Zakaj je učiteljica prihranke vrgla čez balkon?

Sliši se precej neverjetno, neumno in naivno dejanje, tudi v filmu se gospe Blagi, kot ji je ime, vsi posmehujejo. Čeprav se potem izkaže, da na isto prevaro nasede še veliko ljudi.

Gre za povsem analogno prevaro v vse bolj digitalnem svetu.

In če kdo misli, da se to dogaja samo v Bolgariji ali pa celo samo v filmih, se moti.

Pri naših sosedih, na Hrvaškem, se je pred dnevi na sodišču začelo sojenje skupini prevarantov, ki so ljudem pobrali več milijonov evrov. Tudi z analogno "finto", podobno bolgarski. Prišli so k ljudem domov, jih prepričali, da je denar, ki ga hranijo nekje doma, v nogavici, pod posteljo, ponarejen. Takoj jim ga morajo izročiti, zanj bodo dobili potrdilo, potem pa se naj oglasijo na banki, kjer bodo dobili povrnjen pravi denar.

Spet, sliši se neumno in naivno, ampak očitno je nasedlo ogromno ljudi, glede na milijonske zneske. Kaže pa tudi, koliko denarja še vedno hranimo doma. Zaradi različnih razlogov. Eden je verjetno nezaupanje do bank. Zato pa zaupajo prvemu prevarantu, ki pozvoni na vrata.

Ko sem pregledovala prispevke, objavljene v oddaji Preverjeno v zadnjih 20 letih, sem ugotovila, da seveda, teme se spreminjajo, ena pa ostaja stalnica. To so različne goljufije.  

Meni je zaradi preproste ideje zmagovalka ideja s plastičnim vedrom in žico. Ta izjemni izum so prodajali za okoli 800 evrov, pomagal pa naj bi čistiti telo in tako odganjati in izganjati bolezni.  Po navodilih si v vedro natočil vodo, dal notri kovinsko žlico, malo soli in namakal noge. Čez nekaj časa se je voda obarvala rjavo, kar naj bi pomenilo, da gre bolezen iz telesa.  

Seveda so prevaranti izrabili samo preprosto kemično reakcijo in je to, kar je pobarvalo vodo, bila navadna rja.

Ljudje imamo radi preproste rešitve, če pa še veliko stanejo, pa so toliko bolj zagotovo dobre. Spomnim se zgodbe Jaroslava Haška o dveh prevarantih, ki sta to pripeljala do popolnosti. Na sejmu sta postavila majhen šotor. Oglaševala sta, da boš znotraj šotorčka doživel najboljšo stvar v življenju. Pa zasolila sta cene vstopnic. Vrsta radovednežev se je vila, drug za drugim so posamično odhajali v temni šotorček. Ko so na drugi strani prišli ven, so se kar hitro pobrali. "Razodetje" v šotoru je bila krepka brca, ki jo je vsak pošteno dobil, potem pa še ena, ki ga je pahnila ven. Malo sta že poznala psihologijo in kar dolgo je trajalo, da so ju razkrinkali. Nekaj je, da prevarani pogosto tudi drugim privoščijo to fino izkušnjo. Še bolj pa je ljudi sram, če nasedejo in so videti kot "budale". Zato so včasih raje tiho, tudi če so žrtev goljufije.  

Še ena mi je bila všeč, kjer je skoraj 100 ljudi izgubilo več milijonov evrov. Verjeli so podjetju, ki naj bi jim prinašalo ogromne dobičke z vlaganji, med drugim tudi v rudnike diamantov v Kongu. Podjetju  so zaupali, kot so kasneje razlagali, ker je imelo nemško ime. Tudi pogodbe so bile napisane v nemščini, ki je večina ni razumela. So si pa nekateri že omislili vsa potrebna cepljenja za potovanje v Kongo, kjer bi se na licu mesta prepričali o svoji dragoceni naložbi.  

V bistvu mi je bilo vedno kar malo žal, da jim je posel propadel, preden so prišli do Konga. Po mojem bi, pri svojem zelo temeljitem nepoznavanju razmer tam, naleteli na presenečenje ali dve.

Zadnja leta so sicer v ospredju prevare v digitalnem svetu. Dogajajo se hude stvari, posebej lahka tarča so starejši ljudje, ki pogosto nasedejo vsakemu osamljenemu ameriškemu marincu in mu začnejo pošiljati prihranke.  V Veliki Britaniji na primer, kjer ustanavljajo že podporne skupine žrtev, so tako imenovane ljubezenske prevare porasle za 30 odstotkov, po podatkih bank so lani žrtvam pobrali okoli 92 milijonov funtov, žrtve pa so bile stare od 16 do 80 let.

Marsikdo bi pomislil, da bi bilo bolje ostati pri dobri stari televiziji kot zabavi in se izogibati računalniku.

Ampak to je seveda nemogoče.

Nekaterih stvari kratko malo ne moreš več brez uporabe računalnika. In to nujno potrebnih stvari, kot je naročanje pri zdravniku. Seveda ponekod še lahko uporabiš staromoden način in pokličeš po telefonu, ampak kot kažejo praksa in podatki, je to lahko tudi misija nemogoče. Zdravstvo bi digitalizirali po vzoru Estonije? Le da so mnogi zaenkrat še pri osnovnem vprašanju. Kako se naročiti, če nisi vešč računalnika, vaša ambulanta pa na drugačen način ne naroča več? Ko telefoni zvonijo v prazno, tudi če pokličeš 57-krat, kot je nekdo prešteval klice.

