Slovenija

'Najtežje je ustvariti novo normalo brez osebe, ki smo jo izgubili'

Ljubljana, 21. 04. 2024 15.05 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 8 min
Avtor
Urša Zupan
Komentarji
20

Žiga Kastelic je izgubil mamo, brata in očeta. V obdobju 10 let je bil na več kot 10 pogrebih, zdelo se mu je, da je vseskozi obkrožen s smrtjo. Če kdo, potem on ve stvar ali dve o žalovanju. V njegovi novi knjigi 'Premlad, da bi umrl star' prihaja na površje tematika, ki je bila predolgo skrita, pravi. Napisal jo je za vse – v prvi vrsti za tiste, ki so nekoga izgubili, tiste, ki žalujejo, in tiste, ki bi želeli v težkih časih najti vsaj malo utehe.

Žalovanje je nekaj, s čimer se prej ali slej soočimo vsi. Izguba bližnjih nikoli ni lahka in vsak od nas jo doživlja drugače. V osnovi poznamo pet faz žalovanja – zanikanje, jeza, pogajanje, depresija in sprejemanje. To je zelo dober, a splošen opis procesa, na katerega pa se ne smemo zanašati s celo težo. Te faze so lahko zelo dobra opora, a ni nujno, da si bodo sledile po tem vrstnem redu. Niti ni nujno, da se bodo zgodile vse, opozarja Žiga Kastelic, avtor, novinar in zgodovinar. 

"Žalovanje vsak občuti na svoj način in mogoče je beseda fluidnost še najbolj primerna, ko govorimo o tem obdobju, saj se lahko istočasno faze prelivajo, jih začutimo hkrati ali pa skačemo nazaj in naprej. Na neki osnovni ravni je teh pet faz žalovanja dober pokazatelj za bližnje tistega, ki žaluje. Ne smejo pomeniti vsega, a pogosto žalujoči navzven kažejo določene znake ene od faz. To lahko bližnjim pomaga pri pomoči in soočanju," dodaja. 

Sam na žalost ve precej o tem. Toliko celo, da je napisal knjigo. 

Žiga Kastelic ob izidu svoje knjige 'Premlad, da bi umrl star'
Žiga Kastelic ob izidu svoje knjige 'Premlad, da bi umrl star' FOTO: Vanessa Tivadar

Premlad, da bi umrl star

Po izidu svojega prvenca Ti, v moji krvi, v katerem je opisal skrb za mamo, ki je bila bitko z alkoholizmom in jo je nato izgubila, je vsak pogovor, ki ga je Kastelic imel, peljal v smer tematik, ki jih opisuje v svoji naslednji knjigi – Premlad, da bi umrl star. Smrt, izguba, žalovanje. 

"Ugotovil sem, da bi bralke in bralce to zanimalo, pogovori s strokovnjaki pa so mi dali vedeti, da lahko taka knjiga naredi veliko dobrega za družbo. Pisanje je bilo potem precej logična odločitev, saj sem tudi prvo knjigo napisal po načelu, če bo pomagala eni osebi, potem lahko tudi zaključim s kariero. Ampak dejstvo je, da bi rad pomagal še bolj, še posebej, če mi je to omogočeno," pravi. 

Knjiga Premlad, da bi umrl star je tako preplet življenjskih izkušenj, pogledov na žalovanje in druge omenjene tematike, ki so v naši družbi prepogosto tabu, ter stigmo, ki jo vse to prinaša. "Bralcem ponujam precej resnične podlage, ki jo črpam iz življenja, in skušam tematiko predstaviti na način, ki je lahko blizu vsakomur. Od žalovanja, razlaganja smrti, sanj o umrlih, stroških pogreba, iskanja pomoči in pogleda v lastni jaz. Zaradi občutljivosti tematike je v njej tudi spremna beseda psihologinje Anje Cesar, mag. psih., ki deluje v Centru za duševno zdravje Kočevje." 

