Zakaj je Kosovo izginilo z naslovnic – in zakaj to ni dobra novica

Tišina, ki se je v zadnjih mesecih razlezla v zvezi s kosovsko problematiko, deluje skoraj nenaravno; še posebej za prostor, ki je bil dolga leta sinonim za politično nestabilnost in etnične napetosti. Čeprav omenjena tema trenutno ne prejema veliko pozornosti, se v ozadju dogajajo pomembni procesi, zaslužni za umiritev razmer. Ob navideznem zatišju se zato marsikdo sprašuje, zakaj je omenjena problematika izginila z naslovnic?

Spomnimo se nedavnih časov, ko so naslovnice polnili omenjeni incidenti. Začelo se je leta 2022, ko so kosovski Srbi izstopili iz institucij v protest proti odločitvi kosovskih oblasti o ukinitvi veljavnosti prometnih tablic, ki jih je izdala Srbija. Nadaljevalo se je z lokalnimi volitvami, ki so jih bojkotirali. Zaradi tega so bili v občinah s srbsko večino izvoljeni albanski župani, kar je sprožilo proteste.

Situacija je eskalirala maja 2023, ko so se Srbi spopadli z vojaki KFOR, pri čemer je bilo poškodovanih približno 30 italijanskih in madžarskih vojakov, ki so delovali v tej Natovi misiji. Enemu vojaku so zaradi posledic poškodb morali celo amputirati nogo. Najbolj se je zaostrilo septembra 2023 v Banjski, ko so srbske oborožene paravojaške milice pod vodstvom Milana Radoičića iz Srbije vstopile v vas Banjska na severu Kosova. Pri tem je bil ubit en kosovski policist in trije napadalci.

Odmeval je še dogodek 29. novembra 2024, ko je eksplozivna naprava resno poškodovala kritično infrastrukturo, in sicer vitalni vodni kanal Ibar-Lepenac v občini Zubin Potok prav tako na severu Kosova. Tamkajšnje oblasti so dogodek označile kot teroristični napad v režiji Srbije oziroma lokalnih srbskih struktur, kar so zanikali.

V nadaljevanju skoraj ni minil mesec brez novice, da je kosovska policija zaprla katero od srbskih paralelnih institucij na tistem območju. Spomnimo se tudi dogodkov iz junija 2025, ko je srbska policija sredi Kosova aretirala tri kosovske policiste, kar je povzročilo dodatne napetosti. Ali pa poročil srbskih medijev o domnevnih albanskih dronih, ki naj bi vstopili v srbski zračni prostor.

Medtem ko danes vsaj v naših in regionalnih medijih vlada tišina oziroma zatišje. Prevladujejo zgolj poročanja o skoraj leto dni trajajočih neuspelih poskusih oblikovanja kosovske vlade, a to očitno ne bo več tema, saj je stranka dosedanjega kosovskega premierja Albina Kurtija na ponovljenih volitvah 28. decembra lani osvojila več kot polovico glasov.

Razlogi za navidezno umiritev razmer niso skrivnost, vsaj za poznavalce ne. Večinoma jih je mogoče pripisati dejavnikom zunaj Kosova. Prvič, spremembi oblasti v ZDA in drugič, notranjim težavam ter nemirom v Srbiji. Trumpova administracija je namreč jasna: dialog z njo je mogoč in zaželen, novo stopnjevanje razmer pa nesprejemljivo ne samo na Kosovu, temveč tudi v celotni regiji. Ne gre za Kosovo samo, ampak za širšo geopolitično sliko, v kateri bi eskalacija na Balkanu predstavljala moteč dejavnik za ZDA, ki se trenutno ukvarjajo predvsem z Južno Ameriko in Bližnjim vzhodom.

Pred ameriškimi predsedniškimi volitvami srbski voditelji in mediji niso skrivali navdušenja nad morebitnim prihodom Donalda Trumpa na oblast, čeprav jim je bila Bidnova administracija razmeroma naklonjena, zlasti z njenim trdim pristopom do Kurtija na Kosovu. Srbski politiki – tudi v Črni gori in BiH – ter provladni tabloidi so odkrito navijali za Trumpov prihod, od katerega so pričakovali, da jim bo pomagal uresničiti njihove interese na Zahodnem Balkanu.

Novembra 2024 so Beograd preplavili letaki z zemljevidom velike Srbije ter fotografijama Trumpa in Elona Muska, pod katerima je pisalo "Make Serbia Great Again" (Naredimo Srbijo spet veliko). Še več, provladni tabloidi so na dnevni ravni diskreditirali nekdanjega predsednika Joeja Bidna in objavljali naslovnice s slogani tipa "Trump razume Srbe". Milorad Dodik, voditelj bosanskih Srbov, se je v javnosti celo pojavil s kapo "Make America Great Again" (Naredimo Ameriko spet veliko).

