Novi zakon o vodah: ob priobalnih zemljiščih ne tovarnam. Kaj pa drugi objekti?

Marko Fatur, univ. dipl. inž. grad., vodja oddelka za komunalno gospodarstvo na Ljubljanskem urbanističnem zavodu (LUZ), je pojasnil, da novi zakon o vodah prinaša predvsem  spremembe glede določanje posegov na priobalnih zemljiščih. Pri tem je izpostavil dve spremembi. Prva je umik dosedanjih možnosti zožitve območja priobalnih zemljišč, s katerimi je Vlada z uredbami lahko pod določenimi pogoji zožila priobalno zemljišče za sprejemljive posege na stavbnih zemljiščih znotraj obstoječih naselij, druga pa je razširitev nabora objektov, katerih gradnja je dopustna v vodnem in priobalnem območju, tudi izven območja naselij. Za vse posege v vodna in priobalna zemljišča sicer velja, da je treba zanje pridobiti vodno soglasje, ki ga izda ali zavrne pristojni izvajalec javne službe upravljanja z vodami v Sloveniji, to je Direkcija RS za vode. 

Kot je  ocenil, prof. dr. Matjaž Mikoš, univ. dipl. inž. grad., s Fakultete za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani, je po 14. členu Vlada RS do danes z uredbo večkrat zožala priobalni pas in omogočila gradnjo zasebnih objektov (stanovanjskih hiš in proizvodnih objektov): "Novela in spremenjen 37.člen zakona gradnje tovrstnih objektov ne omogoča več. To je pozitivno." 

Novela Zakona o vodah po pojasnilih Ministrstva za okolje in prostor (MOP) zaostruje dosedanjo zakonodajo, ki na priobalnih mestih dovoljuje tako objekte v javni kot tudi v zasebni rabi. Ta poudarja, da sedanji zakon o vodah dopušča širok manevrski prostor za gradnjo na najožjem priobalnem pasu, saj obstoječi zakon tega izrecno ne prepoveduje, zaradi tega pa da so bile v preteklosti sprejete številne uredbe, ki so dovoljevale gradnjo tudi na tem najbolj varovanem priobalnem pasu: "Med drugim so bile uredbe sprejete tudi za postavitev proizvodnih objektov, med drugim tudi takšnih, ki proizvajajo izdelke iz gume, ter takšnih, ki se ukvarjajo s kemikalijami. Poleg tega so bile uredbe sprejete tudi za razkošne zasebne stanovanjske hiše na obalah slovenskih rek, jezer in morja. Nov zakon te izjeme prepoveduje v celoti, saj tovrstnih objektov pod nobenim pogojem ne bo možno graditi na priobalnem pasu." 

Zakaj torej nasprotovanje zakonu? 

Zakaj torej takšno nasprotovanje zakonu, če naj bi sprememba tega člena po razlagi MOP dodatno ščitila območje priobalnega pasu in večala poplavno varnost? 

Zakon o vodah torej vseeno omogoča tudi recimo umeščanje tovarn na priobalni pas. Ministrstvo zato nasprotnike zakona sprašuje, ali je njihov namen ohraniti status quo, ki omogoča umeščanje tovarn in drugih objektov na priobalni pas? Kot namreč pojasnjujejo, industrijskih objektov odslej pod nobenim pogojem ne bo več možno graditi na priobalnih zemljiščih.

Za pojasnila smo zaprosili Brino Sotenšek, biologinjo in mnenjedajalko v vodovarstvenih postopkih, izr. prof. dr. Barbaro Čenčur Curk na naravoslovno tehniški fakulteti UL in predsednico Globalnega partnerstva za vodo Slovenije (GWPS) ter Aljošo Petka iz Pravno informacijskega centra nevladnih organizacij (PIC), ki so skupaj odgovorili na naša vprašanja. 

Sotenškova, Čenčur Curkova in Petek odgovarjajo, da umeščanje tovarn na priobalni pas seveda po nobeni zakonodaji ne bi smelo biti dovoljeno. Izjema, ki dopušča gradnje ob vodah, je bila v zakon dodana leta 2008 in dovoli le gradnje na obstoječih stavbnih zemljiščih v obstoječih naseljih, ki pa žal niso podrobno definirane, čeprav bi morale biti, saj gre za gradnje ob vodah.

