Zakaj slovenski turizem cveti, planinska dejavnost pa životari?

V sprejeti Strategiji trajnostne rasti slovenskega turizma 2017–2021 so planinstvo, pohodništvo in ostale aktivne oblike doživljanja gora opredeljene kot ene izmed glavnih aktivnosti v alpskih destinacijah. V Planinski zvezi Slovenije (PZS) so zadovoljni, da je njihova dejavnost prepoznana kot pomemben del turizma in s tem vključena v načrte o nadaljnjem razvoju, a ugotavljajo, da planinske koče in poti kot temelj za izvajanje trajnostnih aktivnosti v gorah še vedno ostajajo v domeni prostovoljnega dela številnih planinskih društev oziroma njihovih članov.

Danes so na mednarodnem posvetu o planinski infrastrukturi, ki je potekal v okviru sejma Alpe-Adria, skušali pojasniti in opozoriti, da bo brez sistemske ureditve podpore vzdrževanju planinskih poti in koč, prišlo do postopnega nižanja standardov urejenosti. Poleg tega se bodo v gorskem svetu povečali tudi ekološki problemi, to pa bo imelo negativne posledice tudi na razvoj turizma v nižinskih predelih.

V Sloveniji imamo približno 350.000 planincev, od tega je 60.000 članov PZS, kar pomeni, da je vsak šesti planinec njihov član. Že ta podatek kaže, da PZS iz tega vira dobi premalo denarja, da bi se lahko hitro odzivala in prilagajala vedno večjim potrebam po vzdrževanju planinskih poti in koč. Poleg tega so prilivi omejeni zaradi kratke sezone predvsem v višje ležečih kočah, je pojasnil predsednik PZS Jože Rovan in dodal, da zato pričakujejo večjo pomoč države, turističnega gospodarstva in lokalnih skupnosti.

Pomen planinskih koč

Ko je bilo leta 1893 ustanovljeno Slovensko planinsko društvo, je bil njegov glavni cilj izgradnja prve koče. Zakaj? Ker je koča simbolizirala prisotnost naroda v gorah. Drugi pomemben vidik, ki je bil tudi naloga društva, je bil razvoj turizma, povezanega z izgradnjo koč, se je v zgodovino zazrl podpredsednik PZS in vodja Komisije za koče in pota PCC Miro Eržen in dodal, da ta čas velja za začetek planinstva kot turistične dejavnosti: "S postopnim razvojem planinske infrastrukture so se izhodiščni kraji identificirali z gorami in planinstvom, s tem pa tudi s turizmom."

A ne le to, koče so močno olajšale načrtovanje tur in so še danes temelj ukvarjanja z gorskimi športi – gorništvom, alpinizmom, smučanjem, gorskim kolesarjenjem. "Danes se nam zdi samoumnevno: gremo v hribe, tam je koča, bomo prespali. Načrtovanje tur in drugih dejavnosti bi bilo brez koč bistveno drugačno, kot je," je poudaril Eržen.

Koče se težko odzivajo na vse večja pričakovanja obiskovalcev

Od 179 planinskih objektov jih ima le tretjina komunalno čistilno napravo. To predstavlja veliko težavo, ki bo v prihodnosti morala biti rešena in bo zahtevala precejšnji finančni zalogaj, je izpostavil Eržen. A ne le okoljska problematika, slovensko planinstvo se zaradi neurejenega sistemskega financiranja težko prilagaja na vse večja pričakovanja obiskovalcev, da bodo v hribih dobili 'luksuz' in hodili po malo manj kot tlakovanih poteh. Mnogi primerjajo, kako imajo vse čudovito urejeno pri sosedih v Avstriji in Italiji.

Eržen je izpostavil, da se za poročanji različnih medijev, ki v poletnem času zadovoljno širijo vesti o dobri planinski sezoni in nabito polnih kočah, skrivajo problemi, ki jih niti super odlična sezona ne bi rešila. "Če ne bi bilo prostovoljnega dela, se ne bi pokrili niti tekoči stroški poslovanja," je poudaril. V družbi se tako ustvarja percepcija, da če so koče polne, je planinstvo dobičkonosna zgodba. Ta vodi do tega, da obiskovalci ne le pričakujejo vedno več, ampak so tudi bolj pogosto nezadovoljni. "Pritožujejo se: koče so polne, nisem mogel prespati, moral sem sedeti zunaj," je navedel primer Eržen. Poleg tega je izpostavil, da si ljudje napačno predstavljajo, da je delo oskrbnika sanjsko, ker so sredi hribov in lahko vsak dan 'skočijo' na bližnjo goro: "To ni res. Delo v kočah je trdo, ki zahteva resno pripravljenost, predvsem pa veliko idealizma in entuziazma."

