Zakulisje Škofjeloškega pasijona: kako tisoč ljudi ustvari eno zgodbo

Če v teh dneh obiščete Škofjo Loko in vasi vse do Železnikov, boste slišali ljudi govoriti samo o eni stvari – Škofjeloškem pasijonu, največji gledališki uprizoritvi na prostem, ki se je po enajstih letih vrnila v mesto.

"V Evropi poznamo dve vrsti pasijonov – germanski del, kjer se vse skupaj dogaja na odru, romanski del, kjer kipe nosijo po mestu, in potem smo tukaj mi, ki nosimo naokoli žive igralce," pojasni Jakob Vrhovec, vodja projekta Škofjeloški pasijon 2026.

Škofjeloški pasijon ima bogato zgodovino. V 13 prizorih ga je napisal kapucin Lovrenc Marušič – Romuald iz Štandreža, ki je pred dobrimi 300 leti deloval v kapucinskem samostanu v Škofji Loki kot pridigar in voditelj procesije. Gre za najstarejše v celoti ohranjeno dramsko besedilo pri nas, uprizorjeno na različnih lokacijah srednjeveške Škofje Loke. Posebno vrednost mu daje tudi vpis na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva.

A pasijon ni poseben le zaradi svoje zgodovine. "Gre za izjemno specifično uprizoritev, ne le v Sloveniji, temveč tudi v svetovnem merilu. Ne gre samo za najstarejše dramsko besedilo v slovenskem jeziku in najstarejšo režijsko knjigo v Evropi. Na Unescov seznam ni vpisan zaradi predstave same. Gre za to, da se tisoč ljudi združi z istim namenom – zaradi vere in skupnosti," pojasni Vrhovec.

In prav to sta sporočili, ki se tudi po 300 letih nista spremenili. "Eno je vstajenje, drugo pa, da se gradi skupnost. Ljudje se srečajo in povežejo."

Od zadnje uprizoritve leta 2015 (naslednja bi morala biti leta 2021, a jo je odnesla epidemija koronavirusa), se je spremenila predvsem matematika, pravi naš sogovornik. "Vsega skupaj nas je nekaj manj kot 1500. 1200 igralcev, 36 konj, 30 maskerk, 15 šivilj, 110 rediteljev, 50 ali 60 članov tehnične ekipe, informatorjev, vodij prizorišč ..." našteva. Morali bi imeti tudi osla, a se je ta odločil, da ne bo sodeloval. "Na generalki je šel, potem pa se ni več želel premakniti s parkirišča. Vhod v Jeruzalem je tako brez osla," skomigne z rameni.

Za igralce z govorjenimi vlogami imajo tudi 200 dvojnikov in prav vsi v nekem trenutku pridejo na vrsto. "Jezusov, na primer, je kar 13 in vsak je v drugačni vlogi. Od vhoda v Jeruzalem, kjer vsi mahajo s palmovimi vejami, do križevega pota, smrti na križu in božjega groba. Si pa morajo biti vsaj približno na videz podobni. Imajo lasulje, brade ..."

Za ta del poskrbijo izjemne maskerke, ki imajo ogromno dela, saj morajo namazati kar 1000 igralcev. To je precej velik logistični zalogaj. "1000 ljudi na enem mestu ne more biti. Zato Kristusi pridejo že tri ure prej, večina igralcev uro in pol pred predstavo, igralci zadnjih prizorov pa šele po začetku predstave, da se lahko vsi logistično zvrstijo. Najprej gredo v garderobo po obleke, v masko in potem se pod Nunskim samostanom formira prizor. Na ulici jih pregleda štarter, nato gredo do prvega prizorišča. Tam jih vezist ustavi in jih spusti naprej šele, ko vodja prizorišča A, v tem primeru režiser, to dovoli. Enako je potem na vseh štirih prizoriščih," Vrhovec opiše priprave na predstavo.

Da bi vse to lahko delovalo, je ključna tudi postavitev prizorišč. Na Mestnem trgu, Trgu pod gradom, Spodnjem trgu in Trgu mesta Freising so postavljeni statični odri, ki omogočajo boljšo vidljivost igralcev. Pred njimi je rezerviran prazen prostor za prenosne odre, ki jih nosijo nosači ali jih vlečejo konji, za jezdece in nastopajoče, ki pridejo peš. Pasijon poteka procesijsko – igralci opravijo krožno pot skozi mestno jedro in vmes na vseh štirih prizoriščih pred gledalci odigrajo 20 prizorov. Vse skupaj traja dve uri in 20 minut. "Tako je izkušnja za gledalca boljša, saj predstava potem teče brez vmesnih pavz, gledalci jo imajo ves čas pred seboj," pravi Vrhovec.

Novost, ki jo je tokrat vpeljal režiser Marcelo Brula, je zaključek pasijona, kjer zbor na odru povabi gledalce, da skupaj zapojejo dve slovenski cerkveno ponarodeli pesmi. "To da drugačno katarzo celotni predstavi. Predstava Božji grob s tem že nakazuje vstajenje."

