Zakaj evropski trdi desnici raste volilna podpora?

Omenjeni komentatorji bodisi ne vedo bodisi nočejo vedeti – slednje verjetno velja za Roda Dreherja, ki od Orbána prejema lepo mesečno žepnino – da t. i. "volilne avtokracije" (oziroma hibridni režimi), kot je Madžarska, niso dobesedno diktature. Vladimir Putin in Xi Jinping praktično ne moreta izgubiti na volitvah, saj vodita "zaprti avtokraciji".

Orbán in njemu podobni populisti vsekakor lahko izgubijo stolček, saj so njihovi politični režimi zgolj izrazito izkrivljeni, koruptivni in nepravični, ne pa dobesedno in v celoti zaprti. Natančneje: madžarska politična opozicija se ni imela priložnosti pojaviti v osrednjih medijih in na soočenjih. Za opozicijskim voditeljem Pétrom Magyarom so vohunili, ga zastraševali in resno ovirali njegovo protiorbanovsko kampanjo. Državni denar se namreč pretaka v žepe Orbánovih podpornikov.

Ti in podobni protidemokratični ukrepi – če demokracijo razumemo kot liberalno – so znanilec hibridnega režima. Ne gre za umore oziroma izginotja novinarjev, povsem lažne volitve, biokemično zastrupljanje opozicijskih voditeljev itd., prek katerih lahko prepoznamo zaprte diktature, kot sta Rusija in Kitajska. Orbán je Madžarsko v zadnjih 16 letih popeljal od liberalne demokracije prek volilne demokracije (okrog leta 2010) v volilno avtokracijo (tik pred pandemijo). Zadnjega koraka v zaprto avtokracijo še ni naredil ali si ga ni želel. Verjetno je vedel, da Evropska unija, od katere Madžarska prejema veliko denarja, tega ne bi tolerirala.

Orbán in njemu podobni avtoritarni populisti, kot je Donald Trump, v zadnjih dveh desetletjih v Evropi načeloma dobivajo vse več podpore. V določenem obdobju se jih ljudje naveličajo in uspejo zbrati dovolj moči, da jih zavrnejo – kar se je pravkar zgodilo pri naših vzhodnih sosedih. A na splošno jim podpora raste. Grafikon 1 prikazuje vzpon trde desnice.

Nekaj podobnega je prikazal The Economist pred približno enim letom. Trdo desnico smo za potrebe grafa definirali kot vse desničarske stranke, ki nastopajo na evropskih volitvah in so običajno opredeljene kot avtoritarne, skrajno desne, populistične, nacionalistične ali fašistične. Sledeč The Economistu sem želel razlikovati med tradicionalnimi konservativnimi desničarji ter novimi avtoritarci in populisti, kot je Orbán. Numerično sem bil pri kriteriju dokaj strog, tako da niti slovenska stranka SDS ni padla v kategorijo trde desnice. Če bi imel bolj ohlapno definicijo, bi bil odstotek volilne podpore na grafu višji. Podatki so iz javne baze ParlGov.

Volilna podpora trdi desnici se je v primerjavi z začetkom prejšnjega desetletja malo več kot podvojila, s približno 10 na 21 odstotkov, predvsem na račun levičarskih strank – kot so tiste iz družine socialnih demokratov – in tradicionalnih desničarjev. Grafikon 2 prikazuje volilne trende vseh levičarskih in desničarskih strank. Povsem sredinske stranke niso prikazane, zato odstotki ne prikažejo celote.

Od kod se je vzela ta relativno nenadna in močna sprememba? Zakaj dobršen del Evropejcev vse bolj podpira trdo desnico – medtem ko tisti volivci, ki že živijo z njeno vladavino, odkrivajo, da je bila to napačna izbira?

