Zakaj nas je še vedno strah oživljanja?

Morda je spodbudno, da si zapomnimo podatek, da se možnost preživetja ob srčnem zastoju, če takoj začnemo z oživljanjem, poveča za dvakrat do štirikrat. A kateri so glavni razlogi, zaradi katerih nas je večina zadržanih glede nudenja prve pomoči? "Ljudje mislijo, da bodo naredili nekaj narobe, da ne bodo znali pomagati ali pa celo, da bodo nekoga poškodovali," opaža Tina Jakopič Aškerc z Rdečega križa. Prisoten je tudi strah, da bodo nekomu zlomili rebra, a tveganje, da naredimo škodo človeku, je zagotovo manjše kot takrat, ko ne pristopimo in ne pomagamo. Po štirih minutah brez oživljanja se pojavijo nepopravljive možganske poškodbe, po desetih minutah je človek lahko že možgansko mrtev in ga takrat ne moremo več rešiti.

"Nujno je, da čim prej pristopimo k osebi in čim prej ukrepamo, kakor vemo in znamo. Tudi če nič ne znamo, pridemo do človeka, preverimo, ali je odziven ali ne, in ugotovimo, ali diha ali ne," svetuje sogovornica, predsednica Mladinske sekcije Strokovnega centra za prvo pomoč pri Rdečem križu. Če ne diha, sprostimo dihalno pot tako, da nagnemo glavo nazaj in dvignemo brado, nato pa začnemo z oživljanjem. V primeru, ko ne znamo oživljati, takoj kličemo dispečerja na številko 112, od koder nam bodo dali nadaljnja navodila.

Ob kombinaciji masaže srca (30 stiskov) in umetnega dihanja (dva vpiha) uporabljamo avtomatični defibrilator na vsaki dve minuti. Tudi v primeru, ko nismo prepričani, ali ima oseba srčni zastoj ali je samo v nezavesti, Jakopič Aškerc svetuje naslednje: "To je tako boleč dražljaj, da se bo oseba, ki ni v srčnem zastoju, začela odzivati. Takoj jo damo v stabilni bočni položaj, v katerega damo človeka, ki je v nezavesti."

Pri otrocih, pri katerih je prišlo do sekundarnega srčnega zastoja zaradi dušitve in posledično pomanjkanja kisika, začnemo s petimi vpihi, s katerimi dobijo več kisika nazaj v kri. Stiske izvajamo samo z eno roko, pri še mlajših otrocih pa z dvema prstoma ali prekrižanima palcema in dlanmi okoli telesa.

Ob dušenju začnemo s petimi udarci po hrbtu, med lopaticama. Če to ne pomaga, nadaljujemo s Heimlichovim prijemom, s katerim ustvarimo tlak in poskušamo tujek iztisniti iz sapnika. To kombiniramo z udarci po hrbtu. "Z vdihom poskusimo tujek spraviti v eno od dveh pljučnih kril, tako da se eno sprosti in lahko oseba zopet diha. Zagotovo pa mora oseba iti v bolnišnico, da ji ta tujek varno odstranijo," pravi sogovornica.

Kako pa prepoznamo, da gre za možgansko kap, in kako pomagamo? Pomagamo si lahko s kratico GROM, nas spominja Jakopič Aškerc: "GROM pomeni govor, roka, obraz, minuta. Govor pomeni, da oseba ali našega govora ne bo razumela ali pa ima nerazumljiv govor. Če osebo prosimo, da dvigne roke pred sabo, jih sploh ne bo premaknila ali pa ne bo imela nadzora. Ponavadi je to na eni polovici telesa, tako da na isti polovici obraza pričakujemo tudi povešen ustni in očesni kot. In minuta, to pomeni, da moramo čim prej ukrepati."

"Tudi če ne znamo nič, je važno, da varno pridemo do osebe, smo mirni in da pokličemo 112," sporoča sogovornica. Če smo kdaj v dvomih glede nudenja prve pomoči, se spomnimo, da prej ko začnemo ukrepati, večje možnosti ima človek za preživetje.