Te gradnje pa je morala torej z uredbami dodatno potrditi prav vlada: "Če se je v okviru tega odobrilo tudi gradnje tovarn, zasebnih vil in proizvodnih objektov s kemikalijami, to le kaže na to, kako hitro se lahko v naši državi ohlapno napisan zakon izigra in vodi v zasebne in okoljsko sporne investicije. Novi zakon, ki bi odprto omogočal zasebne in vodi škodljive gradnje na vodnih in priobalnih zemljiščih, bi takšnim investicijam še bolj na široko odprl vrata. Gradnje objektov v javni rabi in enostavnih objektov bodo lahko poleg tega odkrito zasledovale dobiček in posledično še povečale obremenitev narave in voda," menijo naši sogovorniki. 

Kot so dodatno pojasnili Sotenškova, Čenčur Curkova in Petek, so že v obstoječem zakonu o vodah posegi in gradnja v vodna in priobalna zemljišča v 37. členu prepovedani, z izjemo možnosti oženja priobalnega pasu z namenom gradenj v obstoječih naseljih, kjer gre pogosto za že degradirana območja. Ta izjema je bila v zakon dodana leta 2008, med drugim tudi pod pogojem, da se stanje voda ne poslabšuje. Izjemo je lahko odobrila le vlada z uredbo. Prvotni namen možnosti oženja priobalnega pasu je bil ta, da se omogoči gradnjo nujne javne infrastrukture tam, kjer je zaradi pomanjkanja prostora ni možno izvesti drugje kot na vodnih in priobalnih območjih, na primer ceste in železnice v ozkih rečnih dolinah, kar pa sicer kasneje nikjer ni bilo posebej navedeno. 

Javni objekti kljub svojemu imenu niso vedno javno dobro

Novi Zakon o vodah bi resda odpravil možnost zoženja priobalnega pasu, pritrjujejo ministrstvu, vendar pa bi s spremenjenim 37. členom na vodnih in priobalnih zemljiščih ter na območjih presihajočih jezer poleg nujnih objektov omogočil tudi gradnjo enostavnih objektov in objektov v javni rabi, opozarjajo naši sogovorniki  Sotenškova, Čenčur Curkova in Petek. Gradnja teh objektov bi bila s tem zdaj mogoča tudi izven naselij, torej v naravnem okolju, in brez predhodne odobritve vlade, kar pa prej ni bilo dovoljeno, dodajajo. Torej bi pravzaprav razširil možnosti za gradnjo. 

Minister za okolje Andrej Vizjak je glede tega v sporočilu za javnost sicer pojasnil, da "Možno je torej zidati zasebno hišo na priobalnem pasu ali zasebno vilo ali tudi zasebno pristanišče, če s tem soglašata nosilec urejanja prostora pristojne občine in vlada. Sedaj po novem je to črtano in ni možno. Ni več možno zidati na priobalnem zemljišču zasebnih objektov, temveč zgolj objekte, ki so namenjeni vsem, slehernemu izmed nas. Torej se pogoje zaostruje." 

A  Sotenškova, Čenčur Curkova in Petek  opozarjajo, da objekti v javni rabi kljub svojemu imenu niso javno dobro. Ti objekti so namreč lahko v zasebni lasti, njihova uporaba pa je pogosto plačljiva. Teoretično so takšni objekti resda namenjeni vsem, v praksi pa so nekateri od njih namenjeni le tistim, ki si jih lahko privoščijo, opozarjajo: "To niso le otroška igrišča, kot lahko pogosto slišimo, ampak tudi hoteli, restavracije, nakupovalna središča, poslovne stavbe, bencinski servisi, parkirišča in javne ceste (če naštejemo le nekatere). Enostavni objekti pa ne potrebujejo gradbenega dovoljenja. To so denimo bari, lope, rastlinjaki, gnojišča, pokopališča, manjši rezervoarji za nafto in plin, reklamni panoji … Ti objekti so praviloma v zasebni lasti." Sladkovodni ekosistemi so med najbolj ogroženimi na Zemlji. Nikakor ni sprejemljivo, da to stanje še poslabšujemo z novimi gradnjami. Objekti v javni rabi in enostavni objekti večinoma niso urgentno potrebni in se jih lahko gradi tudi drugje, ne ravno na območju voda, opozarjajo. 

