tudi z vidika obstoječih sistemov financiranja in preprečevanja podvajanja stroškov. Predlog je zato mogoče obravnavati kot enega od možnih pristopov, njegova izvedljivost pa bi zahtevala podrobnejšo pravno, finančno in organizacijsko presojo, so sklenili.