Zaljubljeni v letenje – zgodbe slovenskih pilotov, stevardes in mehanikov

V knjigi so združene zgodbe, osebne izpovedi in pričevanja, ki so jih na plano potegnili raziskovalni prijemi. Iskanje teh zgodb in preučevanje dejavnosti je potekalo tudi v muzejih, zapisih in ne izhaja samo iz osebnih pričanj pilotov. Nekaj jih je nastalo po pričevanjih njihovih prijateljev, družin in kolegov in velikokrat ni bilo težko, saj se piloti poznajo in so govorili o dosežkih kolegov.

Kaj je tako posebnega pri knjigi "Zaljubljeni v letenje"?

Borut Podgoršek pove, da "gre za prvo knjigo, kjer so zbrane zgodbe slovenskih letalcev in tistih, ki so bili povezani z letali. Žal je nemogoče zapisati zgodbe vseh, a nekje je bilo treba začeti. Začela sva pri tistih, ki jih poznava osebno ali pa preko prijateljev in sorodnikov, ki so posredovali njihovo dokumentacijo. Kljub temu da sva pisala vsak zase, sva imela podoben koncept. Ker sva imela z Markom zapisanih kar nekaj zgodb, sva se odločila, da jih združiva v knjigo".

Marko Malec nadaljuje, da "gre za osebe, ki so na področju letalstva veliko dosegle. Imava zgodbe od začetkov vojaškega letalstva pa do današnjih dni. Nisva se osredotočila samo na eno obdobje. Tu so tudi zgodbe slovenskih pilotov, ki so leteli v različnih državah in v različnih letalstvih. Eden prvih pilotov, o katerem sem napisal zgodbo, je bil Franc Rupnik, ki velja za enega najodličnejših jugoslovanskih pilotov in letalskih poveljnikov. Kar 17 let je bil vodja letalskega preizkusnega centra na Batajnici. Po nekaj obiskih mi je povedal tudi za druge pilote in rodila se je ideja o zbiranju različnih zgodb".

Kot je povedal Malec, so mu pri raziskovanju pomagali tudi prijatelji iz Srbije in Hrvaške, ker v tamkajšnjih arhivih in tudi v zasebnih zbirkah hranijo veliko gradiva, ki je povezano s slovenskim letalstvom. Kot oba izpostavljata, se velikokrat premalo zavedamo, kako pomembni smo bili Slovenci v letalstvu v preteklosti in kako pomembni smo tudi danes.

Med drugo svetovno so zavezniki ustanovili dve eskadrilji v sestavi angleškega vojnega letalstva, ki so jo sestavljali jugoslovanski piloti. V 351. eskadrilji RAF je bilo od 24 pilotov kar deset Slovencev. Tudi v 352. eskadrilji RAF so bili Slovenci glede na število prebivalcev nekdanje skupne države nadpovprečno zastopani. Seveda pa ne gre pozabiti na pionirja letenja brata Rusjan, ki sta bila med prvimi v Evropi, ki sta zgradila lastno letalo – s takšnim dosežkom se ne more pohvaliti vsak narod.

Marij Semolič je bil tako eden od slovenskih asov (letalski as je naziv, ki ga dobi vojni pilot, ko sestreli pet nasprotnikovih letal), ki je kot pilot letel na številnih letalih in tudi za različne države. V času, ko je bila Primorska še del Italije, je vse do kapitulacije Italije letel za italijansko vojaško letalstvo, nato pa v 352. eskadrilji RAF oziroma 1. lovski eskadrilji Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije.

V času Jugoslavije je bila velika večina pilotov Slovencev

Kot izpostavita sogovornika, je nadpovprečno število vojaških pilotov v času Jugoslavije tudi po drugi svetovni vojni prihajalo iz Slovenije. Že pred drugo svetovno vojno pa so  Slovenci v mornariškem letalstvu predstavljali večino. Kot je rekel Malec, o tem priča tudi seznam mornariških pilotov iz časa Kraljevine Jugoslavije, ki je v Pomorskem muzeju Sergej Mašera Piran.

Pri iskanju zgodb je bilo vprašanje, kateri je bil najboljši pilot, nepomembno. "Težko je izpostaviti, kdo je bil najboljši pilot. Najboljši je tisti, ki dočaka upokojitev, zato ne moremo s prstom pokazati na enega pilota in ga postaviti pred ostale." Pri zapisu teh zgodb je šlo predvsem za to, da se na njih ne pozabi. Večina mlajših pilotov je začela leteti v jadralnih šolah na Blokah, Kompolju in v Ribnici. Tako so šli skozi vse procese šolanja in prišli do bojnih ali potniških letal.

