Kljub ustavno deklarirani enakosti spolov vsakdanja praksa in navade v slovenski družbi namreč kažejo, da dejansko obstajata neenako obravnavanje spolov in zastopanost na posameznih področjih družbenega življenja.
Zakon predvideva sprejetje nacionalnega programa, s katerim se določi temeljne politike enakih možnosti. Pri uradu za enake možnosti pa bo deloval/a zagovornica oz. zagovornik enakih možnosti žensk in moških, in sicer za obravnavo primerov domnevnega neenakega obravnavanja spolov, izdajo mnenj po določbah tega zakona ter sodelovanje pri izvajanju nalog, ki so s tem zakonom dodeljene uradu. Obravnava primera bo neformalna in brezplačna, pisno pobudo za njegovo obravnavo pa bodo lahko dali posameznice oz. posamezniki, nevladne organizacije, sindikati in druge organizacije civilne družbe ali druge pravne osebe.
Zagovornica oz. zagovornik - z delom bo začel/a v enem letu po uveljavitvi zakona - bo ob zaključku obravnave primera izdelal/a pisno mnenje z navedbo svojih ugotovitev in oceno okoliščin primera v smislu obstoja neenakega obravnavanja spolov po tem zakonu. V mnenju bo lahko opozoril/a na ugotovljene nepravilnosti, priporočil/a, kako naj se odpravijo, ter pozval/a nasprotno stran, da jo/ga v določenem roku obvesti o svojih ukrepih.
Poleg splošnih ukrepov za doseganje enakosti zakon opredeljuje tudi t.i. posebne ukrepe. To so začasni ukrepi, namenjeni ustvarjanju enakih možnosti ter spodbujanju enakosti spolov na posameznih področjih družbenega življenja, kjer se ugotavlja neuravnotežena zastopanost oz. neenak položaj oseb enega spola. Neuravnotežena zastopanost spolov obstaja, če je zastopanost enega spola na posameznem področju družbenega življenja ali njegovem delu nižja od 40 odstotkov.
