Zakaj bi ustava lahko postala temelj preporoda stare celine?

Kljub njenim uspehom pri naslavljanju glavnih vzrokov druge svetovne vojne ter ustvarjanju prosperitete in miru jo zdaj v precej drugačnih pogojih 21. stoletja vodijo v krizo.

Ustvarjene so bile v času, ko je atlanticizem oziroma ideja Zahoda bila varnostna blazina, ZDA pa vir navdiha, upanja in zaupanja. Ustvarjene in rafinirane so bile v času, ko je omenjen blok obstajal v duopolu in pozneje v absolutnem monopolu nad preostalim svetom. Ustvarjene so bile v času, v katerem je na celini zaradi zapuščine prejšnjih desetletij obstajala izjemno visoka stopnja družbene kohezije in občutka kulturne identitete. V času, ko je bila rodnost visoka, starostna piramida ugodna ter produktivnost in delovna etika med najvišjimi v svetu.

Tako nam je tisti čas dal institucije, ki v ameriški paradigmi (s katero so se po večini tudi politično in ekonomsko integrirale, npr. Marshallov plan, NATO) vidijo neko superiornost. Te se orientirajo po kriterijih, kot je BDP, in družbo v veliki meri vidijo skozi ekonomsko lečo.

Dal nam je institucije, ki se primarno bojijo ekscesov poudarka kolektivnih identitet, kot sta jih grozovito predstavljala fašizem in nacizem – čeprav kljub temu operirajo skozi okvir odnosov med nacionalnimi državami. Te institucije so izjemno osredotočene na varnostno mrežo in državno blaginjo, saj s tem naslavljajo enega od glavnih vzrokov vzpona avtoritarnih sistemov v medvojnem obdobju: revščino.

V nasprotju s tistim časom sta svet in Evropa danes popolnoma drugačna. Njeno zavezništvo z ZDA, s katero je želela graditi določeno skupno identiteto, filozofsko podlago in pripadnost, se naglo rahlja. Svet postaja vse bolj multipolaren, težišče pa se premika daleč stran od Evrope.

Migracije iz "držav tretjega sveta" so motivirane prav z logiko rasti BDP-ja v časih vedno manjše rodnosti in oblikovane skozi evropski strah pred izražanjem kakršnegakoli argumenta z vidika kolektivne identitete. Tako so zaradi včasih radikalno drugačnih vrednot in kulturne identitete prišlekov dodobra zamajale družbeno kohezivnost in pogled na "družbeno pogodbo".

Skozi lastno prosperiteto, gigantsko socialno državo in prekomerno regulacijo je postala talec zmanjševanja produktivnosti in stagnacije. Za piko na i pa ji trenutni okvir – po logiki nacionalnih držav – preprečuje enotnost in odločnost, ki jo zaradi teh izzivov krvavo potrebuje.

Alarmantnost stanja je lani v svojem poročilu dobro opisal Mario Draghi. V njem je ugotovil, da je Evropa zaradi upada predvsem gospodarske konkurenčnosti in pomanjkanja politične zedinjenosti pred eksistenčnim izzivom, ki zahteva radikalno spremembo. Ena od predlaganih rešitev je bila prav reforma institucij, ki po njegovo nagovarjajo drug čas in ne odsevajo sedanjosti.

Čeprav se Evropejci vedno bolj zavedamo pomanjkljivosti tega institucionalnega statusa quo, je politična akcija izjemno omejena. Politične institucije so namreč po naravi "konservativne" ter vztrajajo pri svojih ustanovitvenih aksiomih in njihovih interpretacijah. Ob odsotnosti korenitih reform še naprej operirajo z isto logiko – v primeru Evrope v veliki meri s tisto iz povojnega časa. Z njo se oblikujejo medijski konsenz, izobraževalni sistem ter same politične akcije EU in njenih članic.

Potrebna je torej temeljna reforma institucij s posodobljeno politično logiko, prilagojeno sodobnemu času. Logika, ki ne zavrne lekcij evropske zgodovine, ampak jih ustrezno reinterpretira in dopolni. Da pride do tega "novega lista", Evropa potrebuje odmevno, drzno in ambiciozno politično kampanjo. Njen prvi korak mora biti prva evropska ustava, ki s svojo čustveno nabito težo in pravno močjo sproži globok premislek o sami sebi ter tako učinkovito združi, reformira in postavi nove skupne temelje.

Takšne vrste rekonstituiranje bi Evropi dalo boljše predispozicije za spoprijemanje z izzivi 21. stoletja ne da bi izgubila svoje temeljne vrednote svobode, enakosti, človekovih pravic, miru, mednarodnega sodelovanja. V poštev bi vzelo rastoče frustracije velikega segmenta njenih državljanov zaradi njenega trenutnega neučinkovitega delovanja in vzpostavilo usmeritev, ki bi jo naredilo konkurenčno ZDA, Kitajski, Rusiji in drugim velesilam. Morda najpomembnejše: dalo bi ji ponoven zagon, identiteto in ponos, ki jo je izgubila v zadnjih stoletjih fragmentacije, katastrof, tuje odvisnosti in stagnacije.

Vendar, kako bi implementacija takšne ambiciozne pobude izgledala in kaj bi potencialno vzpostavila oziroma reformirala? Odgovora na ti vprašanji sta seveda izven dosega tega pisanja. A ta proces bi nedvomno moral temeljiti na širši demokratični legitimnosti, ki bi skušal k diskusiji vključiti vse države članice in posameznike iz različnih delov družb – tako strokovnjake kot tudi laike. Cilj bi torej moral biti vzpostavitev nove politične logike, ki na sodoben način naslavlja vprašanja skupnega vodenja, politične in ekonomske integracije, kulturne identitete in družbene kohezivnosti, tehnološke in gospodarske konkurenčnosti ali produktivnosti ter socialne države.

Poskusi v tej smeri so bili neuspešni. Leta 2004 je EU skušala vpeljati svojo ustavo, vendar so jo nekatere članice zavrnile. Grenak priokus od tistega časa in trenutne antagonizme znotraj kontinenta bi lahko morda rešila nekakšna variacija ideje o večstopenjski Evropi.

Na primer: ena stopnja, ki si želi vrsto federativne ureditve s skupno zunanjo in obrambno politiko; druga stopnja, ki si želi približek tega, kar EU predstavlja zdaj – le reformirana; tretja stopnja, ki sestoji iz trenutnih kandidatk za članice. Pri tem ne gre pozabiti na uvedbo določenega mehanizma, ki regulira prehajanje med omenjenimi stopnjami.

Slovenija je lahko tukaj celo edinstven vir navdiha. Naša nedavna zgodovinska izkušnja predstavlja takšen akt v praksi. Pred 34 leti je uspešno prešla iz enega političnega okvirja v drugega. Iz socialistične republike v liberalno. To je storila prav z novo ustavo, ki je reformirala njene institucije in ji vcepila novo politično logiko, primernejšo za nove potrebe in izzive.

Zatorej potrebujemo projekt evropske ustave, ki lahko ustvari reformirano, globljo, močno in bolj povezano Evropo. Le takšna Evropa, združena ter polna ambicij, drznosti in ponosa, lahko na pozitivne načine še naprej oblikuje prihodnost sveta.