Obiskovalci torej pričakujejo, da koče čim bolj sledijo sodobnim trendom, da imajo urejene higienske razmere, ekologijo. "Želijo, da so v koči dobro postreženi in da dobijo vse informacije. Torej pričakujejo kvalificirano osebje, ki bo znalo odgovoriti na najrazličnejša vprašanja in jim bo ustreglo pri vseh mogočih potrebah. Dobivamo razne predloge, na primer, da bi morale biti koče dlje časa odprte. Radi bi, da so odprte kar do novembra. Od postojank, ki so na izhodiščnih legah, pričakujejo ponudbo kot v restavracijah. Koče bi morale biti opremljene z vsem, da bi zadovoljile njihovo 'komunikacijsko potrebo'ki jo nosijo s sabo – bog ne daj, da v koči ni brezžične povezave ali možnosti priklopa telefona na električno omrežje. Zdaj se pojavljajo že zahteve za polnilnice električnih koles in pralnic za kolesa," je vse možne primere nanizal Eržen.

Vse želje, ideje, zahteve obiskovalcev planinskih koč so seveda pričakovane, saj so povezane z razvojem. A težava je v tem, da prilagoditve stanejo. Financiranje pa je v sloveniji vse prej kot sistemsko urejeno.

Kako se preživlja slovenska planinska dejavnost?

Del sredstev predstavljajo lastna finančna sredstva upravljavcev koč ali lastnikov, del zagotovijo zaposleni. "S prihodki iz gostinske dejavnosti dobimo 7.650.000 evrov, iz naslova nočitev pa okrog 1.782.000 evrov," je navedel podatke za leto 2017 Eržen in znova poudaril, da če ne bi bilo prostovoljnega dela, ne bi pokrili niti tekočih stroškov.

Nekaj evrov se nakaplja iz donatorskih in sponzorskih mošenj, a ta prihodek vse bolj upada. Finančna podpora priteka še iz lokalnega okolja, a je odvisna predvsem od 'dobre volje' županov in občinskih svetov. Denar poskušajo dobiti tudi planinska društva na razpisih, a problem je, da jim mnogokrat zmanjka denarja, da bi se jih sploh lotila.

Od Fundacije za poti dobijo 30.000, od države pa 20.000 evrov in še to samo, če jim uspe na razpisih. Vojska pomaga tako, da za namene urejanja poti nameni 30 ur letenja s helikopterjem, je razložil Eržen.

Težava je dobiti kakovosten kader

Eržen meni, da so kadri ključni dejavniki uspešnega dela planinskih koč. Vendar je kompetentne delavce težko dobiti. Za mlade je delo v planinskih kočah nezanimivo, saj je dejavnost povezana z lastnim udejstvovanjem in odgovornostjo.

Regulativa in birokracija postajata vedno bolj zapleteni, kar zahteva skoraj profesionalni pristop in večinoma presega znanja predsednikov društev. "Imamo tudi splošen problem – upadanje motivacije zaradi odnosa države do prostovoljstva. Država je uvedla inštrument podeljevanja nagrad 'prostovoljec leta'. A namesto teh simboličnih nagrad – pa naj mi prostovoljci oprostijo – bi si morda želeli manj birokratskih ovir in bolj prijazno poslovno okolje," je povedal Eržen in dodal, da bi se mogla bolj angažirati tudi društva in sicer s projektnim delom.

Kako je v Avstriji?

Tudi v Avstriji za vzdrževanje in posodabljanjem planinskih koč in poti skrbi planinska zveza, a konkretne investicije izvaja devet deželnih zvez. Sekcije planinske zveze, ki jih je 197 in v katere je vključenih pol milijona članov, zaprosijo deželne zveze za sredstva, ko jih potrebujejo, je pojasnil Peter Angerman iz Avstrijske planinske zveze.

Finančni dotok sicer prihaja z več strani: del prispeva pristojno zvezno ministrstvo, del deželna vlada, nekaj imajo tudi donacij in evropskih sredstev, večino pa še vedno predstavljajo prispevki članov. Ne glede na investicijo pa velja, da vsaj desetino investicije prispeva posamezna sekcija sama.

Avstrijska planinska zveza je pred leti prav takpo zapadla v krizo, saj ni zmogla več vzdrževati planinskih koč in poti. Reševanja problema se je lotila s peticijo, ki je obrodila sadove. Od države je iztržila dodatnih 3,6 milijona evrov letno, ki jih razdeli med društva. "Če bi to dosegla Slovenija, bi pomenilo, da bi PZS dobila 2 milijona evrov," je izračunal Angerman.

Martin Niedrist iz Planinske zveze Južne Tirolske se je strinjal, da vzdrževanje koč in poti pomeni velike stroške, a je poudaril, da so investicije v planinsko infrastrukturo odskočna deska za cvetoč turizem. Od tega pa veliko pridobi tudi lokalna skupnost, saj urejenost pomeni najboljšo promocijo za njihovo deželo.