Zakaj se nam zdi, da ljudje tako hlepijo živeti s 500 evri socialne podpore

Gre za referendum o pogojevanju socialne podpore z javnimi ali družbeno koristnimi deli.

Ljudje so vseeno navajeni na RTV, pa ta prispevek, roko na srce, ne poruši ravno družinskega proračuna, tudi vsakdo pozna kakšnega tujca, ki je fajn. Tega okoli politične policije veliko ljudi niti ne razume najbolje in tudi so, po mojem sicer zmotno, prepričani, da tudi če bo zakon sprejet, se njih ne tiče zdaj in se jih ne bo tikal v prihodnosti. Ampak, ko gre pa za tiste, ki nimajo, tiste, ki so revni, tiste, ki iz različnih razlogov ne delajo, to je pa cel škandal.

Žal volivci tudi o tem, zakaj gre pri tem predlogu, čeprav so morda prepričani, da sledijo le preprosti in zdravorazumski odločitvi, ki bi jo zajeli v star slovenski rek, kdor ne dela, naj ne je (vzet sicer iz Svetega pisma Nove zaveze), v resnici ne vedo prav dosti. In kar je še huje, kot je bilo iz dosedanjih razprav očitno, o tem ne vedo kaj dosti niti tisti, ki so zakon predlagali. So pa uspešno zbudili ogorčen, ampak povsem neutemeljen, kot bom pojasnila v nadaljevanju, gnev ljudi, ki so končno našli tarčo svoje jeze:

To so, kot bi sami dejali, lenuhi, prisesani na državne jasli in kar je še podobnih, pogosto slišanih stavkov.

V soočenjih so potem predlagatelji o vsem razlagali, kot da so ravnokar odkrili toplo vodo.

Ti ljudje v resnici hlepijo po tem, da bi delali, pa jim doslej tega ni znal nihče zagotoviti, zdaj pa smo mi prišli in jim bomo ponudili nekakšna javna dela. O katerih še nihče nima pojma, kakšna naj bi bila, kdo naj bi jih izvajal, kdo bi jih nadzoroval, kakšno bo varstvo pri delu, sploh kakšne bodo pravice ljudi, ki jih bodo prisiljeni izvajati, zato da bodo dobili 500 evrov podpore. O tem področju ne vedo nič, so se pa vmes tako vživeli v neke povsem namišljene situacije ljudi, ki samo čakajo, da jih bo nekdo prav usmeril, da so skoraj postali kar malo ganjeni ob zamisli vse prihodnje dobrote, ki jo bodo tako delili.

Ampak seveda sploh ni tako. Ne gre za nikakršne lenuhe, to je treba poudariti. Ljudje, ki so na socialni, je ne vlečejo kar tako, na lepe oči, ker se jim ne da delati.

In tudi, če se vmes znajde kakšen takšen, že zdaj obstaja, poudarek!, zelo dobro vpeljan sistem, ki deluje. Lani so tako uvedli nekaj čez 700 postopkov.

V velikanski večini primerov pa so v ozadju socialne podpore vedno utemeljeni in raziskani razlogi in vsi, ki jim država pomaga na ta način, so že tako ali tako vpeti v različne programe pomoči, iskanja dela, delavnic, dodatnega izobraževanja in tako naprej. V to so vključeni tudi centri za socialno delo. Ki jih zdaj med drugim skrbi, kdo bo preverjal, kaj pomeni delovna sposobnost? Kdo bo presojal, kdaj gre za kronično bolezen, za hude psihične stiske, izgorelost ali še kaj hujšega. Če smo vendarle realni v svojem gnevu, pomislimo, kdo bi si tako na moč želel živeti s 507 evri na mesec, če ga v to ne bi silile težke življenjske preizkušnje. In ne, podpora ni enako visoka kot minimalna plača, ta je zdaj 1480 evrov bruto na mesec, torej kar precej več.

In kot rečeno, že zdaj pomoči ne dobijo, če niso aktivni pri iskanju dela.

In še to, niso vsi prejemniki socialne pomoči brezposelni, nasprotno, veliko je takih, ki kljub zaposlitvi dobijo premalo, da bi preživeli sebe in družino.

Težko razumljivo je, da ljudje, ki sicer rade volje darujejo, sodelujejo pri različnih dobrodelnih pobudah za pomoč ljudem, ne znajo povezati, da gre v veliki meri za iste ljudi, te, ki jim zdaj govorijo lenuhi.

Ampak to seveda ni nič novega ali posebnega. Ljudje bi pomagali, ampak pod svojimi pogoji, da se lahko kopljejo v občutku lastne dobrote. Iz svoje najljubše otroške knjige Pika Nogavička se spomnim zgodbe, ko so v Pikini šoli bogati meščani delili tople spodnje gatke in zdrav močnik revnim otrokom, ampak le, če so znali pravilno odgovoriti na zastavljena vprašanja iz zgodovine, matematike itd. Če niso znali, so se morali brez volnenega perila in močnika tiho sramovati v kotu.

Ko je Pika to videla, je postavila svojo stojnico, na kateri so vsi odgovori veljali kot pravilni, nagrado pa so dobili prav vsi otroci, žal v tem primeru v glavnem nezdrave sladkarije.

Vidimo, tudi milijarderji danes so nekateri zelo dobrodelni, toda denar gre, kamor se zdi njim, ne pa tja, kjer bi ga res potrebovali.

In tako tudi večina pri nas, damo za poplavljence, damo, če nas prepričajo žalostne zgodbe. Ne damo pa od našega davkoplačevalskega denarja. Če gre za to, da bodo najbogatejši že v enem letu dobili kar nekaj sto milijonov več, ali pa denimo, da bomo zdaj vsi plačevali, da bodo v zasebnih vrtcih lahko otroci prav teh bogatašev že pri treh letih igrali tenis in podobno, to ni problem, ko gre pa za tistih nekaj, ki vsak mesec dobijo nekaj sto evrov, to so pa lenuharske izkoriščevalske barabe.

Ob tem predlagatelji nimajo pojma očitno, o koliko ljudeh sploh govorijo, dejstvo je, da je pri nas dobitnikov socialne pomoči malo, in je v zadnjih letih tudi zelo padlo, zaradi, kot smo že govorili, dobrega dela vseh že doslej vpetih institucij. Zdaj grozi, da bi poseg v dober sistem stvari poslabšal, morda bo še več brezdomcev na cesti, še več mater, ki ostanejo same z otroki in so prisiljene v ponižujoče odhode na Rdeči križ ali na čakanje na arbitrarno dobrodelnost Slovencev.

Tistih tudi, ki so v življenjski loteriji potegnili boljšo srečko in v petek ob enih popoldne šibajo na zaslužen vikend ven iz mesta.

Nič dobrega ne bodo naredili, če bodo obkrožili za. Razen, da bodo nekaj sto ljudi spravili v še bolj ponižujoč in življenjsko težek položaj.

Ali smo res tako trdi, neusmiljeni, tako pravičniški in tudi tako slepi, da usmerjamo ta čustva v povsem napačen cilj?

Vsakršna solidarna misel, da tudi če bi bilo med nami res nekaj tako imenovanih lenuhov in da si to kot relativno bogata družba lahko privoščimo, pa je seveda v zadnjih letih postala odkrito in absolutno blasfemična. Ampak, še enkrat, ne govorimo o tem, govorimo o tem, da že imamo sistem, ki popolnoma deluje in ga lahko predlagane "izboljšave" le poslabšajo.