Zakaj je pomembno, da mladi v stiski hitro dobijo terapevtsko pomoč?

Včeraj smo pisali o tem, da so mnogi strokovnjaki enotni: vpliv ukrepov zaradi novega koronavirusa je dodatno poslabšal socialni položaj in duševno zdravje mladih. Otrok in mladih s čustvenimi in vedenjskimi motnjami ter spremenjenimi duševnimi stanji je iz dneva v dan več, je zatrdila predsednica Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje Anita Ogulin. Tudi svetovalci TOM telefona so opazili, da jih v covidnih časih kliče več mladih, ki imajo psihične težave: strah, depresivnost, poskusi samomora, samopoškodovanje ... Tožijo tudi zaradi odnosov s starši ali nasilja v družini.

Strokovnjaki Mladinskega sveta Slovenije menijo, da je duševno zdravje v Sloveniji še vedno premalo sistemsko urejeno področje in da se o njem premalo govori, zato so sprejeli mnenjski dokument.

Do podobnih zaključkov je prišla zakonska in družinska svetovalka ter terapevtka za otroke in mladostnike Sabina Sopko, ki je direktorica zavoda Iz roda v rod. V njem sicer organizirajo in izvajajo različne dejavnosti za otroke, družine in pedagoge, zato da bi kakovostneje živeli in sobivali ter se bolje razumeli med seboj. Ugotavlja, da se je struktura ljudi, ki prihajajo k njim, v covidnem času precej spremenila. Če so se pred epidemijo pretežno ukvarjali z mlajšimi otroki, težavami, ki ji spremlja vstop v šolo, in prilagoditvami na spremembe, se v njihove terapije zdaj vključujejo predvsem mladostniki, ki končujejo osnovno šolo, in srednješolci. "Pri njih se izoliranost najbolj pozna, saj so odmaknjeni od vrstnikov. Ti stiki pa so zanje nujni, saj je obdobje mladostništva čas, ko se mlad človek obrača v širši svet. Med vrstniki preverja stališča in norme, ki jih nosi iz svoje družine, in oblikuje svoj vrednostni sistem, raziskuje sebe in oblikuje svojo edinstveno identiteto. Za vse to pa potrebuje zrcaljenje, preizkušanje, primerjanje, skratka konkretne odnose, v katerih živi in doživlja sebe in druge. Išče sebi podobne in prepoznava drugačne," je razložila terapevtka Sabina Sopko, kakšen pomen ima medsebojno druženje mladih.

Največji izziv: notranja motivacija za šolsko delo

Sopkova je prepričana, da za šolarje in dijake stik z nekim navideznim šolskim svetom – pogosto kar iz svoje postelje – ni živ stik, tisti, ki bi jih spodbudil in jim dal pravo povratno informacijo ter razumevanje, kaj sogovornik misli. "Ni se jim treba niti urediti, pogosto se lahko skrijejo za izključeno kamero, vse to pa poraja neke vrsto apatijo, utrujenost in monotonost, življenjska energija peša. Želja po sodelovanju in vključevanju v učni proces upade, še bolj problematično je to, da upade želja po življenju, če smem tako reči. Vse postane brez zveze, kar preprosto pomeni, da otrok do tega nima odnosa, vse je nesmiselno, izgubljajo se v svojih vprašanjih, odgovore in tolažbo pa iščejo v virtualnih svetovih družbenih omrežij in igric, pa še to postane sčasoma pretežko. 'Odklopijo' se od družine, nimajo pa se kam 'priklopiti'. Interesi, hobiji, treningi, neformalna druženja … Vse to, kar jim je pomembno, je ukinjeno. Zakaj torej sploh še živeti? In situacija se kar ne zaključi, ni ji videti konca. Ni neke svetle točke, po kateri bi se lahko orientirali," je bila jasna sogovornica. 

