Zakaj se Slovenija segreva dvakrat hitreje od svetovnega povprečja?

V zadnjih letih veliko govorimo, da zime niso več takšne, kot so bile nekoč. Tudi poletja postajajo vse bolj vroča, pogosteje pa smo deležni tudi t. i. stacionarnih situacij, ko določen tip vremena nad nami vztraja dalj časa. Tako lahko po daljšem suhem obdobju nastopi daljše obdobje deževnega vremena, tudi s poplavami.

Vse pogostejše izredne vremenske dogodke lahko pripišemo podnebnim spremembam. Te sicer niso nekaj novega, saj so se dogajale v vsej zgodovini našega planeta, so pa v zadnjih 150 letih zaradi človekove dejavnosti bistveno hitrejše, kot so bile nekoč. 

Zima 2019/2020 je bila v Sloveniji med štirimi najtoplejšimi v zgodovini meritev

Letošnja meteorološka zima, ki se je v nedeljo končala, je bila ena izmed najtoplejših v zgodovini meritev. V večjem delu države je bila za dve do tri stopinje toplejša od dolgoletnega povprečja ter s tem tretja ali četrta najtoplejša vsaj od sredine minulega stoletja.

Po podatkih Agencije RS za okolje (Arso) je bila v vzhodni in osrednji Sloveniji povprečna zimska temperatura med tremi in štirimi stopinjami Celzija, na Goriškem šest, ob morju pa sedem stopinj Celzija. Zelo zgovoren je podatek, da se je pet najtoplejših zim v zadnjih 70 letih zvrstilo po letu 2000. V Novem mestu je bila s povprečno temperaturo 5 stopinj Celzija najtoplejša zima 2006/2007, na drugem mestu je zima 2013/2014 (4,1 stopinje Celzija), letošnja zima pa se je po prvih podatkih s povprečno temperaturo 3,9 stopinje Celzija uvrstila na tretje mesto, skupaj z zimo 2000/2001.

Pozitivna in negativna povratna zanka

Podatki kažejo, da se je povprečna globalna temperatura zraka od konca 19. stoletja do leta 2016 dvignila za eno stopinjo Celzija. Podatki za Slovenijo medtem kažejo na še precej višji porast temperature, ki presega dve stopinji Celzija. Zakaj je tako?

Odgovor se skriva v razporeditvi oceanov in kopnega. Ozračje nad oceani se namreč segreva bistveno počasneje kot nad kopnim, kar znižuje globalno povprečje. Ker oceani predstavljajo kar dve tretjini našega planeta, se v veliko državah temperatura zraka dviga precej hitreje od globalnega povprečja. Tudi Slovenija seveda pri tem ni izjema. Največji dvig temperatur je sicer zaznati v Alpah, osrednji Aziji, Braziliji, Kanadi in na Arktiki.

Na teh območjih prihaja do t. i. pozitivnih povratnih zank. Kot primer take zanke omenimo permafrost oziroma trajno zamrznjena tla na območju Kanade in Sibirije, kjer je shranjena večja količina toplogrednih plinov, predvsem metana. Ta tla so se zaradi toplejšega vremena začela taliti, toplogredni plini pa so se začeli sproščati v ozračje, kar je le še pospešilo dvig temperatur.

Primer pozitivne povratne zanke je tudi arktični morski led, ki se zaradi vse višjih temperatur prav tako tali, taljenje tega pa pospešuje še dejstvo, da nezaledenela morska površina vpije bistveno več Sončeve energije, kar le še bolj segreva to območje. Prav v polarnih predelih se je ozračje v zadnjih 150 letih najbolj ogrelo, in sicer za okoli 3,5 stopinje Celzija.

Zaradi taljenja arktičnega ledu se proti jugu zlivajo ogromne količine mrzle vode, ki hladijo severni Atlantik in posledično tudi zrak nad njim. To pa je primer negativne povratne zanke, zaradi česar se je ozračje nad severnim Atlantikom v zadnjih 150 letih celo nekoliko ohladilo. Pozitivna povratna zanka torej pospešuje podnebne spremembe, negativna pa jih zavira.

Kaj pa pri nas?

V Sloveniji smo v zadnjih desetletjih vse pogosteje priča t. i. blokadam, ko se nad nami dalj časa zadržuje območje visokega zračnega tlaka, ki nam prinaša sončno vreme. Trdovraten anticiklon je zaznamoval tudi večji del pravkar končane meteorološke zime, še pogostejše pa so razmere z anticiklonom v poletnem času. Zaradi anticiklona pade manj padavin, to pa lahko ob močnem soncu in visoki temperaturi zraka privede do suše, ki potem še okrepi vročino.

Kot kažejo podatki Arsa, se pri nas ravno poletja segrevajo najhitreje, zelo blizu pa so tudi pomladi in zime, medtem ko jeseni v primerjavi z dolgoletnim povprečjem ni zaznati večjih sprememb.

Kakšen je dolgoletni trend?

Povprečna temperatura zraka se je torej v Sloveniji dvignila za okoli dve stopinji Celzija, skoraj ves dvig je iz obdobja zadnjih štiridesetih let. Morda se to ne sliši veliko, a vsak dvig temperature za stopinjo Celzija pomeni okoli 150 metrov višjo mejo sneženja, s tem pa tudi precej manjšo možnost za sneženje po nižinah. Izračun pokaže, da sneg v povprečju vsako novo desetletje prekriva tla od dva do štiri dni manj kot v desetletju pred tem. To pomeni, da se je skupno število dni s snežno odejo od sredine minulega stoletja marsikje že prepolovilo.

Zmanjšuje se tudi skupna količina zapadlega snega, in sicer v povprečju za približno osem odstotkov na desetletje, kar pomeni, da danes zapade za skoraj polovico manj snega, kot ga je zapadlo pred 50 leti.

Na meteorološki postaji z najdaljšim merilnim nizom pri nas v Ljubljani je skupna vsota višin novozapadlega snega v šestdesetih letih prejšnjega stoletja (1960–1969) znašala 12 metrov in 32 centimetrov, v zadnjem desetletnem obdobju (2010–2019) pa le še sedem metrov in 48 centimetrov, kar v povprečju pomeni okoli 75 centimetrov na sezono. Dejanska najvišja višina snežne odeje je seveda občutno manjša, saj se sneg sproti tali in poseda. Največjo vsoto višin novozapadlega snega smo v zadnjih desetih letih sicer imeli v sezoni 2012/2013, ko je v večjem delu nižin skupno zapadlo od 1,5 do 3 metre snega.