Omenjene gradnje objektov v javni rabi in enostavnih objektov bodo zaradi neposredne bližine voda povečale poplavno nevarnost in poslabšale stanje površinskih in podzemnih voda. Nikakor ne varujejo voda in tudi ne večajo poplavne varnosti, kot trdi ministrstvo, so prepričani  Sotenškova, Čenčur Curkova in Petek.

Za komentar, ali so takšni pomisleki upravičeni, smo vprašali tudi prof. dr. Matjaža Mikoša, ki meni, da vsaka sprememba zakonodaje, še posebej vodarske zakonodaje, vodi v pomisleke, kakšni interesi so pripeljali do predloga in spremembe. Navedba enostavnih objektov v 37. členu Zakona o vodah se je dodala kot amandma v parlamentu ob sprejemanju novele: "Interes mi ni znan. Gre za 'problem' načina sprejemanja zakonodaje, da je možno med sprejemanjem zakonov vlagati amandmajske spremembe. Rezultat: enostavni objekti zahtevajo vodno soglasje, kar je novost, ali se bodo lastniki zemljišč tega držali, pa lahko pokaže le praksa. Novela omogoča posege ne le na priobalna zemljišča, temveč tudi na vodna zemljišča, tudi ta sprememba se je zgodila v času sprejemanja zakonodaje v parlamentu – najboljša pojasnila lahko poda zakonodajalec, zakaj je spremenil predlog 37a. člena iz novele, ki je govorila le o priobalnih zemljiščih. V veliki meri gre za nezaupanje zaradi primerov slabe prakse v preteklosti. Menda ne bomo gradili nakupovalnega centra na vodnih zemljiščih!? To bi bilo popolnoma nesprejemljivo z vidika javne koristi. Žal vsi objekti za javno rabo, o katerih govori novela zakona o vodah, v očeh javnosti niso nujno tudi v javno korist, ki bi jih umeščali v prostor na vodna zemljišča."

Kot je pojasnil še Fatur,  je "predpogoj za gradnjo katerega koli objekta, da je gradnja takšnega objekta glede na veljavne prostorske izvedbene akte sploh dopustna. Prostorski akti (praviloma Občinski prostorski načrt (OPN)) za celotno območje občine namreč določajo namensko rabo prostora ter prostorsko izvedbene (urbanistične) pogoje za gradnjo tako enostavnih kot tudi nezahtevnih, manj zahtevnih in zahtevnih objektov. Zato je ne glede na dejstvo, da za enostavne objekte pridobitev gradbenega dovoljenja ni potrebna, za vse objekte na priobalnih zemljiščih potrebno pridobiti vodno soglasje s strani Direkcije RS za vode. Če soglasje ne bo izdano, takšnega objekta ne bo dopustno graditi in če takšnega objekta ne bo dopustno graditi, pa se bo investitor za to vseeno odločil, je nujno takojšnje učinkovito ukrepanje inšpekcijskih služb."

Kot dodaja,  je pri objektih v javni rabi, kjer se izrazito mešata javni in zasebni interes, obema pa je skupna privlačnost obvodnega prostora za gradnjo, nujen premislek o javnem interesu, ki ne sme vključevati samo razvojne, temveč tudi varstvene vidike razvoja v prostoru: "Zato bo treba posebno pozornost nameniti postopkom prostorskega načrtovanja na občinski ravni (namenska raba prostora, javni interes, izvedbeni prostorski akti, mnenje upravljavca voda) in dovoljevanja gradnje (vodno soglasje), da se prepreči umeščanje objektov, ki bi lahko (negativno) vplivali na vode ali obvodni prostor ali pa bi bili v nasprotju z varstvenimi vidiki prostorskega načrtovanja ne glede na to, ali gre za enostavne objekte ali objekte v javni rabi. Prvenstveno pa bo treba na novo ovrednotiti obvodni prostor in v prostorskih izvedbenih aktih poudariti pomen priobalnih zemljišč pri ohranjanju kakovosti voda in vse posege v priobalna zemljišča podrediti temu cilju. Razpršenost pristojnosti nad urejanjem prostora na 212 občin v Sloveniji postavlja vse deležnike pred pomembne izzive glede bodočega usklajevanja med varstvenimi potrebami vodnega sektorja na eni in razvojnimi pobudami na drugi strani in težko je pričakovati, da bodo občine v splošnem določala strožje pogoje za gradnjo stavb na priobalnih zemljiščih, kot jih določa zakon, če ne bodo k temu usmerjene prek sistema nadzora Direkcije RS za vode."