Knjiga 'Premlad, da bi umrl star' govori o smrti, izgubi in žalovanju.
Knjiga 'Premlad, da bi umrl star' govori o smrti, izgubi in žalovanju. FOTO: Vanessa Tivadar

Preteklost ga je utrdila 

Na vprašanje, kako se je sam soočal z vso izgubo, ki jo je v svojem že zelo mladem življenju utrpel, naš sogovornik odgovori, da je bilo vse odvisno od osebe, ki jo je izgubil, in določenih okoliščin tistega časa. "Z vsem sem se soočal na način, kot sem ga takrat poznal. Kot otrok je bila logična odločitev, da zatočišče najdem pri starših. V najstniških letih sem gradil neko podobo fanta, ki odrašča, in želel stvari premleti po svoje, kar se ni vedno izkazalo za najboljši način. Sem pa želel postati na pogrebih oseba, ki lahko ponudi ramo za jok, čeprav to pomeni, da nekoliko pozabim na svoja čustva. Predvsem pri smrti staršev se to ni vedno izkazalo za najboljšo odločitev, a bom rekel, da me je preteklost vsaj do neke mere utrdila." 

In kje je našel uteho? Želel bi si reči, da mi je pri prebolevanju mojih izgub pomagal, kdor koli je bil pač blizu, a veliko bližje resnici je, da je bil to tisti, ki sem mu pokazal, da potrebujem pomoč, dodaja. "Družina in prijatelji, vsak na svoj način in v določeni meri. Človek je del skupnosti in če dobi občutek, da pripada nečemu, potem je večja možnost, da bo premagal težka obdobja. Seveda pa si moramo pomagati tudi sami in najti rešitve za lastne demone."

"Vsi poznamo rek ’Prestar, da bi umrl mlad’. Ker sem oziroma se počutim mladega, ta naslov ne bi bil pravšnji, zato sem si rekel, da bom stvar nekoliko obrnil na glavo. Želja je ta, da bi pri 70 letih napisal knjigo s tistim pravim naslovom in bi lahko primerjal enake tematike v razmaku 50 let. To se mi zdi precej zanimiva ideja zgolj iz pisateljskega vidika." – Žiga Kastelic o naslovu knjige 

Vsem polaga na srce, da morajo najprej poznati samega sebe. "Vse je bistveno težje, če ta prvi korak v življenju ni opravljen. Ko ugotovimo ali opazimo, da naše žalovanje, naša močna čustva in njihove posledice vplivajo na naše življenje v kakršni koli obliki, se lahko ali pa kar moramo obrniti k nekomu, ki nam lahko pomaga. Seveda so lahko to v prvem koraku bližnji, a nikakor se ne smemo bati pogovora s strokovnjaki. Te stigme je dovolj. Vsak ve, da ljudje bijemo hude bitke, vprašanje je le, če bo to sprejel dostojanstveno, brez poniževanja te osebe."

Strokovne pomoči sam sicer ni nikoli poiskal, saj mu je bila pomoč vedno podana ob pravem času. "Predvsem v otroštvu so mi pomagale institucije, a je šlo tu bolj za celjenje posledic in ne neposredno pomoč pri izgubi nekoga." 

Nikoli se ne nehajmo pogovarjati 

Po njegovem mnenju je sicer v tem segmentu opazen velik napredek, še posebej po epidemiji, ko se je družba vsekakor začela bolj pogovarjati o tem. "A dejstvo je, da odgovorov in dejanskega stanja ne bomo našli na družbenih omrežjih. Pravi odgovori so v nas samih in v tistih, s katerimi smo se v življenju obkrožili." 

Tudi če bi bili v Sloveniji že na ravni, ko psihološka pomoč, jemanje zdravil in depresije ne bi bile več tabu teme, pa nismo, se o tem nikoli ne smemo nehati pogovarjati, opozarja Kastelic. "Čeprav se sliši nekoliko kontra vsemu povedanemu, bolj kot bomo govorili, da gre za tabu tematike, bolj se bo na to gledalo kot na tabu tematiko. Postati mora povsem normalen del naše družbe, kot so to zviti gležnji ali kaj podobnega. Posameznik in družba kot odgovor se morata zavedati, da je zdravje duše enako pomembno kot zdravje telesa v fizičnem smislu." 