Toda kmalu je od nove administracije prišel hladen tuš. Najprej je sporočila, da ne bo tolerirala srbskega separatizma v BiH in eskalacij na Kosovu. Nato so ZDA Srbiji uvedle carine v višini 37 odstotkov, kar je trenutno največ v Evropi. Potem pa je srbski predsednik Aleksandar Vučić maja lani nepovabljen poizkušal pristopiti k Trumpu na donatorski večerji republikanske stranke, kar je v nasprotju z ameriško zakonodajo, ki prepoveduje sodelovanje tujih državljanov pri doniranju političnim strankam. Zaradi tega dogodka naj bi moral takoj zapustiti državo, so poročali številni mediji. Prav tako je Jared Kushner, Trumpov zet, preklical prenovo ruševine nekdanjega generalštaba JLA v Beogradu, ker je dvigovala veliko prahu. Vučić si je na Kosovu torej veliko drznil; zlasti zaradi apatičnosti Bidnove administracije. Od Trumpa je veliko pričakoval, a kmalu je sledila streznitev.

Tam lahko zadnje čase spremljamo razmere, kakršnih že dolgo ni bilo: javno nezadovoljstvo nad avtoritarnimi praksami oblasti, represijo, razširjeno korupcijo in intenzivno propagando narašča. Ljudje izražajo odpor proti sistemu, ki omejuje medije, z varnostnimi službami nadzoruje državljane in uveljavlja interese elite na škodo velikega dela državljanov. Sprožili so največje proteste v sodobni zgodovini države.

Vlada se sooča z množičnimi, sprva študentskimi, zdaj pa vsedržavnimi demonstracijami, ki zahtevajo odgovornost in transparentnost ter resno ogrožajo njen politični položaj. Zaradi tega so vse državne strukture, od policije in obveščevalnih služb do medijskih kanalov, mobilizirane predvsem za ohranjanje oblasti. To zmanjšuje sposobnost države, da se osredotoči na vprašanja zunanjih interesov, vključno s Kosovom. Vsi napori so zato usmerjeni v ohranitev aktualne Vučićeve oblasti.

Ob navedenih okoliščinah, navidezni medijski tišini in preusmeritvi srbske vlade k reševanju notranjih problemov prvič v sodobnem času izgleda, kot da Kosovo izvršuje oblast na svojem celotnem ozemlju. Zato mnogi Srbi očitajo Vučiću, da je izdal Kosovo.

Destabilizacija iz Srbije, sankcije, ki jih je EU po napadu srbskih protestnikov na vojake KFOR uvedla zoper Kosovo in spreminjajoče se varnostne razmere v svetu pa so na Kosovu okrepile zavedanje, da se mednarodna podpora hitro lahko spremeni in da Srbija pragmatično čaka na pravi trenutek, zato morajo za lastno varnost poskrbeti sami. Formalno sicer ne smejo imeti polnopravne vojske, le Kosovske varnostne sile (KSF), a te se ob zadnjih investicijah pretvarjajo v prave oborožene strukture. Vlada je namreč naznanila, da bo v prihodnjih štirih letih vanje vložila kar milijardo evrov.

Med bolj odmevnimi pridobitvami v zadnjem času so protitankovski sistemi Javelin, ameriška oklepna vozila, turški droni Skydagger in Bayraktar ter napoved nakupa ameriških helikopterjev UH-60 Black Hawk. Prav tako je veliko pozornosti dobil podpis skupne obrambne deklaracije o sodelovanju in krepitvi regionalne varnosti ter vojaške interoperabilnosti, ki so jo podpisali Kosovo, Albanija in Hrvaška.

Morda je res vse tiho na Kosovu. A to ni tišina sprave ali stabilnosti. To je tišina čakanja. Čakanja na naslednjo politično krizo, na novo mednarodno pobudo, ali na trenutek, ko bo nekdo ocenil, da je konflikt znova mogoč. Srbija, kot kaže, nikoli ne bo priznala Kosova, saj je to proti njenim nacionalnim interesom. Obenem Kosovo ne namerava ustanoviti skupnosti srbskih občin, saj se boji, da bi ta lahko delovala obstruktivno kot Republika Srbska v BiH. V tem smislu situacija na Kosovu danes ni mirna; tli in je samo začasno utišana.