Lahko se zgodi, da tudi če vse lepo uspe, da se  izgubi ali izbriše napotnica ali pa spremeni stopnja nujnosti. Kako se to lahko dogaja, pa menda ne ve nihče. Ja, digitalizacija ni čarobna palica, to drži.

O svoji oziroma o izkušnji svoje babice, ki se ji je zgodil prehod na kompletno digitalno naročanje, zabavno piše Miha Šalehar. O izjemno zapletenih navodilih, s katerimi se je ukvarjal sam, pa potem še njegov sin, generacija torej, ki je bolj vešča in doma v tem svetu, pa vseeno ni šlo.  

Potem je poskusil po starem, tako kot tisti lopovi z začetka zgodbe, odšel je osebno v zdravstveni dom.

Naj dodam, da so trenutno marsikje v hudih stiskah tudi zaposleni, tukaj pa seveda ne gre za naše babice in dedke, ampak za tako imenovano aktivno populacijo, ki porablja kar nekaj časa, da pravilno razume, kako se štempljati. Ja, ta novost, ki bo Levici nedvomno prinesla veliko pik priljubljenosti. Več, kot če bi nam na primer vsak dan kazali in se hvalili, kako minister Maljevac zasaja prvo lopato za nova stanovanja, kjer bo kvadrat do 3 tisoč evrov. In boš lahko kupil 50 kvadratov za 150 tisoč evrov.

Je pa res, da štempljanje, kot piše N'toko v Mladini, ni nekaj, kar bi si zdaj na novo izmislil Luka Mesec, da zafrkava zaposlene ali samozaposlene. Beleženje ur prisotnosti na delu je bilo desetletja nekaj povsem običajnega. In postalo bo, tako N'toko, znova samoumevna nujnost takrat, ko se bodo delavci začeli pogovarjati o ceni svojega delovnega časa in prepoznali, za koliko ur so morda vsak mesec ogoljufani.  

Ampak, nazaj na digitalni svet. Tudi urad Varuha človekovih pravic je naredil analizo dostopnosti do družinskih ambulant. Ugotovil je, da telefoni v nekaterih ambulantah zvonijo v prazno in da tudi ne odgovarjajo na elektronsko pošto. Ni v vseh tako, to je treba poudariti.

Fokus na človeka je izgubljen in je šel v neke druge smeri. Taka je bila ugotovitev.  Treba bo vrniti ta fokus. Pa tudi telefone in vsaj maile. Tako ali tako se bo vse počasi začelo obračati. Švedi so denimo že ugotovili, da preveč računalnikov in pametnih telefonov dela njihove otroke bolj neumne.  

Dobri primeri so tudi pri nas. V eni izmed občin, v Novem mestu natančno, so pred časom odprli Pisarno lokalne blaginje, kot so jo poimenovali. Čeprav ime zveni tako dobro, da ima skoraj že rahlo zlovešč in dvoumno orwellovski zven, pa gre, kot je brati, za zelo koristno zamisel.  V Pisarno lahko občan pokliče, se naroči preko maila ali pa kar pride tja, različni profili zaposlenih pa mu pomagajo pri različnih težavah, ga napotijo, svetujejo.  

Če smo sami prepričani, da se znajdemo, da obvladamo, da ne potrebujemo pomoči, analogno ali digitalno, pomislimo še enkrat. Nenazadnje so celo tako sofisticirane ustanove, kot so banke pri nas, preprosto prevarali lopovi kar s ponarejenimi dokumenti. Dali so si razne direktorske titule, zahtevali, da jim banka prenakaže denar na račune v tujini, banke so to tudi naredile.  

Da ne omenjamo vedno znova legalnih prevar, ko gredo cene različnih  izdelkov in posebej storitev iz takih in drugačnih razlogov gor, ob tem pa spet in spet poslušamo, da bodo vsi skupaj komaj preživeli. Z le majcenimi dobički. Seveda bomo vsi kimali, saj nismo naivni in neizobraženi. Vemo, da so vojne tam in tam, da zeleni prehod stane, da so ujme in druge take stvari. Jasno, da se vse draži. Država pa hoče še uničiti gospodarstvo s temi davki. In potem podjetniki za vzor naredijo primerjalen izračun, po katerem je država, kjer se domnevno najbolj cedita davčni med in mleko, Srbija. Le zakaj, se lahko vprašamo, hoče ta raj na zemlji po podatkih različnih virov v prihodnjih letih zapustiti četrtina do polovica mladih?    

In le kako se na lestvici najbogatejših znajdejo tudi tisti, ki jih kar naprej preganjajo davki in kar naprej pakirajo kovčke. In ki kot svetel primer, kako se dela uspešno gospodarstvo, povabijo, da jih o tem poučuje nihče drug kot Ivica Todorić, nekdanji prvi mož Agrokorja. Človeka, ki je bil cvetličar, kasneje pa tako rekoč vladar Hrvaške, ki ji je poveljeval s svojega razkošnega dvorca nad Zagrebom. Človeka, ki je kupil Mercator. Na koncu je njegov imperij razpadel  in pokazalo se je, da Todorić morda ni ravno  vzor protikorupcijske integritete, za katero naj bi se zavzemali slovenski podjetniki. Ki, ko bodo znova kritizirali državo zaradi davkov, bi ji morali priznati vsaj to, da se trudi biti pravična, odvzela bi tudi revnim in trajno bolnim.  

Če vse povzamemo z besedami Kurta Vonneguta: "Tako gre to."

Ampak ja, vsaj nekaj pa lahko naredimo. Če vas pokliče po telefonu kakšen inšpektor, da so obkolili vaš blok zaradi nevarnih kriminalcev in da morate za izvedbo policijske akcije nujno zabrisati ves denar čez balkon, ne storite tega!