Vrnitev v šolo je za veliko otrok in mladostnikov povzročila podobno stisko kot zaprtje, je prepričana Sopkova: "Porajajo se jim vprašanja: so sošolci še moji prijatelji, jim bom še všeč, o čem se bomo lahko pogovarjali, bomo še našli stik, so se oziroma sem se kaj spremenil … In ko vsaj malo popusti vsa tesnoba ob ponovnem vstopu v šolski sistem – spet zaprtje. To jih navdaja z grozo. Pogosto poskušajo svojo psihično stisko utišati z destruktivnim, samopoškodovalnim vedenjem in niti ni redko razmišljanje o samomoru, celo pri tistih mladostnikih, ki na to pred epidemijo ne bi nikoli pomislili."

Kako lahko terapevti pomagajo mladim?

Sogovornica je pojasnila, da so najprej pomembne individualne terapije, ko terapevti po eni strani delajo z otroki in mladostniki, po drugi pa s starši: "Pomagamo jim ustrezno razumeti, sprejeti njihove otroke v stiskah in jih ustrezno podpreti. Ob tem smo oblikovali podporno skupino za mlade, tako da se lahko srečajo, razpravljajo ter začutijo sebe in druge v živih odnosih." 

Terapevtka Sopko meni, da so zelo učinkoviti tudi različni terapevtski tabori za otroke in mladostnike, pa tudi za celotne družine. Tam lahko udeleženci v drugem okolju preizkusijo lastne modele delovanja. "Lahko opazujejo druge, izmenjujejo izkušnje, se primerjajo in hkrati raziskujejo sami sebe ob budnem spremljanju terapevtov. Program je oblikovan tako, da je prijazen za uporabnike, hkrati pa jih postavlja pred izzive – lahko se soočijo sami s seboj. Na taborih se mladostniki spet počutijo žive, koristne, pomembne, prepoznajo svoje notranje moči in posebnosti, hkrati pa spoznajo, da nimajo težav samo oni. Pomembno je, da pridejo do spoznanj, ob tem pa se naučijo novih načinov delovanja predvsem na tistih področjih, kjer se jim sicer zapleta. Osredotočamo se predvsem na pozitivne izkušnje, ki jih dobijo, saj se tako krepi njihova notranja motivacija, da jih prenesejo v zunanje življenje," je eno od možnosti pomoči predstavila sogovornica.

Zakaj je pomembno, da mladi dobijo terapevtsko pomoč?

Sabin Sopko je pojasnila, da je terapija prostor, kjer se počasi zgradi zaupen odnos. Mladostnik lahko deli svoje težave brez strahu, da bo z njimi bremenil še druge. Zaveda se, da bo deležen popolne zaupnosti in da to, kar bo povedal, ne bo direktno vplivalo na njegovo zunanje življenje. "Mladostniki se pogosto sprašujejo, ali jih bodo starši razumeli, ali bo imelo razkrivanje kakšne posledice, ali se bodo vrstnikom zdeli čudni zaradi svojih težav ... Zato svojih stisk pogosto ne delijo znotraj svojega sveta. Stiska s tem narašča. Terapevti pa smo odprti za vse. Ne obsojamo, ne sodimo, ampak jih sprejemamo z vsem, kar prinašajo. Skupaj z njimi raziskujemo, iščemo funkcionalne načine za umirjanje, poglabljamo razumevanje, odpiramo vprašanja … S tem se mladostnik nauči tudi strategij oziroma veščin za soočanje in razreševanje stisk, s katerimi se bo srečal še kdaj v prihodnosti. Torej je to tudi učenje za prihodnost, za življenje," razmišlja Sopkova.

Strinja se z ugotovitvami Mladinskega sveta Slovenije, da je duševno zdravje v Sloveniji še vedno premalo sistemsko urejeno področje, o čemer smo že pisali v včerajšnjem članku. Zakaj je tako? Meni, da o tem ni treba 'ugibati', je pa očitno, da se o psihosocialnem zdravju premalo govori, še manj pa konkretno naredi. "Otroci v šolah pridobivajo polno faktografskega znanja, nikjer – s kakšnimi izjemami seveda – pa se organizirano ne 'učijo' odnosov, empatije, asertivnosti ali regulacijskih tehnik. V zadnjih letih so postale aktualne socialne delavnice z vsebinami, ki odpirajo določene teme s tega področja. Še vedno pa je mnogo premalo govora o telesnih senzacijah in odzivih, čustvih in prepoznavanju relacijskih potreb, kar bi drastično vplivalo na izboljšanje medsebojnega razumevanja, sprejemanja, podpore in sodelovanja. Za te stvari je vedno premalo časa, premalo denarja … Gre pa predvsem za nepoznavanje tega področja in zaradi tega je kar nekaj strahu in dvomov," je izpostavila svoj vidik.

