Zagovor pravic feminizma

Nelegalno je volila, ker je vztrajala pri interpretaciji 14. člena ameriške ustave, ki podeli volilno pravico vsem državljanom ne glede na njihov spol. Volila je, čeprav je živela v času, ko ženske niso bile zgolj brez volilne pravice, ampak niso smele imeti niti lastnine, niso je smele podedovati, vse, kar so z delom zaslužile zunaj svojega doma, je avtomatsko postalo moževo, na sodiščih niso mogle preganjati nikogar, prav tako pa niso imele skrbništva nad svojimi otroki.

Susan B. Anthony je vedela, da je za doseganje ženske enakopravnosti in enakosti spolov v družbi ključno, da ženske pridobijo moč političnega glasu, ki bi jim omogočal potrebne družbene spremembe. Vzdušje, v katerem se je Anthonyjeva s sodobnicami vse svoje življenje borila za to, da bi ženske lahko končno postale nekdo s pravicami in jih ne bi več dojemali kot nekaj, s čimer počneš, kar koli hočeš, kadar koli hočeš, je bilo prežeto z antifeminističnim, vulgarnim seksizmom in mačizmom, ki je moške bogove in razsodnike napajal z domnevno neizpodbitnimi resnicami. Denimo s to, da ženske preprosto nimamo potrebne modrosti, ki je bila moškim dana zato, da odločajo po pameti in racionalno – saj veste, brez impulzov, vedno tehtno, brez otročje zamerljivosti, predvsem pa brez maščevalnosti. Poleg univerzalne resnice, da smo kot ženske pač manjvredne (kot vrednim delavkam jim je bilo delo sicer takrat že omogočeno, a odločanje je bilo nekaj drugega), je med ljudmi krožil še strah o tem, kaj bi takšne spremembe lahko prinesle – če so ženske spoznale, da jih ne morejo predstavljati moški, kje se bodo njihove zahteve zaustavile, kaj vse bodo še želele? Kaj vse si bodo še priborile?

Kako so se postarale ideje žensk, ki so spreminjale tok zgodovine? Ali ni naravnost srhljivo, da je običajna reakcija tistega, ki bere in razmišlja o stvareh, za katere so se borile one, pravzaprav frustracija zaradi dogodkov zadnjih let, zaradi povsem odkritih, brezsramnih pozivov po vrnitvi v čas, ko naj bi v družbi in družini vladal red. Ta red ženske dojema kot spol, ki ga je treba krotiti in nadzorovati, komentirati je treba vsak njihov korak in odločitev, obenem pa jim groziti, da si upajo preveč, mislijo preveč, govorijo preveč. Frustrirane smo lahko, ker se še vedno borimo za enakost in ta boj še zdaleč ni končan (epidemija pa ga je še podaljšala), ker je treba vlagati napor v prepričevanje ljudi, da bi bilo prav, da bi imele enake možnosti, obravnavo ter pravice kot moški. 

Doseganje enakosti spolov, ki je temeljna podlaga vsake demokracije, želijo tisti, ki jih enakost tako straši, onemogočiti s sklicevanjem na enakopravnost, ki nam omogoča zgolj enakost pred zakonom. Namesto da bi kot družba napravili kvalitativen preskok v mišljenju in sprejeli enakost, da bi premišljevali o vseh praksah, ki žensko manjvrednost v vsakdanjem življenju vzdržujejo kot normalnost, smo priča povsem odkritim pozivom k odvzemanju naših temeljnih pravic, tudi možnosti, da volimo in smo izvoljene, pa pravice, da odločamo o tem, ali in kdaj bomo postale matere, in nenazadnje pravice, da si v življenju postavimo nek svoj red vrednot in prioritet, ki je lahko drugačen od tistih vlog, ki naj bi jih po mnenju drugih morale zavzemati. 

Tako ženske danes živimo v svetu, za katerega so mnogi prepričani, da nam je namenil preveč pravic. Verjamejo, da smo preveč občutljive in da smo za vse hudo, kar se nam v tem svetu vzvišene enakopravnosti še godi, krive same (tudi za porast umorov, ki jih zakrivijo partnerji, kakršnemu smo priča letos)! Realnost je drugačna: v 35 državah sveta nasilje nad ženskami še vedno ni prepovedano, enako velja za posilstvo v 34 državah in pohabljanje ženskih genitalij v 41 državah, ob tem pa je življenje žensk v krasnem zahodnem kapitalizmu daleč od svobode, ki je še vedno pogojena z različnimi oblikami kapitala. Epidemija je ženske nedvomno prizadela bolj od moških, a tudi pri ženskah v resnici obstajajo razlike med čolni, v katerih krmarimo čez neenakost, v katero smo rojene. 

Nekatere med nami se nikoli v življenju ne bodo soočile s steklenim stropom ali moškim klubom politične stranke, ki bi jim onemogočal izvolitev. Ostale bodo na dnu kot žrtve vseh možnih varčevalnih ukrepov, ki nam še sledijo, kot ujetnice v odvisnost od drugega, ki so zavoljo preživetja pripravljene na vse. Kdo predstavlja njih v naprednem političnem sistemu, ki mu pravimo demokracija? Kakšne so njihove pravice? So res krive same, ker se niso dovolj trudile, ali so žrtve sistemske neenakosti?

Drugim bodo rekli, da so občutljive, nežne, da k mizi prinesejo rahločutnost ter empatijo v obliki ženske energije ter si tako zaslužijo svoje mesto pri odločanju. Mirno naj sedijo, v duhu ženske energije je njihova vloga reprezentacijska, poslušal jih tako ali tako ne bo nihče. Dovoljeno jim bo sesti za najpomembnejšo mizo, da se zapolnijo kvote in pomirijo aktivistke, ki preštevajo moške in ženske, odločale tako ali tako ne bodo o ničemer pomembnem, mogoče bodo kak konflikt zmehčale in koga pomirile. Tretjim bodo rekli: saj ti pomaga partner, ko odpelje otroka v park in na sprehod, da lahko ti v miru čistiš in kuhaš, ob tem pa pobere slavo najnaprednejšega moškega na vasi. 

Ali je res, da je ta naš nežnejši spol s to zasanjano žensko energijo manj sposoben in krhek, ko pa na svetu opravi več kot 66 % vsega dela, proizvede več kot 50 % hrane, a ob tem zasluži zgolj 10 % svetovnih prihodkov in ima v lasti 1 % lastnine? A z vsem, kar danes (ne)vede delamo, govorimo in ustvarjamo, v resnici oblikujemo svet in postavljamo meje, v okviru katerih bodo lahko živele tiste, ki pridejo za nami. V mislih imejmo, da je že med našimi prednicami obstajala ideja, da je mogoče življenje (pre)živeti tudi drugače in da – z besedami Emmeline Pankhurst, ki je z zaveznicami podobno izbojevala na Otoku – je nemogoče, da nam ne bi uspelo!