Znameniti nemški pisatelj Bernhard Schlink je, ko je v Ljubljani gostoval na festivalu literature Fabula, podal zanimivo definicijo dejstva, ki ga mnogi težko razumemo. Zakaj ljudje v resnici volijo ljudi, kot je Donald Trump. Ne zato, ker bi v resnici menili, da jim bo zaradi njega kaj bolje, življenje pa lažje. Volijo ga zato, ker v njem vidijo izpolnitev svojih sanj, želja. Volijo ga zato, ker je Trump bogat, kot bi bili radi tudi sami, volijo ga zato, ker se lahko obnaša grdo, malo grabi ženske, če se mu zazdi, in govori, kar mu pade v glavo, brez slabih posledic. Vse to, kar bi si marsikdo želel početi tudi sam.
Ali pa nam bližji primer, Viktor Orban, ki je, kot vemo, pred kratkim na Madžarskem razglasil absolutno oblast. Orban, ki je vzel denar tudi bolnišnicam, ki so zdaj na robu kolapsa, zato pa si je v svoji domači vasi zgradil nogometni stadion, z ogrevanim igriščem, za 3800 gledalcev, vas ima sicer nekaj manj kot dva tisoč prebivalcev. Je to kaj vplivalo na njegovo priljubljenost? Niti najmanj, komu pa se ne zdi nogometni stadion v lastni vasi ... kul?
V obdobju izrednih razmer, krize, nevarnosti, pa naj si bodo namišljene ali resnične, ljudje projiciramo svoj strah, željo po vsaj nekakšni obliki nadzora nad okoljem, v katerem živimo, v roke politikov. Želimo si odločnega vodstva, želimo si odločnih ukrepov. To pa je za politike seveda izvrstna priložnost, da uvedejo še bolj represivne ukrepe, da še bolj znižajo raven demokratičnega odločanja, da utišajo vsako kritiko, da utrdijo svojo oblast.
George Bush je imel po napadu na dvojčka v New Yorku zgodovinsko 90-odstotno podporo javnosti, nekdanja britanska premierka Margaret Thatcher je zgodovinsko nizko podporo javnosti čez noč dvignila z enim briljantnim manevrom, razglasila je, da je Velika Britanija v vojni z Argentino, zaradi majhnega otočja, Falklandov. Tudi danes vsemogočnemu ruskemu predsedniku Putinu je v nekem obdobju kazalo slabo. Potem pa je prišlo do terorističnih napadov na stanovanjske zgradbe v Moskvi. Putin je za njih takoj obtožil čečenske separatiste (čeprav je veliko dokazov, o njih recimo piše Masha Gessen v svoji knjigi o Putinu, da je za napadi kar sam Putin), ljudi je postalo strah, Putin pa je utrdil oblast, ki je ne bo izpustil.
Demokracija v klasičnem pomenu besede pomeni precej dolgočasno dogovarjanje, iskanje skupnih imenovalcev, kompromisov, tudi imeti sposobnost, da znaš včasih izgubiti. V krizah in izrednih razmerah lahko vse to odpade. In če hočemo še naprej živeti v družbi, kot smo jo poznali, nas mora to skrbeti. Kaj lahko storimo?
Eden izmed odgovorov, ne samo na zategovanje oblasti, ampak tudi na trenutek, ki ga živimo, je humor. Ko gre za politike, imajo ti prav gotovo raje, da se jih ljudje bojijo, kot da se jim smejijo. To sta vedela že Platon in Aristotel, ki humorja nista nič kaj cenila, ker da znižuje avtoriteto.
Christopher Hitchens je v enem izmed svojih esejev napisal, da je humor del obrambnega oklepa človeštva. Če se ne bi hecali, pravi, bi se jokali. S tem se bo strinjal vsakdo, ki te dni deli razne bolj ali manj smešne meme, gife, vice, domislice. Kako daleč gremo pri tem, je vedno stvar konteksta in okolja. Ena izmed bolj radikalnih ameriških komičark Sarah Silverman je recimo po napadu na dvojčka v New Yorku napisala, da je to že res grozno, ampak kaj pa ona, ki je ravno tisti dan ugotovila, da ima njen priljubljeni milkshake veliko več kalorij, kot je mislila.
Potem pa sta seveda na voljo še upor in nadzor nad tem, kar dela oblast. Tudi vsemogočni Orban je moral zaradi upora javnosti popustiti in v nekaj urah umakniti predlog dekreta, ki je županom odvzel skoraj vsa poblastila.
To daje upanje. Nenazadnje pa je že v 18. stoletju Adam Smith, sam oče kapitalizma, v pismu prijatelju napisal, da je v vsakem primeru nespametno preveč častiti voditelje, ljudje bi morali težiti k temu, da sami sebe vidijo kot izvire moči. Upor in nadzor torej, ko je to potrebno.
