Obilno deževje na površje za hišo v Kočevju naplavilo človeško ribico

Naš bralec Blaž Marinčič nam je posredoval fotografije človeške ribice, ki jo je našel za hišo v okolici Kočevja – ob obilnem deževju podtalna voda iz kraškega sveta namreč ’pribruha na plano’, je povedal Marinčič, s tem pa včasih naplavi tudi našega edinega jamskega vretenčarja, ki ga mnogi poznajo predvsem iz Postojnske jame. Slovenska zakonodaja človeško ribico ščiti od leta 1951, velja pa za zavarovano vrsto, ki je na rdečem seznamu opredeljena kot ranljiva.

Ključno je, da ob najdbi človeške ribice čim prej pokličete dežurni telefon zatočišča SOS Proteus – dobite jih lahko na številki 031 804 163, oglasil pa se vam bo Gregor Aljančič, strastni jamski biolog, ki je od leta 2007 vodja Jamskega laboratorija Tular. To zatočišče deluje z dovoljenjem Arsa, kot partner v mreži Zatočišča za zaščitene prosto živeče živali, ki ga vodi dr. Zlatko Golob.

O tem, da obilne padavine na površje naplavijo tudi človeške ribice, je sicer pisal že Janez Vajkard Valvasor. "Ključno je, da najditelj najde pravi naslov za to, da sporoči svojo najdbo, ampak obstajajo različne poti, kako ljudje na koncu pridejo do nas. Včasih kličejo tiste, ki jim prvo padejo na pamet, potem pa nekako pride do nas, upam, da še pravočasno," pove Aljančič.

Ko smo Aljančiču povedali za najdbo, o kateri nas je obvestil naš bralec, ga je sicer razveselilo, da jo je najditelj vrnil  v naravno okolje, a je poudaril, da za njih to še ni končana zgodba. "Pomembne so podrobnosti najdbe, to, da se človeško ribico vrne na pravo mesto," je dejal. "Lahko se zgodi, da jo najditelj poškoduje, četudi v dobri veri, ko ji poskuša pomagati. Če ni znanja, se lahko zgodi tudi kakšna napaka," je opozoril. Ključno je, da živali ne spustimo nazaj kar kamorkoli. "Če zdaj malo karikiram – če bi jo s Kočevskega nesli nekam na Notranjsko, v neko jamo, kjer so že človeške ribice, pa bi si kdo mislil ’saj to je njeno domovanje’ … V resnici so si posamezne populacije lahko genetsko zelo različne in bi s tem seveda mešali to naravno genetsko pestrost, ki se je skozi evolucijo oblikovala," je razložil Aljančič, ki je dejal, da s tem obstaja tudi naravnost bolezni. To, da najditelj obvesti zatočišče, je pomembno ne le za rešitev ribice, temveč tudi za zapisovanje podatkov o njeni dejanski razširjenosti.

Kako pravilno postopati?

Okoliščine najdb se med seboj seveda razlikujejo. V najslabšem primeru žival najdejo na suhem, kjer seveda pogine. "Čim prej je treba dati žival v vodo, a seveda ne v katerokoli vodo – najboljše je, da jo zajamejo v bližini, kjer so še ostanki poplave," poudari Aljančič. Posoda, v katero damo človeško ribico, mora biti čista, kar včasih predstavlja svojevrsten izziv: "Da ne bi kdo mislil, ’jo bom z detergentom opral’," se zasmeje biolog in razloži, da je za vodne organizme to lahko škodljivo. Ob klicu zatočišča ti živali čim prej prevzamejo, a do prihoda je pomembno, da je človeška ribica v temnem prostoru na primerni temperaturi, to je med pet in petnajst stopinj Celzija. Živali se ne smemo dotikati, lahko si nadenemo kakšne rokavice iz lateksa, veljajo tudi tiste, ki so na voljo na bencinski črpalki. "Na kraju mesta je seveda težko imeti vse to pri sebi," se zaveda Aljančič, zato je najbolje, da jo kar zajamemo z vodo in se je čim manj dotikamo. Če se vam torej zgodi, da naletite na ta slovenski simbol, lahko s temi nasveti rešite dragoceno življenje.