Zakon v nasprotju z ustavo

Zakon o žrtvah vojnega nasilja je v neskladju z ustavo, ker priznava status žrtve vojnega nasilja le tistim civilnim osebam, ki so bile izpostavljene nasilnim dejanjem oziroma prisilnim ukrepom oboroženih sil okupatorja in ne tudi druge strani v spopadu.

Po presoji ustavnega sodišča je zakonodajalec s tem, ko je del civilnih žrtev vojne v celoti izključil iz posebnega varstva ravnal v neskladju s pooblastilom iz tretjega odstavka 50. člena ustave. Ta določa, da je vojnim veteranom in žrtvam vojnega nasilja zagotovljeno posebno varstvo v skladu z zakonom. Pooblastilo, ki ga ta določba daje zakonodajalcu, ni neomejeno. Zakonodajalec ga lahko izvršuje samo v okviru ustavnih načel in ob spoštovanju ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, opozarja ustavno sodišče.

"Državni zbor je s tem, ko je v 6. členu zakona o žrtvah vojnega nasilja določil, da so iz kroga žrtev vojnega nasilja izključene osebe, ki so prostovoljno ali poklicno sodelovale z okupatorjem, ravnal v okviru tega pooblastila. Ureditev, ki bi priznavala status žrtve vojnega nasilja osebam, ki so sodelovale z okupatorjem, bi bila lahko v neskladju s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in s tem v neskladju z ustavo. Vendar pa iz ustave ne izhaja, da bi bilo treba pojem žrtve vojnega nasilja omejiti samo na tiste civilne osebe, ki so bile izpostavljene nasilnim dejanjem oziroma prisilnim ukrepom oboroženih sil okupatorja," piše v odločbi.

Ustavno sodišče navaja, da je za opredelitev pojma civilne žrtve odločilno, da gre za osebe, ki so bile izpostavljene nasilju zaradi vojnih dogodkov, ne da bi bile aktivno udeležene na katerikoli od vojskujočih se strani. Ugotavljanje, ali so morebitne žrtve vojnega nasilja sodelovale z okupatorjem, je lahko predmet konkretnih postopkov in s tem tudi predmet morebitne konkretne ustavnosodne presoje aktov, izdanih v teh postopkih, ne pa predmet ustavnosodne presoje predpisa.