'Šolske svetovalne službe so pogosto samo trenutni posredniki pri težavah v razredu'

Terapevtka hkrati opaža, da je otrok v šolah, ki imajo različne težave, iz dneva v dan več, kar se lahko prenaša na cele razrede, učitelje, starše: "Običajno se zapletejo v začarane kroge, kjer se vsi po malem čutijo nemočne in neodgovorne za težave. Javni zavodi in centri, ki delujejo na tem področju, so prepolni in se zato odzivajo prepočasi. Pogosto so sistemi preveliki in zato pretogi. Ljudje v stiskah ne dobijo pomoči takrat, ko jo potrebujejo. Ko pridejo na vrsto, mnogokrat sploh ne vedo več, kaj se je takrat dogajalo, ali pa se jim je zaradi neustreznih odzivov okolice zraven primarnih težav nakopičila še kopica drugih. Šolske svetovalne službe so pogosto samo trenutni posredniki pri težavah v razredu. Kljub njihovi notranji želji, da bi pomagali otroku, nimajo časa, mogoče pa niti ustreznih znanj. Vse prepogosto se ukvarjajo samo s šolskim delom in uspehom, ne prepoznajo pa pravih vzrokov za težave. V družinsko okolje si nihče več ne upa niti pokukati, kaj šele kako drugače ukrepati."

Prepričana je, da je na drugi strani na voljo toliko znanja in dognanj znanosti o teh problematikah, da ne bi smeli več imeti izgovorov, da se tega področja ne lotimo intenzivneje in bolj načrtno. "Sicer je na trgu veliko različnih izvajalcev psihosocialne pomoči, ki pa na žalost delujejo precej razdrobljeno, informacij o nas je premalo, poleg tega pa gre za samoplačniške programe, ki mnogim ostajajo nedosegljivi," je izpostavila problem. 

Da bi čim bolj razširili zavedanje in znanje, je zavod Iz roda v rod skupaj z zavodom Otok peska razvil in tudi v praksi že večkrat preizkusili program za strokovne delavce Pedagog za danes in jutri. "Ta znanja in veščine pri pedagogih delujejo zaščitno pred izgorelostjo, hkrati pa otrokom omogočijo bolj zdrav in poln razvoj, boljšo samopodobo, večjo uspešnost in zadovoljstvo. Vse to pa je zaščita pred izzivi mladostništva, kot so delinkventno vedenje, zasvojenost, osebnostne motnje in razvoj hujših stisk. 'Stranski učinek' pa je mirnejše in bolj sproščeno delo v razredu," je pojasnila terapevtka Sabina Sopko in dodala, da ima njihov zavod tudi precej programov s tega področja za otroke in mladostnike, pa tudi za starše. 

Sogovornica meni, da je skrajni čas, da v šolski sistem uvedemo obvezne vsebine s tega področja in da usposabljanje – tudi osnovno izobraževanje – dopolnimo s tovrstnimi temami in z dognanji nevroznanosti. "Vsaka šola bi morala imeti redno zaposlenega strokovnjaka s tega področja za sprotna razreševanja zapletov in sodelovanje v strokovnih timih. Določene vsebine bi lahko vključili v razredne ure. Zelo koristno bi bilo, če bi vsaka šola imela na voljo zunanjega strokovnjaka, ki bi bil dostopen učencem, njihovim staršem in strokovnim delavcem, konec koncev pa tudi tehničnemu osebju. Na tak način bi bila podpora, znanja in veščine vedno na voljo za hitro in konkretno razreševanje zapletov in stisk. Pa tudi za osebno rast, kar bi pripomoglo k vzgajanju uspešnih in zadovoljnejših generacij otrok, ki bodo zrasli v uspešne in zadovoljne odrasle. Ali si ne želimo tega prav vsi?" je nekaj možnih rešitev za konec predlagala terapevtka Sabina Sopko.