Zakaj se še vedno vračamo v tista poletja?

Prikolice znamke Adria ter ikonični oranžni in modri šotori s težkimi kovinskimi palicami so bili nepogrešljiv del takratnih kampiranj v turističnih kampih, kjer so se ljudje iz različnih delov Jugoslavije srečevali in delili skupen ritem dopusta. Sončenje na plaži in kartanje ter počasni dnevi ob morju, brez naglice in z občutkom, da čas že po zaprtju domačih vhodnih vrat teče drugače.

Do tja je vodila dolgotrajna vožnja s fičkom, jugom, stoenko: vroča in pogosto polna zastojev. A kolone na cestah so bile del dopusta: ljudje so se ustavljali na počivališčih, jedli doma pripravljene sendviče, čakali v vrstah za trajekte in se prebijali skozi kilometre brez klime.

Mnogi še danes pripovedujejo o socialističnih počitniških hišicah, kjer so dopustovale delavske družine, pogosto tik ob morju, z enostavno opremljenimi sobami in skupnimi jedilnicami. Otroci delavcev pa so pogosto odšli v organizirane poletne kolonije, kjer so se za več tednov družili na morju ali v planinah.

Etnolog in filozof Rajko Muršič pojasnjuje, da kolektivni spomin ni samo tisti, ki se ga spominjamo z napenjanjem možganov – ta je še najmanj zanesljiv: "Naše telo se spominja svojih preteklih izkušenj, še posebej pozitivnih, in jih nakopiči vsakokrat, ko se srečamo s podobnim doživetjem kot v preteklosti. In ga ni mogoče varati na enak način kot spominov, ki jih generirajo možgani. Tudi manj cenzurirani so."

Vse do 20. septembra je v Mestnem muzeju Ljubljana na voljo razstava z naslovom Gremo na morje!, ki simbolizira vzklik navdušenja. Na razstavi avtorici Barbara Savenc in Ana Pokrajac Iskra skozi predmete in fotografije prikažeta, kako se je dopustovanje spreminjalo skozi čas.

"Ljubljančani so začeli obmorska letovišča odkrivati šele v desetletjih med obema svetovnima vojnama. Takrat je začela z organizacijo Jadranska straža zoreti tudi pomorska zavest, skupaj z jugoslovanskim duhom," izpostavljajo v muzeju. Šele v drugi polovici 20. stoletja pa so slovenski turisti morsko obalo začeli obiskovati bolj množično.

"Utrip jugoslovanskega poletja na razstavi najbolje odstirajo fotografije, ki živo obujajo spomine, še danes zelo ljube številnim generacijam. Dolge vožnje proti morju v fičkih, naloženih do vrha in brez klimatskih naprav, so bile naporne, a hkrati polne pričakovanja, veselja in občutka pustolovščine," opiše soavtorica razstave Ana Pokrajac Iskra.

Za mnoge so bile prvi stik z morjem sindikalne počitnice, ki jih je omogočila splošna pravica do večdnevnega plačanega letnega dopusta. "Dnevi so minevali na polnih plažah, kjer so otroci od jutra do večera čofotali. Kampiranje, skupni obroki in druženje s sosedi so ustvarjali posebno občutje povezanosti. To je bil čas preprostih užitkov," še opaža avtorica razstave.

Utrip za vedno izgubljenega časa – tako se tistih poletij spominjajo številni, ki so jih doživeli, nekateri mlajši, ki tega obdobja niso izkusili, pa pogosto idealizirajo takratno varnost, stabilnost in udobje, ki ga danes nimajo. Kaj je v teh poletnih izkušnjah tako močno usidrano v kolektivnem spominu, da še danes oblikuje našo predstavo o njih?