Izpostavil je še, da bo pomembno krepiti nadzor in kontrolo nad posegi v prostor v priobalnih zemljiščih, pa tudi poplavno ogroženih in vodovarstvenih območjih. Inšpekcijske službe morajo delovati usklajeno in predvsem učinkovito, opozarja. 

Futur je poudaril  še ključno vlogo Direkcije RS za vode, ki bo v fazi načrtovanja in umeščanja objektov v prostor morala odigrati vlogo strokovnega presojevalca predvsem glede potreb vodnih in obvodnih ekosistemov ter vodnih virov in podzemnih vod in s tem zagotovila skrbno in premišljeno trajnostno prostorsko načrtovanje.

Tudi MOP pojasnjuje, da bo za vsak poseg na priobalnem pasu  treba pridobiti vodno soglasje s strani Direkcije RS za vode, ki ne bo izdano v primeru negativnih vplivov na vode in okolje. In medtem ko okoljsko ministrstvo poudarja, da bodo te odločitve odslej tudi strokovne in ne več politične, saj bo sedaj "o tem hitreje, učinkoviteje in strokovneje odločala stroka iz Direkcije Republike Slovenije za vode (DRSV) in ne več Vlada Republike Slovenije," Sotenškova, Čenčur Curkova in Petek ob tem opozarjajo: "Gradnja bi bila mogoča na podlagi vodnega soglasja, ki ga izdaja Direkcija RS za vode. To pomeni, da bi se nivo odločanja po novem znižal z nivoja vlade na nivo DRSV, ki pa se že sedaj srečuje s pritiski za umeščanje na poplavna območja."

Ministrstvo trdi, da z novelo zakona veča poplavno varnost in razbremenjuje občine, zakaj torej zahteva za razveljavitev zakona v celoti? 

Kot zagotavljajo na MOP, je bil  novi zakon pripravljen prav z namenom večanja poplavne varnosti: "Namen zakona je predvsem razbremenitev in debirokratizacija slovenskih občin, ki bodo odslej lažje urejale vodotoke in priobalna zemljišča ter jih tako namenila za rekreacijo svojih občanov." Ministrstvo poudarja, da bi z zaustavitvijo veljavnosti zakona na referendumu povzročili, da se finančna sredstva za urejanje vodotokov in s tem večanje poplavne varnosti in varnosti ljudi ne bodo mogla koristiti.  Med vrste aktivnosti, ki se jih lahko financira iz Sklada za vode, se dodaja tudi financiranje gospodarske javne službe urejanja voda. Iz Sklada za vode se namenja dodatnih 17 milijonov evrov  vzdrževanju vodotokov in zagotavljanju poplavne varnosti, s čimer velik del državljanov ne bo več poplavno ogrožen, poudarjajo. 

Kot pojasnjuje dr. Mikoš, novela omogoča porabo sredstev Sklada za vode za redno vzdrževanje vodotokov, namesto proračunskih sredstev, kar je nujno za stalno ohranjanje poplavne varnosti: "Rešitev je dobra, ker ni treba opraviti rebalansa proračuna države in iskati dodatna sredstva. Vendar bo morala država zmanjšana sredstva Sklada za vode, ki se uporablja za investicijska vlaganja v večjo poplavno varnost, v tem letu nadomestiti z drugimi viri, predvidoma nepovratnimi sredstvi iz načrta za okrevanje in odpornost, ki ga je Vlada RS prejšnji teden poslal v Bruselj."

