Žaberl: Nestrokovna uporaba prisilnega sredstva. Toplak: Počakajmo na sodišče

Kako je mogoče, da se lahko kaj takega zgodi sredi prestolnice? Za kakšno prekoračitev pooblastil je šlo? Je prav, da so policisti, ki so sodelovali pri aretaciji, ki je privedla do smrti, še vedno na delovnem mestu? V oddaji 24UR ZVEČER smo gostili Igorja Toplaka iz sindikata policistov in Miroslava Žaberla s Fakultete za varnostne vede.

Slednji se strinja, da gre za zelo žalosten primer tako za pokojnega oz. njegove svojce kot tudi za policiste, ki so postopek izvajali. Sam sodeč po posnetku ocenjuje, da ni nobenega dvoma, da je šlo za nestrokovno uporabo prisilnega sredstva oz. strokovnega prijema in za nesorazmernost. "Vsaj časovna sorazmernost ni bila upoštevana," meni.

Strokovni prijem davljenja je sicer po njegovih besedah izredno učinkovit v primerih, ko so osebe v postopku fizično močne ali pod vplivom drog, alkohola oz. psihoaktivnih zdravil in ne čutijo bolečine. "Je zelo učinkovito prisilno sredstvo, ki pa je tudi nevarno, če se izvaja nestrokovno in s premalo občutka," je jasen. Policist mora namreč vedno paziti, da osebe preveč ne stisne za vratne žile in v predelu grla.

Meni, da je prav slednje bila težava v dotičnem primeru: "Najverjetneje je bil stisk premočan, predolgo je trajal, policist pa ni opazil, da oseba že nekaj časa ne diha več. V nadaljevanju pa vidim policiste, ki se niso takoj odzvali." Ob tem poudarja, da policisti morajo nuditi pomoč tudi v primeru, ko je ogrožena oseba, ki je povzročila nevarnost.

Toplak medtem meni, da se policistom do zaključka postopka na sodišču ni treba opravičiti svojcem. Sam pravi, da se mu pri vsem najprej postavi vprašanje, ali lahko oseba v policijskem postopku, ki se upira, umre pod vplivom droge in ne čuti lastnih bolečin. Sprašuje se tudi, ali bi bila takojšnja pomoč osebi koristna ali ne.

"Ljudje, ki se upirajo, lastnih bolečin ne zaznavajo. Policisti so imeli v tem primeru osebo, ki se je upirala do zadnjega trenutka, policisti so jo morali držati, dokler se ni umirila," komentira postopanje policistov. Verjame tudi, da so v trenutku, ko se je moški v postopku prenehal upirati, s svojimi prijemi prenehali.

Dodatno se sprašuje, ali so policisti dovolj oz. sploh usposobljeni, da prepoznajo znake, da je oseba življenjsko ogrožena. "Policisti se učijo oživljati, ko so poškodovani v prometnih nesrečah, ko gre za požare ipd. Tu pa je šlo za intervencijo, ko je bila oseba v postopku. Ali policisti poznajo te znake življenjske ogroženosti?" se sprašuje.

"Počakajmo, naj sodni izvedenci ocenijo, sodišče pa sprejme odločitev," je še dejal. Tudi Žaberl se strinja, da bo moralo o tem odločati sodišče, vseeno pa je prepričan, da se že iz posnetka vidijo določene strokovne napake. Policisti namreč, kot je opozoril, zelo dolgo niso ugotavljali, kaj je z osebo, zoper katero je bilo uporabljeno prisilno sredstvo, kar je po njegovem mnenju strokovna napaka, ki jo je težko opravičiti.

Se pa strinja, da se je treba vprašati, ali so policisti ustrezno usposobljeni za prepoznavanje takšnih znakov in za učinkovito prvo pomoč. "Takratni notranji minister je po dogodku odredil, da se morajo policisti dodatno usposobiti glede prepoznavanja znakov življenjske ogroženosti v postopkih. Policisti do takrat tega usposabljanja niso bili deležni," je povedal Toplak.

Žaberl je sicer jasen, da primer kaže, kako težak je v resnici policijski poklic: "Šlo je za interventni dogodek, za kršenje javnega reda in miru, ki se je nato spremenil v intervencijo, aretacijo, uporabo sile s tragičnim koncem. Policist mora med izobraževanjem pridobiti dovoljšno količino znanja, da bo lahko svoje naloge zakonito in strokovno opravljal."

Poudaril pa je tudi, da kaže tudi na to, da je treba policiste posebej pazljivo naučiti strokovni prijem davljenja, prav tako pa da jih je treba usposobiti v nudenju prve pomoči - od zaznave znakov, ki so nevarni za življenje, do nudenja prve pomoči v posebnih situacijah.