Slopak nam na vprašanje, koliko PET plastenk letno izvozijo na predelavo v tujino in po kakšni ceni, ni želel odgovoriti. So pa potrdili, da jih izvažajo v Italijo in Avstrijo. S tem pa tamkajšnje gospodarstvo dobiva poceni surovine in ne nazadnje zagotovljena delovna mesta.
Okoljsko ministrstvo medtem trdi, da na tem področju ne smejo postavljati omejitev za izvoz, saj gre za prost pretok blaga in storitev.
"Lahko vam povem tako, da bo lepo zvenelo, ali pa po resnici,“ je bilo prvo, kar nam je ob obisku podjetja AD, d. o. o., dejal direktor Gregor Adamič. Z njim smo se pogovarjali dan pred čistilno akcijo Očistimo Slovenijo v enem dnevu, in glede na to, da je njegovo podjetje edina predelovalnica PET plastenk pri nas, bi bilo pričakovati, da bo Slopak stopil v stik z njimi. V akciji naj bi namreč zbrali več deset tisoč ton smeti in gotovo bo tudi plastenk zelo veliko, je dejal Adamič. "Vendar pa jih bodo, namesto da bi jih prodali nam, izvozili v Italijo in na Kitajsko,“ je dodal njegov oče Drago Adamič, s katerim skupaj vodita podjetje.
To pa je samo majhen vpogled v težave, s katerimi se sooča edina reciklaža PET plastenk v državi. Kot nam je povedal Adamič, je njihova reciklažna linija skonstruirana za predelavo 1,5 tone plastenk na uro, "to pomeni, da imamo mesečno od 800 do 900 ton materiala, od tega ga iz Slovenije pride od pet do osem odstotkov“. Ali še malo drugače: letno v AD, d. o. o., predelajo približno 10.000 ton plastenk letno, od tega pa jih iz Slovenije pride samo tisoč ton.
Kje se torej zatakne? "V Sloveniji se zbere kar nekaj plastenk, materiala je dovolj in je tudi kakovosten,“ je zatrdil Adamič. "Vendar pa gre vse v tujino. Sistem namreč ne ureja, da se embalaža, ki se zbere doma, tudi reciklira doma. Izvažamo ga v tujino, celo na Kitajsko. Pri tem pa ne gre za to, da bi ga bilo preveč, celo nasprotno, gre za to, da ga je interes izvažati.“ Čigav interes? Gre za določene skupine, ki zasledujejo svoje interese, pravi. Adamič še pojasni, da bi z domačim materialom sicer lahko pokrili okrog 50 odstotkov svojih potreb.
Če se torej spomnimo matematike z začetka, mora podjetje iz Nemčije uvoziti letno 9000 ton PET plastenk. In to za višjo ceno od tiste, po kateri naš material izvažamo v Italijo in drugam. Kot nam je namreč še pojasnil Adamič, njegovo podjetje uvaža sekundarne surovine za 450 evrov na tono, medtem ko naj bi Slopak izvažal enak material za 400 evrov na tono. Za potrditev smo vprašali Slopak, a nam na vprašanje niso odgovorili.
"Sistem v Sloveniji prav gotovo ne deluje tako, kot bi moral,“ je oster Adamič. "Država za reciklatorje ne predvideva nikakršnih spodbud, nikakršnih subvencij, razen nekaj pri nakupu strojev. Po zgledu drugih evropskih držav bi morala prakticirati neke vrste protekcionizem do lastnih reciklatorjev. To je tudi najbolj ekološko. Upamo, da se bodo stvari z novim ministrom izboljšale,“ še doda, a ostaja realen – zamenjava ene osebe bo težko spremenila ves sistem. Slopaku so že večkrat pisali glede tega, vendar odziva ni bilo, še več, dobili so namige, naj prenehajo s tem.
Vprašanje, ali je za njih reciklaža plastenk dobičkonosna, tako izzveni malce neumestno. "Surovina je zelo voluminozna, na kamion gre samo določena količina, nekje okrog 19 ton. To pa pomeni, da ogromno izgubimo na transportu. Namesto da bi tako večali proizvodnjo, zaposlovali, še vedno odplačujemo zagon.“ Izgube pa so tudi drugje, trdi Adamič. Z izvažanjem v druge države namreč njihovim gospodarstvom dajemo poceni surovine, zagotavljamo delovna mesta itn.
Nezainteresiranost za pojasnila
Ko smo vprašanja o izvozu PET plastenk, namenjenih reciklaži, naslovili na pristojne, je bil odziv zelo mlačen. Vršilec dolžnosti direktorja direktorata za javne službe in investicije Bojan Dejak se je odgovoru kar dvakrat poskušal izogniti, nato pa dejal, da s konkretnimi primeri (torej težavami edine predelovalnice plastenk v Sloveniji) ne more biti seznanjen. "Na to vprašanje bi težko odgovoril, glede na to, da gre za konkreten primer. Dejstvo je, da plastične embalaže zberemo premalo, pa tudi ta, ki jo, včasih ni ustrezne kakovosti, ker je umazana in neprimerna za nadaljnjo uporabo. Zaradi tega mora verjetno gospod z uvoženimi sekundarnimi surovinami dopolnjevati svoj obrat,“ je dejal, ko smo ga soočili s situacijo edine slovenske predelovalnice PET plastenk.
Obrnili smo se tudi na Slopak, družbo, ki zbere, sortira in napoti v reciklažo poleg preostalega tudi vse PET plastenke, zbrane v Sloveniji. Odgovora na vprašanje, koliko PET plastenk gre na predelavo v tujino, nismo dobili, četudi smo ga izrecno izpostavili, kot tudi ne, po kakšni ceni jih prodajajo tujim reciklatorjem.
Povedali pa so nam, da od 10.000 ton PET embalaže, dane na slovenski trg, Slopak zbere 56 odstotkov embalaže, to je približno 5600 ton. Od tega je ločeno zbranih skoraj 3000 ton. (Kaj se zgodi s preostalimi, ki jih dobijo, a niso ločeno zbrane, nam sicer tudi ni uspelo ugotoviti.)
Zbrane plastenke nato "prodamo pooblaščenim prevzemnikom, a ponavadi skupaj v paketu s preostalimi, tržno nezanimivimi vrstami odpadne embalaže“. Ob tem priznavajo, da bi jih bilo zaradi transporta res smiselno reciklirati v Sloveniji, s tem pa bi omogočili tudi rast slovenske industrije in celo odpiranje novih delovnih mest. Vendar pa je po njihovih besedah razlog, da je bolj smiselno plastenke predelovati v tujini, kakovost, ki jo zahteva slovenski proizvajalec, "in pa seveda komercialna plat dogovora“. Spomnimo, da je Adamič povedal ravno obratno – da je kakovost doma zbranih plastenk boljša od kakovosti uvoženih.
KOMENTARJI (47)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.