Posameznik in družba se morata zavedati, da je zdravje duše enako pomembno kot zdravje telesa v fizičnem smislu, pravi Kastelic.
Posameznik in družba se morata zavedati, da je zdravje duše enako pomembno kot zdravje telesa v fizičnem smislu, pravi Kastelic. FOTO: Vanessa Tivadar

Za žalovanje potrebujemo čas in prostor

Pogosto nas smrt bližnjega preseneti in stvari ostanejo neizrečene in nedokončane. Kako naj kljub temu dosežemo mir v sebi, nekakšen zaključek? "Po smrti mame sem bil prepričan, da imam odgovor, po smrti očeta pa sem to tezo še potrdil. Če ne bomo obkroženi s podpornim sistemom, morda ne bomo nikoli niti imeli priložnosti, da pridemo do zaključka. Moramo imeti čas in prostor za žalovanje, saj nas lahko življenje hitro dohiti in prehiti. Najbolj grozna stvari, ki jo moramo priznati ob izgubi, je, da bo treba ustvariti novo normalo brez osebe, ki smo jo izgubili. S tem se je žal treba soočiti, saj je treba živeti zase in za svoje bližnje, drugače se lahko hitro prepustimo žalovanju in živimo v preteklosti, kar v večini primerov ne prinese nič dobrega. Kar pa se tiče neizrečenega in nedokončanega – nekomu povedati, da ga imaš rad, je brezplačno." 

Kako pa izgubo pojasniti otroku, ki smrti ne razume? "Verjetno je to eden najtežjih trenutkov, ki jih mora starš oziroma skrbnik opraviti vestno in primerno, navkljub grozoviti situaciji. Morda bi sam dal na prvo mesto zaupanje, ki ga ustvarimo z otrokom, da nam lahko zaupa in se nam lahko zaupa. Že s tem je postorjenega veliko težkega dela. Tudi tu je seveda marsikaj, če ne celo vse, odvisno od starosti ali razumevanja otroka," pojasnjuje.

"Grobove obiskujem, a priznam, da je to še najmanjši del ohranjanja spominov. Spomin na tiste, ki sem jih izgubil, rad ohranjam tako, da živim življenje tako, da bi bili ponosni name. Za vsakim žalujem na svoj način in nekako ne želim, da me ti občutki zapustijo, saj mi dajo vedeti, da so še vedno nekje ob meni."

Med nasveti izpostavi tudi poslušanje in pogovarjanje, vključno z razlago smrti in prihajajočih dogodkov, kot sta pogreb in sedmina. "Tu so še opazovanje otrokovega počutja in razumevanje, da tudi otrok rabi svoj čas in prostor. Nikakor pa nas ne sme biti strah poiskati strokovno pomoč, če se ne počutimo zreli za nalogo. S tem ni prav nič narobe. Obratno pa lahko naredi več slabega kot koristi. Veliko teh reči lahko preslikamo na primer na starejšega otroka ali najstnika, ki se že zaveda marsičesa okoli sebe. Že to, da ve, kako lahko njegovo počutje ali kazanje čustev vpliva na okolico in bližnje, bistveno zaplete stvari. Odkritost, razumevanje, spoštovanje, poslušanje in pogovor. Vse tiste reči, ki morajo biti že tako prisotne," je jasen.

Knjiga, ki bi jo morali prebrati vsi

V knjigi Premlad, da bi umrl star na površje prihaja tematika, ki je bila predolgo skrita, pravi Kastelic, ki je prepričan, da bi jo moral prebrati vsak človek. "Tega sploh ne mislim hudomušno, temveč povsem iskreno, ker verjamem, da je v njej marsikaj takega, kar ponuja vpogled v vsakega izmed nas. Če pa to pustim nekoliko ob strani, je knjiga v prvi vrsti namenjena tistim, ki so nekoga izgubili, tistim, ki žalujejo, in tistim, ki bi želeli najti vsaj malo utehe v težkih časih."

V njej sta poglavji, ki predstavljata dva vidika smrti – enega je naslovil "Zakaj se bojim smrti?", drugega pa "Zakaj se ne bojim smrti?". "Po eni strani se je ne, ker skušam živeti kar se da polno življenje, ki ga obožujem, in z osebami, ki jih ljubim. In če bi nekoč odšel, bi odšel zadovoljen, ker vedo, kaj mi pomenijo. Seveda pa je tu tisti tihi strah, da bi umrl, preden bi doživel nekaj velikih življenjskih ciljev. Tudi od tu nekako izvira naslov knjige. Smrti se bojim samo zato, ker ne vem, kaj prinaša." 

Če bi vedel, da ne bom več dolgo živel, bi svoje bližje pripravil na življenje brez mene, ker bi sam želel, da bi to z mano storili tisti, ki sem jih izgubil, zaključi.

