Nekdanjemu ravnatelju naj bi očitali, da je zlorabljal hčer svoje partnerice, kar nam je razkrila tudi sama: "Mi pravi, mami, a veš, enkrat je prišel v mojo sobo in mi rekel, a ga hočeš videt, pa gate dol potegnil in nazaj gor dal: No, zdaj si ga vidla."
Kar je prijavila, se odselila in dosegla prepoved približevanja. V sklepu med drugim piše, da naj bi mladoletnici vzel roko in jo premikal po svojem spolovilu. Še več – iz preiskave njegovega telefona in računalnika naj bi bilo razvidno, da je iskal pornografsko vsebino z otroki in najstniki.
Očitke državnega tožilstva naj bi priznal. In če tožilstvo zanj terja zgolj tri leta in 10 mesecev zapora, naj bi se obtoženi celo zavzemal za znižanje kazni. Pa čeprav je v kazenskem zakoniku za dejanje zagrožena celo kazen 10 let zapora.
"Predlagana kazen je po moji oceni tako nizka, na spodnji meji, izključno zaradi primera priznanja," pravi Sanja Sega, pooblaščenka oškodovanke iz odvetniške pisarne Čeferin.
Sodišče pa bi mu, kot še opozarja, lahko izreklo tudi nižjo kazen. Po njenih izkušnjah je takih primerov, ko bi očitke državnega tožilstva priznali, zelo malo, večinoma se branijo. "Po mojih izkušnjah so kazni, izrečene za podobne primere, višje. Tu je verjetno res veliko vplivalo priznanje obdolženca na predlagano kazen."
Sociologinja Jasna Podreka ob tem dodaja, da so kazni za kazniva dejanja, povezana s spolno nedotakljivostjo, relativno nizke. Kot poudarja, je pomemben tudi odnos do žrtve, kako se jo je zaščitilo med sodbo. Čeprav primera ne pozna, pa v praksi večkrat opazi, da so postopki na institucijah, tudi na sodiščih, nekorektni do žrtev. "Z neprimernim odnosom, izpraševanjem, vodenimi postopki."
Dodaja tudi, da je prijavljenih manj primerov spolnega nasilja, kot jih je sicer – le 20 odstotkov.
