Zakaj nikoli ni pogledal v oči?

Zaradi naštetega je za Petra Gaspetija tožilka Maša Podlipnik do zadnjega zahtevala dosmrtni zapor, a ji Vrhovno sodišče ni ugodilo. Odločilo je, da v tem primeru ni šlo za očitane umore na grozovit način, ampak za uboje, za katere je kazen seveda nižja, in zaradi tega razsodilo: Peter Gaspeti gre v zapor za 30 let. A bolj kot odločitev sodnikov, ki daje mlademu moškemu s tako težkim zločinom na svojih ramenih še eno možnost – če bo vse po sreči in se bo v zaporu lepo vedel, bo lahko na prostosti okoli svojega 50. leta, je mojo pozornost pritegnilo nekaj drugega. Zakaj vedno zre v prazno? Zakaj nikoli nikogar ne pogleda v oči? Ali so mu ljudje tujci? Kaj razmišlja ob tem, ko tako nemo in brezoblično sledi dogajanju v sodni dvorani? Ko izvedenec patološke stroke do najmanjše potankosti opisuje, kolikokrat, na kakšen način in kako globoko je zaril v svoje ožje sorodnike očetov mesarski nož ... Ali sploh kaj čuti? Ali mu je vseeno in ga pogovor o tem sploh ne zanima, kot če bi se pogovarjali o ceni krompirja na ljubljanski tržnici?

Po te odgovore sem se napotila do ljubljanskega odvetnika Anžeta Mlinariča, ki je Gaspetija zastopal po uradni dolžnosti. Kakopak. Gaspeti ni delal, ni imel svojega denarja, da bi si plačal sam odvetnika. Prav tako pa lahko razumemo, da tega niso storili v njegovi matični družini, ki je čez noč ostala brez treh domačih. Je morda njemu povedal, kaj ga je pognalo v tako hud zločin?

"Tudi če bi vedel, vam ne smem povedati zaradi zaveze molčečnosti med mano in stranko. Ampak načeloma lahko povem, da to, kar je znanega v javnosti, to, kar je v sodbi, to je tisto, kar se je izvedelo, več od tega ni. Motiv torej ni znan," je za oddajo Preverjeno povedal Mlinarič. Tudi njegov poskus pomagati svoji stranki je bil zaradi njegovega molka vsekakor otežen. "S takšnim načinom kot sogovornik težko dobim vse okoliščine, ki jih lahko potem tudi predam na sodišču, če bi bile uporabne za obrambo. In pa nenazadnje predlagam ustrezne dokaze za izvedbo. Tako da tukaj je težko, če zagovornik ostane sam oziroma je obramba bistveno otežena," je dodal za oddajo Svet na Kanalu A.

Je možno takšen dogodek napovedati? Ga je možno preprečiti? V sodni dvorani smo od staršev obsojenega slišali, da je bil od malega ljubljenček starih staršev, da je tako rekoč od njiju dobil vse, kar si je zaželel, tudi takrat, ko so bili starši proti temu. Da pa je zatem z odraščanjem, ko je občasno kadil travo in pil alkohol, ko je postopal doma, saj ni bil zaposlen, denarja po očetovih besedah začelo primanjkovati oziroma dedek ni več sledil vnukovim potrebam. Zanimivo, da je Peter Gaspeti na fakulteti opravil hitro vse izpite. "Napisal je tudi diplomsko nalogo, ko bi moral narediti še popravke, pa je vse skupaj vrgel in se šole ni več dotaknil. Zapiral se je vase," se je v sodni dvorani izpovedal njegov oče, vidno skrušen zaradi družinske tragedije.

Spremembe vedenja, opustitev šolanja ali neke dejavnosti, ki jo je mladostnik prej z veseljem opravljal, in zapiranje vase so gotovo opozorilni znaki za pretečo nevarnost, na katere se starši ali skrbniki morajo odzvati, pa svari prof. dr. Borut Škodlar z Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana. "Če obstaja neka kronična, če tako rečem, skratka dolgotrajna prizadetost, ki je ne moremo izpostaviti kot eno travmo ali eno zlorabo, ampak poteka dolgotrajno. In potem jeza, nek občutek, da ni nobene možnosti, da nisem viden, nisem razumljen, nihče me ne upošteva, me sploh ni," opiše Škodlar doživljanje posameznika, ki bi, če mu ne bomo ponudili pomoči ali razbremenilnega pogovora, lahko danes, jutri ali pa čez eno leto naredil kaj impulzivnega, kaj nepremišljenega. 

Nekaj, česar bližnji nikoli ne pričakujejo, da se lahko zgodi tudi njim. Da otrok dvigne roko nad tistega, ki mu je življenje dal. Včasih so seveda v ozadju težke zlorabe v otroštvu, nasilje, alkoholizem, včasih pa nič od tega. Včasih je enostavno vsega preveč, starši pa ne zmorejo ali nočejo videti resnice. Vrhovna državna tožilka Mirjam Kline, nekdanja vodja Oddelka za mladoletniško, spolno in družinsko kriminaliteto na Okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani, je opozorila, da se starši ne odzovejo dovolj zgodaj, ko se pojavi vedenje, ki odstopa od pričakovanega. Beri – ko mladi ne izpolnjujejo šolskih obveznosti, ko visijo ure in dneve na računalniku, ko starše zmerjajo, žalijo ali celo tepejo. "Starši smo tudi zaščitniški do svojih otrok. Nekako ga braniš pred drugimi, ga ne želiš izpostavljati. Tudi to je zelo narobe. Ko smo imeli kakšne obravnave v mladoletniških postopkih, so starši velikokrat branili svoje otroke, češ, saj on je v redu, je zapadel v slabo družbo," opiše Klinetova. A praviloma se tako zagovarjajo vsi starši otrok iz te slabe družbe, ki zabrede v težave. In vsak od staršev vidi krivca v drugem otroku ...