Kot pa poudarjajo Sotenškova, Čenčur Curkova in Petek, je neprimerno in zavajajoče, da Ministrstvo za okolje in prostor odgovornost za vključitev spornih sprememb Zakona o vodah prelaga na ukrepe za poplavno varnost: "Pripravljavec predpisa kljub pozivom javnosti in stroke ni bil pripravljen odstopiti od spornega 37. člena. Zato nam v skladu s slovenskimi predpisi in ustavo ni preostala nobena druga pravna pot, kot da zahtevamo razveljavitev zakona v celoti. Do tega, da se moramo odločati o sprejemanju oziroma padcu celotnega zakona, so pripeljala ravnanja ministrstva in ne tisti, ki nasprotujejo škodljivim vplivom na naše vode. Poplavna varnost poleg tega ni odvisna samo od vzdrževanja vodotokov, ampak tudi od tega, da damo vodi ustrezen prostor in na vodnih in priobalnih zemljiščih ne gradimo. Novi objekti na priobalnih zemljiščih bodo kvečjemu povečali stroške protipoplavne zaščite."

Počasno odvzemanje strokovne avtonomije mnenjedajalcem? 

Kot opozarjajo Sotenškova, Čenčur Curkova in Petek, pa je pri vsej zgodbi problematično počasno odstranjevanje varovalk v spletu različnih zakonodaj na okoljskem področju. V ozadju namreč na potrditev čakata še dva zakona, ki bi, če bosta sprejeta, odstranila pomembne varovalke pri umeščanju v prostor. Kot pojasnjujejo sogovorniki, gre za noveli Gradbenega zakona in Zakona o varstvu okolja. 

Oba zakona bi pristojnim državnim inštitucijam (kot so Direkcija za vode Republike Slovenije, Zavod za varstvo narave Republike Slovenije in Zavod za ribištvo Slovenije) preprečila izdajo negativnih mnenj, in to ravno pri posegih s pomembnimi in potencialno zelo škodljivimi vplivi na okolje, med katere spadajo tudi večji posegi na vodna in priobalna zemljišča. Takšno odvzemanje strokovne avtonomije mnenjedajalcem bi bilo nedopustno, opozarjajo. 

Novela Zakona o varstvu okolja bi poleg tega iz postopkov izdaje okoljevarstvenih dovoljenj in soglasij, ki so potrebna za posege s pomembnimi vplivi na okolje, izključila tudi okoljske nevladne organizacije. Slednje bi namreč v postopkih izgubile status stranskega udeleženca, lahko bi se le še pritožile na končno odločbo. Šlo bi torej za kar dvojno odstranitev varovalk pri pomembnih in okolju škodljivih posegih: tako na ravni civilne družbe oziroma NVO kot na ravni državnih inštitucij, dodajajo. 

Kaj predlagajo kot primernejše rešitve od teh, ki jih zdaj v noveli predlaga ministrstvo?  Izjem za nenujno gradnjo ob vodah ne bi smelo biti

Posege na vodnih in priobalnih zemljiščih bi morali omejiti na način, da bi bili dovoljeni le nujni posegi, kot na primer umestitev objektov za rabo in izboljšanje vode ter ohranjanje narave, javna infrastruktura, ki je ni mogoče umestiti drugam (npr. ceste in železnice v ozkih rečnih dolinah), objekti za zaščito in reševanje ter podobno. To bi moralo biti izrecno napisano v zakonu. Izjem za nenujno gradnjo ob vodah ne bi smelo biti, so prepričani Sotenškova, Čenčur Curkova in Petek.

Trend upravljanja z vodami mora iti v smer, ki se ponekod že izvaja, torej da se vodi pusti več prostora in da se rek in potokov ne uokvirja v toge, ozke in ravne struge. Vodam je treba omogočiti vzpostavljanje naravne dinamike z renaturacijami in vzpostavljanjem razlivnih površin. Slednje bi se lahko uredilo z odkupom obvodnih kmetijskih zemljišč ali izplačilom primerne odškodnine lastnikom v zameno za občasno poplavljenost, predlagajo. Voda namreč potrebuje svoj prostor, ki smo ga ljudje marsikje omejili. Visokih voda ne moremo kar izničiti. V strnjenih naseljih jih seveda nočemo, torej jim moramo omogočiti razlivanje drugje, predlagajo.

