Za zidovi psihiatričnih bolnišnic

"Tisti čas, ko so bili ljudje vklenjeni pa pozabljeni v kleti, so že zdavnaj minili," je dejal Miloš Židanik, dr. med, psihiater, PB Ormož. Tomislav Voušek, dr. med, psihiater, PB Vojnik, je medtem dejal: "Bolnika ne fiksiramo kar tako, mora biti res en hud razlog, pred fiksacijo se pogovarjamo, nikoli ne damo človeka kar tako na pasove."

Dragica Resman, dr. med., psihiatrinja, PB Begunje, je povedala, da so za nekatere psihiatrične klinike strašljive. "Za nekatere je strašljivo, starejši so imeli celo izkušnjo, da so bili v zaporu, res slabe spomine, vezane na to bolnico." "Elektrošokov pri nas ne izvajamo," pa je povedala Anica Gorjanc Vitez, dr. med., psihiatrinja, PB Idrija. 

Psihiatrično pomoč potrebuje vse več ljudi, tudi otrok in mladostnikov, a mnogi nanjo čakajo predolgo. Razmere se alarmantno slabšajo, zato je vlada obljubila, da bo krepila javno mrežo in izboljšala dostopnost. Kako konkretno, kje smo? Kakšne so dejanske potrebe in posledice zaradi slabe dostopnosti?

Nocoj bomo v 24ur Fokus objavili prvi del prispevka o psihiatričnih bolnišnicah. Pokazali vam bomo, kako so psihiatrične ustanove videti od znotraj. Kakšni so zaprti oddelki, zakaj imajo ponekod rešetke na oknih? Kaj so miti in resnice o psihiatričnem zdravljenju? In najpomembnejše, kakšne so zgodbe in izkušnje bolnikov? Spregovorili sta bolnici Lucija in Darja, ki se zdravita v Idriji, obe imata shizofrenijo. To je težka duševna bolezen, ki spada v skupino psihoz. Bolniki slišijo glasove in imajo privide, posledično pa pogosto zmanjšan uvid v realnost.

V nedeljo v drugem delu Fokusa pa še dve težki osebni izpovedi, obe nosita pomembno sporočilo. Pokazali vam bomo dnevne psihiatrične ambulante, njihova prednost je v tem, da gre bolnik zjutraj v bolnišnico, popoldne pa domov, tako kot bi šel v službo. Za tovrstno obravnavo so čakalne dobe, ali je to prihodnost psihiatrije? Pa tudi kako so videti psihogeriatrični oddelki, na katerih se praviloma zdravijo starejši ljudje z demenco. Pritisk na te oddelke je vse večji, ker se populacija stara in živimo dlje. Govorili bomo tudi o napredku pri zdravilih. Mnogi bolniki se jih namreč bojijo, sprašujejo se, kako jih bodo zdravila spremenila.

Pa seveda o stigmi, vsi jo doživljajo. Ta stavek psihiatrinje Dragice Resman iz begunjske bolnišnice si velja zapomniti: "Če je roka bolna, je roka bolna. Če imaš pa duševne težave, si pa cel bolan. Pri depresiji ni samo to, da sem jaz bolna, ampak je cel svet grd. Preteklost je grda, bodočnost je grozna. Vse je grozno. Marsikdo, ki je prebolel hudo depresijo, reče, da bi raje še enkrat prebolel raka kot pa depresijo, ker je to res tako trpljenje."

Spregovorila je še ena bolnica, ime ji je Polona, stara je 57 let. Ljudi bi rada ozavestila in opozorila, da se je v zadnjih desetletjih v psihiatričnem zdravljenju marsikaj spremenilo: "Želim, da ljudje vedo, da pomoč obstaja. Da je dobro, da jo poiščejo. Jaz sem zase iskala prvo pomoč že skoraj 30 let nazaj, a sem imela slabe izkušnje."  Tako zelo slabe, da je čez psihiatrijo naredila križ. A tri desetletja kasneje je bila tako na psu, da je za las preživela. "Če ne bi bilo Ormoža, mene ne bi bilo več. Tukaj spoznavam, da imam kot bitje vrednost. In da nikoli ni prepozno."