Pogosto navedeni domnevni vzroki so ekonomske narave. V preteklem desetletju se je denimo ob Trumpovi prvi izvolitvi leta 2016 govorilo o zatonu delavskega razreda, neenakostih in padajočih življenjskih standardih (denimo zaradi globalizacije). Danes vemo, da to najverjetneje ne drži. Ko se v državah poveča dohodkovna neenakost, temu ne sledi večja volilna podpora avtoritarnim populistom, kaže vrsta študij. Učinka ne najdemo v Evropi, v Latinski Ameriki pa se zgolj bežno nakazuje. Ko raziskujemo brezposelnost, najdemo mešane učinke v Evropi in Latinski Ameriki. Posebej zanimiva je raziskava Diane Mutz, ki kaže, da tisti Američani, ki so med letoma 2012 in 2016 izgubili službo ali jim plača ni zrasla, niso nič bolj podprli Trumpa kot njihovi kolegi, ki so obdržali službe ali zaslužili več.

Gábor Scheiring in kolegi so v raziskavi iz leta 2024 zbrali rezultate 36 študij in povzeli, da je učinek globalizacije na populizem zelo mešan; po nekaterih ocenah obstaja, po drugih ne. Enako velja za učinek negotovosti na trgu dela: ne moremo reči, da obstaja. Za mnogo jasnejša sta se izkazala učinka varčevalnih ukrepov in subjektivnega občutka ekonomskih težav. Oboje poveča populizem.

Ker so razlage, ki se naslanjajo na objektivne ekonomske vzroke zanj (kot so brezposelnost, neenakost in dohodki), pogosto le šibko dokazane, se je pozornost v zadnjem času preusmerila na kulturne razlage. Ideja je, da volivci glasujejo na podlagi svojih občutkov, ki pogosto ne odražajo objektivne resničnosti. Še več: ker gre za čustveno nabita prepričanja, je bolj verjetno, da bodo ljudi motili domnevni kulturni problemi kot pa hladna gospodarska dejstva.

Volivce mogoče motijo demografske spremembe, ki se v Evropi dogajajo zaradi prihoda večjega števila migrantov. Morebiti se počutijo statusno ogrožene. Takšno tezo zagovarja Mutz v primeru Trumpovih volivcev – desni avtoritarizem je odziv tistih, ki čutijo, da tradicionalno najmočnejše družbene skupine, kot so belci, kristjani in moški, izgubljajo relativno moč. Učinek na volivce in njihove občutke bi lahko imele tudi odmevne (in pogosto lažne) objave na družbenih omrežjih, ki prežijo na čustva in strah.

Dokazi, ki jih imamo za veljavnost teh razlag, so pogosto močnejši kot tisti, ki se nanašajo samo na ekonomske dejavnike. Grafikon 3 sicer prikazuje, da se v Evropi volilno telo ne obrne k podpori trde desnice v letih po tem, ko v posamezne države pride večje število migrantov (denimo dva odstotka celotnega prebivalstva ali več v kratkem petletnem obdobju; to je na grafu označeno kot leta od začetka tretmaja). Če primerjamo zgolj primerljive države, pri čemer je ena skupina doživela takšen migrantski skok, druga pa ne, se izkaže, da je glasovanje za trdo desnico enako v obeh skupinah. Seveda pa to ne pomeni, da volivci z močnim občutkom, da je migrantov vse več (tudi če to ne drži) in da so nezaželeni, zaradi tega volijo za stranke, ki obljubljajo, da bodo te domnevne migrante odstranile.

Philipp Lorenz-Spreen in kolegi so leta 2022 v reviji Nature objavili raziskavo, v kateri so pregledali skoraj 500 člankov o povezavi med rabo digitalnih medijev in izpostavljenostjo informacijam. Ugotovili so, da imajo ti negativni učinek na demokracijo. Digitalni mediji so povezani z manj zaupanja, več sovraštva, večjo polarizacijo, več populizma in več lažnimi informacijami. Povezave so pogosto vzročne, ne samo naključne.

Vseprisotna volilna nevednost, ki jo družboslovci odkrivajo že več kot pol stoletja in v vseh družbah, je lahko resen problem za liberalne demokracije. Če ima veliko volivcev subjektivni občutek – ki ni nujno vezan na objektivne razmere, ampak lahko izhaja iz strahu, lažnih novic in čustvene vznesenosti – da so potrebne radikalne spremembe, lahko demokratično izvolijo avtoritarnega vodjo, ki demokracijo nato okrni ali pokoplje. Vzpon trde desnice v zadnjem desetletju in pol nazorno razkriva to neprijetno možnost.