Leta 1924 so se francoski izdelovalci sira Roquefort odločili, da bodo to znamko zaščitili na prav poseben način. Določili so, da lahko ta sir izdelujejo le na določenem območju in pod posebnimi pogoji. Takšna zaščita je od takrat postala običajna.
Anton Svetlin iz Urada za priznanje označb kmetijskih pridelkov in živil pravi, da je bil v Sloveniji v letu 1992 uveljavljen zakon o industrijski lastnini in po tem zakonu je bilo na uradu za intelektualno lastnino zaščitenih šest imen proizvodov: to so Prekmurska šunka, Zgornjesavinjski želodec, sir Tolminc, Nanoški sir, Kočevski med in Oljčno olje slovenske Istre.
Od nedavnega pa za takšno zaščito po novem, bolj Evropskem zakonu, skrbi ministrstvo za kmetijstvo, postopke pa je bilo treba sprožiti na novo. Pogoji za pridobitev zaščite izdelka pa so precej strogi. Svetlin poudarja, da so pri zaščitenem geografskem poreklu vse faze znotraj tega zaščitenega geografskega območja, vključno s pridelavo surovin. Če bi na primer krava, ki daje mleko za Nanoški sir svojemu lastniku ušla in se pasla na pašniku, ki je izven določenega območja, sir narejen iz njenega mleka ne bi bil več Nanoški sir. Tako namreč določajo strogi pogoji.
Tudi zaradi strogega postopka med zaščitenimi živili ni ene od naših najbolj znanih specialitet - kraškega pršuta. Eden od razlogov je, da eden od večjih pršutarjev svoje pršute soli v obratu, ki ne stoji na Krasu in proizvajalci se ne morejo dogovoriti, ali naj bi bilo to dovoljeno ali ne. Toda na ministrstvu upajo, da bo zaščita kmalu sprejeta. Za kranjsko klobaso žal še ni vlagatelja, stvar je na proizvajalcih, da se organizirajo in da tudi ta proizvod zaščitijo.
Če bi povprečnega Evropejca ali prebivalca kake druge razvite zahodne države vprašali o Franciji, bi se najbrž najprej spomnil na vino in sire, in šele nato na Napoleona in podobne velikane. In če bi Slovencem uspelo naše dobrote spraviti na evropske mize, nas najbrž nikjer nihče nikoli več ne bi zamenjal s Slovaško.