Zahtevek za plačilo odškodnine zaradi zdravniške napake UKC je utemeljen

Tožnik je uveljavljal plačilo odškodnine zoper infekcijsko kliniko Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) Ljubljana zaradi zdravniške napake, in sicer zaradi nepravilnega zdravljenja v letu 2010, ko je bil star 21 mesecev. Trdil je, da zaposleni v zdravstveni ustanovi bakterijske okužbe niso zdravili z antibiotiki in da so zamudili z zdravljenjem sepse, zaradi česar se je razvil septični šok. Zaradi nepravilnega zdravljenja je pri tožniku prišlo do multiple odpovedi organov, do dveh možganskih krvavitev in nekroz, kar mu je pustilo hude trajne posledice: krajše prste rok in nog, brazgotine po telesu, zmanjšane motorične sposobnosti rok, zaostanek gibalnih sposobnosti in zmanjšane mentalne sposobnosti.

Kot je v svoji odločitvi zapisalo vrhovno sodišče, je situacija, ko se stanje bolnika bistveno poslabšuje, ob tem pa se pojavi dilema, ali gre za virusnega ali bakterijskega povzročitelja, predvidljiva. Zaposleni v UKC Ljubljana pa so opustili ponovitev laboratorijskih preiskav oziroma pridobitev novih izvidov, ki bi jih morali pridobiti takoj, ko se je tožnikovo stanje bistveno poslabšalo. To je bilo potem, ko je tožnik noč že prestal v bolnišnični oskrbi, kar pomeni, da tožnika niso pravilno zdravili.

Po pravilih medicinske stroke bi namreč moral izkušen specialist zjutraj ponoviti laboratorijske preiskave in po pridobitvi izvidov praviloma v eni uri uvesti zdravljenje z antibiotikom, je ocenila izvedenka zdravstvene stroke. Tako bi tožnika z antibiotikom začeli zdraviti že skoraj štiri ure prej, kot so ga v resnici. Poleg tega je prišlo do dve uri in pol dolgega zamika pri njegovi premestitvi na intenzivni oddelek, čeprav je bil tedaj v urgentnem stanju.

Konkretne okoliščine po prepričanju vrhovnega sodišča utemeljujejo sklep, da je bilo ravnanje zdravnic in zdravstvenega osebja pri toženi stranki zaradi opustitve laboratorijske preiskave ob bistvenem poslabšanju njegovega zdravstvenega stanja in posledične prepozne uvedbe antibiotika v nasprotju s strokovnimi standardi ravnanja oziroma dolžno skrbnostjo. Te ugotovitve zadoščajo za zaključek, da so v UKC Ljubljana storili zdravniško napako.

Po strokovnem stališču izvedenca je tudi pri zdravljenih otrocih smrtnost zaradi te bakterije 50-odstotna. Tožnik ni umrl, temveč je prav zaradi, sicer zapoznelega, antibiotičnega zdravljenja preživel. Antibiotik je torej pri njem učinkoval. S tem je po oceni vrhovnega sodišča tožnik z zadostno stopnjo verjetnosti dokazal, da je prepozno ukrepanje UKC Ljubljana pravno odločilno povečalo verjetnost nastanka septičnega šoka ali vsaj hujših trajnih posledic pri njem. Upoštevaje težo opustitve pravočasnega zdravljenja je torej bolj verjetno, da je tožnikova škoda v vzročni zvezi s to opustitvijo, kot pa da ni. Tožnikova škoda je torej posledica zdravniške napake, je sklenilo vrhovno sodišče.

Vrhovno sodišče je v tej zadevi presodilo drugače kot sodišči prve in druge stopnje, ki sta tožnikov tožbeni zahtevek zavrnili. Tožnik je tedaj zahteval 200.000 evrov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. januarja 2013. Reviziji je vrhovno sodišče ugodilo in z vmesno sodbo spremenilo sodbi sodišč druge in prve stopnje, in sicer tako, da je ugotovilo, da je zahtevek za plačilo odškodnine utemeljen. Prvostopenjsko sodišče bo moralo tako sedaj v novem postopku odločati še o višini odškodnine, ki pripada tožniku, so sporočili z vrhovnega sodišča.