Priprave na Škofjeloški pasijon so se za režiserja začele veliko prej, vsaj dve leti prej. In kako sploh potekajo vaje tisoč igralcev? "Kapucin Romuald je pasijon napisal za posest freisinških škofov, to je danes območje od Železnikov do Žiri, in prizore razdelil po vaseh. Tako vsak prizor izhaja iz nekega okolja in skoraj vse vasi igrajo iste prizore, kot so jih takrat. Vsaka skupina je svoja entiteta in ima svoje vaje. Režiser je tako prve štiri mesece hodil od vasi do vasi na vaje z igralci. S 15. februarjem pa so se vaje preselile v Nunski samostan v Škofji Loki. Vsi igralci so se prvič zbrali na predgeneralki, ki je potekala brez gledalcev. Šli smo v mesto, na vsa štiri prizorišča, da so videli, kako je to videti. Potem smo imeli generalko za loške šole in prebivalce Mestnega trga ter preizkusili še del, kako v mesto pripeljati 3500 gledalcev."

Po tem so se predstave lahko začele. Letos bo deset uprizoritev pasijona – ob predgeneralki in generalki še osem predstav za javnost. In prav vse so razprodane. "Tribune smo letos postavili na maksimum – na eno predstavo lahko pride 3500 gledalcev, tako da jih skupaj pričakujemo blizu 30.000. Približno 15 odstotkov jih prihaja iz tujine. Prepričan sem, da bi, če bi naredili še eno predstavo, napolnili tudi to," je ponosen Vrhovec.

Pri tako velikem projektu se seveda pojavijo izzivi. Največji je po besedah Vrhovca zagotovo birokracija, ki vzame veliko časa. Veliko dela so imeli tudi s pomlajevanjem igralske zasedbe. "Približno polovica igralcev še nikoli ni igrala v pasijonu. Tisti, ki so leta 1999 začeli in so bili v kristusovih letih, so danes stari 60. Pomlajevanje igralskih skupin je bilo zahtevno, pa ne zato, ker ne bi našli ljudi. Težko je bilo starejšim igralcem, ki so začeli iz nič in postavili pasijon, pojasniti, da je čas, da se umaknejo."

Na drugi strani pa je sama izvedba projekta tisto, kar nas napolnjuje, pravi. "Najboljše je, ko prideš v samostan in vidiš ustvarjalni nered v svoji vojaški izvedbi. Ko pride tisoč ljudi, je vsega veliko ... Ampak ravno to, kar je zaščiteno z Unescom, ta želja in vera, skupnost – razlog, zakaj so ljudje tukaj, je tisto, kar napolnjuje. Ljudem je z vsako predstavo lažje priti igrat. Tega v Ljubljani ni. To je del neke primestne scene, ki deluje in ljudi povezuje med seboj."

In tega nihče ne počne zaradi denarja, prav vsi sodelujoči so namreč prostovoljci. "Plačane so šivilje in nekaj ljudi je honorarnih sodelavcev, ampak vsi pasijonci to počnejo iz lastnega veselja. Kot gasilci na vasi – ker so del skupnosti. Vsak igralec dobi majico, dve vstopnici in vabilo na piknik."

Ur tudi ne moremo seštevati, še pravi Vrhovec. Če bi hoteli igralce plačati, bi morali imeti bistveno več predstav, karte pa bi morale biti še enkrat dražje. "Oberammergau na Bavarskem to ima – 110 predstav vsakih deset let in predstave potekajo celo poletje, igralci takrat vzamejo neplačan dopust v službah. Ampak to je masovni turizem, komercialna dejavnost, kar mi nikoli ne bomo. In tudi zato nikoli ne bodo vpisani na Unescov seznam, kot smo mi."

Vrhovec pove še, da so njihove tri ciljne publike – župnije, ki pridejo v pripravah na veliko noč, kulturni navdušenci in domačini – ljudje, ki želijo pripadati skupnosti.

Vstopnica za predstavo stane 35 evrov, skupinska 23, v predprodaji 20. Denar, ki bo ostal od vstopnic, bo šel v nadaljnjo obnovo Nunskega samostana. "Za popolno obnovo bi sicer potrebovali deset milijonov, a če nam bo ostalo 100.000 evrov ali pa 50.000 evrov, bomo veseli!"

V času Škofjeloškega pasijona Škofja Loka zaživi, a mesto bo moralo po njegovih besedah še veliko narediti na promociji. "Težava je v tem, ker je pasijon samo vsakih šest let. Zdaj se dogaja, drži, kaj pa v vmesnem času?" O tem, da bi pasijon prirejali bolj pogosto, niso nikoli razmišljali, pravi. "Nerealno je pričakovati, da bi lahko vsako leto na kup zbrali tisoč ljudi. Poskušali so leta 1999 in 2000, a se je izkazalo, da je preprosto preveč."

Pred igralci je zdaj še nekaj predstav, ki jih lahko pokvari edino slabo vreme. "Upamo, da bo naslednji konec tedna vreme še zdržalo. Najbolj se bojimo dežja, saj bi ta uničil kostume."

V splošnem pa je Vrhovec, ki je v vlogo vodje projekta letos zgolj vskočil, zelo zadovoljen z izvedbo. "Ravno včeraj smo se z županom pogovarjali, da je edini dogodek pri nas, ki privabi več ljudi, Planica," zaključi.