Govorimo o spominu treh generacij, pojasnjuje Muršič. "Prva je prvič zaužila dobrobiti družbe blaginje prav na dopustu. Druga je to dobrobit zaužila samoumevno, tretja je le še ujela zadnji rep jugoslovanskega dopustovanja," nadaljuje. Prva povojna generacija je začela letovati v obdobju, ko se je gospodarstvo postavilo na noge in ko so si tudi sami uredili svoje življenje, pravi. "Druga generacija, torej tisti, ki so se rodili po vojni, so lahko doživljali počitnice tudi kot prisilo, saj je bil odhod na morje tako rekoč obvezen. Tretja generacija, rojena po sedemdesetem letu, pa je doživljala počitnice v okoliščinah gospodarske krize osemdesetih in vse bolj negotovih razmer po vzponu avtoritarnih vodstev v posameznih republikah," dodaja.

Pomemben del družbene solidarnosti takratnega časa se mu zdi takrat posebej organizirano letovanje otrok, katerih starši si niso mogli privoščiti počitnic. To je bilo povezano tako s šolo kot z dobrodelnimi organizacijami. Njihovi spomini na letovanje so povsem drugačni od tistih, ko so letovali z družinami, je prepričan.

Letovanje v nastanitvenih objektih podjetij pa je imelo svoje svetle in manj svetle plati, pravi. "Kar zadeva odrasle, so se na letovanju ponovno družili s svojimi sodelavci in sodelavkami, kar morda ni bilo vedno idealno. Enako je veljalo za otroke, ki so se morda prav zaradi tega poznali že vnaprej. Povsem drugače so letovali že takrat premožnejši, ki so praviloma letovali individualno," opisuje.

Poseben tip letovanja, ki se je ohranil vse do danes, je letovanje v avtokampih. "Ključna razlika je bila tudi pri letovanju v hotelskih kompleksih, ki so si jih lahko privoščili redki, predvsem tujci, in v počitniških domovih ali bungalovih podjetij. Doživljanje otrok in odraslih pa je tako ali tako povsem različno, zato so tudi spomini na ista letovanja povsem različni," poudarja.

Sam sodi v generacijo, rojeno v šestdesetih letih, ko so potovali na morje s fičkom, praviloma v najcenejšo različico počitniške ponudbe očetovega podjetja, nam zaupa: "Ali pa smo se mu pridružili, ko je kot delavec na gradbišču sodeloval pri izgradnji hotelskih kompleksov, na primer v Rovinju, Poreču in Bernardinu. Morda tudi zato nimam nekega posebnega odnosa do letovanja."

A ob tem posebej poudarja, da so morje jemali kot del njihovega življenjskega sveta in okolja: "Morda se Jadranskemu morju tudi zato zadnja desetletja izogibam, saj je enako "naše" kot, kaj jaz vem, Egejsko. Nostalgije v tem smislu ne premorem. Nekaj povsem drugega pa je spoznanje, da bom preostanek življenja preživel v svetu in okolju, ki bo bistveno slabše od sveta in okolja, v katerem sem se rodil."

Kako na naš spomin vplivajo fotografije – tudi fotografije tistega časa? Ali zgolj obujajo naše spomine ali sčasoma tudi oblikujejo način, kako se preteklosti spominjamo? Muršič odgovarja, da so sicer nosilke spomina, še bolj pa nosilke predstav, tako v individualnem kot kolektivnem pomnjenju. "Verjamemo, da ne lažejo, pozabljamo pa, da so nastajale ob skrbno premišljenih trenutkih, ne tako kot danes, ko fotografiramo brez razmišljanja," ob tem opozarja. "Seveda pa spodbujajo domišljijo in omogočajo pripovedovanje zgodb, o katerih sem govoril prej: pomagajo nam ubesediti tisto, čemur se sicer v javnosti izogibamo, da ne bi izpadli zmešani jugonostalgiki," še dodaja.

Kot poudarja Muršič, poznamo dve vrsti nostalgije – ena je nostalgija po dobrih starih časih v preteklosti, ki vključuje tudi spomine na čas, ko smo bili mlajši, druga pa nostalgija po idealnih časih, ki jih nikoli ni bilo ali jih sami nismo doživeli. Po njegovem sodobne pripovedi vedno govorijo o sedanjih časih in pripovedujejo o tistem, kar oblasti in javni mediji prikrivajo. "Pripovedujejo tisto, o čemer je sicer prepovedano govoriti. Pripovedujejo o tem, da je bilo nekoč bolje," dodaja.