KOMENTARJI (20)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

Quatflow
21. 04. 2024 20.46
-10
Življenje je dar in ga nikoli ne smemo jemati samoumevno. Kljub tegobam lahko vedno najdemo nekaj lepega. Vsak na koncu živi in odgovarja za sebe ne glede na navezanost en do drugega.. to življenje je minljivo in boleče in kljub temu še vedno lepo. In lepi spomini na najbližje nam prinašajo solze in smeh..
sinaya
21. 04. 2024 20.10
+3
Po izgubi bližnjega je res težko .Sama imam to izkušnjo za sabo ,in ni mi bilo lahko kot tudi mnogim ne .Na zacetku obcutek kot,da si sam ...Počasi bo minilo 8 let in je lažje ,ni pa več enako in tudi nikoli več ne bo ...
Uporabnik1921539
21. 04. 2024 17.39
+4
priporocam tudi knjigo Umrljivos od avtorja Gawande.Bistvo je,kaj za nam ljube naredimo za casa nasega skupnega zivljenja.Smrt nato veliko lazje sprejmes.Moja izkusnja s 3 smrtmi meni najljubsih je taka
avgust.
21. 04. 2024 16.47
+9
Vse dobro želim. Res premlad za toliko izkušenj. Verjetno je bilo pisanje tudi nekakšna terapija.
First Last
21. 04. 2024 16.35
-4
In pol z veseljem ustvarjate nova zivljenja, jih obsodite na smrt, in jih pripeljete v to bedno realnost in rat race, sebicno, da bi bilo vase zivljenje popolnejse.l
JanezP
21. 04. 2024 18.44
-1
Zelo sebičen izgovor, da ne želite podariti življenja
Primula22
21. 04. 2024 15.56
+19
Žiga! Tvoj citat: "Sem pa želel postati na pogrebih oseba, ki lahko ponudi ramo za jok, čeprav to pomeni, da nekoliko pozabim na svoja čustva." si mi položil v usta in misli. Spremenil bi ga samo v besedilo, da nisem samo na pogrebih nudil ramo, celo življenje, in potem, ko sem dobojeval boj in uspel do konca sam brez pomoči skrbeti za mamo in očeta... ju pokopal, ja, potem sem se zlomil. In so bili vsi pametni in govorili, življenje gre naprej, uživaj, pozabi, niso pustili, da bi človek odžaloval. Ne moreš nekoga kar pozabiti. Tako je. Kupim knjigo in preberem. Škoda, da nisem prej vedel za predstavitev. Vse dobro, Žiga!
METKA102
22. 04. 2024 09.07
+3
Cas celi rane. Saj bo bolje. A se vedno zalujes? Take ti govorijo tisti, ki nimajo pojma. Vsak bi rad, da ne bi bolelo, a ne gre. Poskusamo ziveti naprej, a je kamen na prsih tako tezak .
rozalinda
21. 04. 2024 15.52
+15
Izguba staršev ali vseh, ki so ti blizu, te zaznamuje za vedno. Govorim iz lastnih izkušenj, pogrešam vsakogar posebej. Ljudje smo različni, nekaterim pač ni mar...
proofreader
21. 04. 2024 15.43
+11
Tudi kakšen politik bi moral razmisliti, kaj počne v času življenja. Ko ocenjujemo, kaj je kdo naredil, trenutni nimajo veliko pokazati.
Pravica.
21. 04. 2024 17.45
+1
Zakaj morate eni pri vsakem članku komentirati še na temo politike. Ne paše tu zraven.
proofreader
21. 04. 2024 17.57
+3
Politiki imajo velik vpliv na kvaliteto življenja pred smrtjo.
METKA102
22. 04. 2024 09.12
+1
Politiki imajo vpliv. Le kdo, ce ne oni posiljajo v smrt tisoce.
Pig Brother
21. 04. 2024 15.43
+15
Malo prebereš o Nikoli Tesli, ki sicer ni hotel razkriti kaj se zgodi z nami po smrti, je pa jasno povedal, da duša ne more umreti, oz izginiti, pa imaš neko upanje in lažje prebrodiš težke trenutke. Človeško telo v fizični obliki je najnižji nivo te realnosti. Tko da...
XVXC
21. 04. 2024 15.10
+31
Ubogi. Drži se Žiga.