Sredstva naj se nameni ne le za vzdrževanje vodotokov, ampak predvsem za odkup vodnih in obvodnih zemljišč izven strnjenih naselij ali izplačila primerne odškodnine lastnikom v zameno za občasno poplavljenost zemljišč, pozivajo. Obenem bi morali zagotoviti okrepljen in poostren inšpekcijski nadzor nad nelegalnimi posegi na vodnih in priobalnih zemljiščih, državne inštitucije oziroma odločevalci pa bi morali imeti (strokovno) imuniteto, tako da politični in drugi pritiski po novih gradnjah na območju voda nanje ne bi mogli vplivati. V prvi vrsti si želijo vključenost in upoštevanje strokovne in splošne javnosti v nadaljnje spremembe zakonodaje. Predlagajo, da se v Zakon o vodah vključi obvezno aktivno vključenost strokovnjakov s področja varstva voda, poleg vključevanja javnosti, ki je določena že z Zakonom o varstvu okolja. 

V prvi vrsti potrebujemo večje vključevanje strokovne in splošne javnosti v upravljanje voda, še opozarjajo sogovorniki. V skladu z veljavno zakonodajo mora javna razprava pri sprejemanju predpisov, ki lahko pomembno vplivajo na okolje, trajati najmanj 30 dni. Pri letošnjih spremembah Zakona o vodah je bila javna razprava skrajšana na 14 dni, ključne spremembe pa so bile v zakon vnesene celo po javni razpravi, tako da uradne pripombe nanje sploh niso bile več mogoče, so spomnili. 

Bi lahko bila pitna voda dejansko ogrožena in kako? 

Kampanja zbiranja podpisov za referendum se sicer osredotoča na slogana 'Za pitno vodo' in 'Za ustavno pravico do pitne vode'. A zakaj? Gre pri tem le za frazo, ki se dobro sliši in ugaja množicam, ali bo pitna voda, če bi bila novela sprejeta, dejansko lahko ogrožena in 'manj' pitna? 

Kot pojasnjujejo Sotenškova, Čenčur Curkova in Petek, slogan izhaja iz dejstva, da se bodo z novimi posegi na vodna in priobalna območja občutno povečala tveganja za onesnaženje in poslabšanje ekološkega stanja površinskih in z njimi povezanih podzemnih voda, ki so glavni viri naše pitne vode. To pa je v nasprotju z ustavno pravico državljanov do pitne vode.

Ministrstvo na drugi strani zatrjuje, da novi zakon o vodah nikakor ne ogroža pitne vode, ampak jo dodatno ščiti in varuje. Kot ponavljajo, "industrijskih objektov odslej pod nobenim pogojem ne bo več možno graditi na priobalnih zemljiščih. Za vsak poseg na priobalnem pasu bo treba pridobiti vodno soglasje s strani Direkcije RS za vode, ki ne bo izdano v primeru negativnih vplivov na vode in okolje." 

In kot za konec poudarjajo Sotenškova, Čenčur Curkova in Petek, pa je gospodarstvo odvisno prav od narave: "Pri upravljanju in ravnanju z vodami naj nam bo vodilo, da ob vodah ne izvajamo nenujnih posegov. Vodi dajmo več prostora in ji, kjer je le mogoče, omogočimo oziroma povrnimo njeno naravno dinamiko. To lahko storimo na primer s ponovno vzpostavitvijo rečnih okljukov, ohranjanjem mokrišč, ohranjanjem obrežne vegetacije in povezavo z naravnimi poplavnimi površinami. Takšni ukrepi ohranjajo zdrave ekosisteme in izboljšujejo kakovost površinskih in podzemnih voda, poleg tega pa omogočajo tudi ublažitev poplavnih valov, vpijanje vode in vzpostavljanje naravnih zelenih površin. Kavico lahko pijemo tudi na terasi gostišča, ki je primerno oddaljeno od vode, hkrati pa se naše oko spočije ob pogledu na zeleni priobalni pas in reko."