Podgoršek pove, da "so fantje vložili ogromne količine truda, da so prišli do pilotskih kabin. Ko so odšli od doma in naprej na šolanje v Rumo, Vršac, Beograd in tujino, so bili večinoma stari okrog 15 let. Takrat ni bilo telefonov, vzel si kovček, se usedel na vlak in šel v šolo". Večino zadev, ki so jih piloti morali včasih prestati, si je danes težko predstavljati.

Težki koraki do prvih poletov

V knjigi je opisana tudi zgodba Albina Pibernika. Bil je najmlajši udeleženec igmanskega marša. Star je bil enajst let, ko se je s starši januarja 1942 prebijal iz Sarajeva v Fočo. Po izjemno napornem maršu v ostrih zimskih razmerah mu je umrla mama, saj so ji zmrznile noge.

Podgoršek pove, da "je tovariš Pibernik po smrti matere v Foči nekaj časa preživel s Titom. Tito mu je obljubil, da bo po vojni poskrbel zanj, a na koncu od te obljube ni bilo nič. Mladi Albin je na poti iz Foče nazaj v Slovenijo v boju z okupatorji izgubil še očeta. Pibernik je potem mladost preživel pri kmetu Alojzu Dimicu, dveh tetah in stari mami. Kljub težkemu otroštvu se je odločil, da bo šel v Beograd in naprej na šolanje za pilota. Uspelo mu je. Postal je vojaški in prometni pilot. To niso lahke zgodbe in še danes tovariš Pibernik ne ve, kje je pokopan njegov oče".

Sicer so se vojaški piloti, ki so se med vojno odločili za sodelovanje z NOVJ, izšolali pri Zahodnih zaveznikih ali v Sovjetski zvezi. Pri Zahodnih zaveznikih so se za nova letala izšolali že izkušeni predvojni piloti, zato je bilo njihovo šolanje dokaj kratko. V letalske šole v Sovjetsko zvezo pa so večinoma odšli mladi partizani, katerih večina še ni letela. Ti so v šolo za pilote v SZ začeli odhajati spomladi 1944. Malec pove, da "so se po prihodu v SZ odločili, kdo bo šel za lovskega, bombniškega ali transportnega pilota. Piloti, ki so po šolanju prišli iz Sovjetske zveze, so zelo pohvalili sistem učenja oziroma šolanja. Nazaj v Jugoslavijo so prišli leta 1945 ali pa v začetku 1946".

Sogovornik izpostavi, da pa je bila po koncu 2. svetovne vojne neke vrste diskriminacija "zahodnih" pilotov, saj nikoli niso dosegli takšnih činov kot njihovi kolegi, ki so se šolali v sovjetskih šolah. So pa imeli sovjetsko šolani piloti težave, ko je Jugoslavija začela uvažati zahodna letala, saj so bile mere in tehnične specifikacije v drugih merah.

V času Jugoslavije so bili Slovenski piloti med boljšimi in zelo cenjeni. Tudi "glavni 'Titov pilot' je bil Slovenec Branivoj Majcen in je letel njegov DC-6", opomni Malec. Kar nekaj jih je letelo tudi v akrobatski skupini JVL Leteče zvezde. Vsakdo ima svojo zgodbo, kljub temu pa se vse včasih prepletajo in  skupaj tvorijo izjemno zanimivo celoto.

Še nekaj zgodb posameznikov, ki so pustili pečat na slovenskem nebu

Prva zgodba opisuje znamenitega vojaškega pilota Sava Poljanca. Po pobegu iz taborišča se je pridružil enotam slovaškega odpora proti nacizmu in opravil nekaj bojnih poletov, po katerih se ga še zdaj na Slovaškem spominjajo pod imenom Strečenski heroj. V naslednji nastopa Karlo Štrbenk, ki se je že prvi dan vojne nad Beogradom spopadel s piloti nemškega vojnega letalstva Luftwaffe in pri tem umrl, a njegova zgodba živi.

Pustolovščina najstnika Cirila Vrabiča, ki bi ga lahko stala življenje, se je končala le z izključitvijo iz šole. Šel je med pilote in se izkazal kot izjemno pogumen in predan. Igor Beran je aktivno sodeloval v boju proti okupatorju v eskadrilji RAF, katere del so sestavljali nekdanji predvojni jugoslovanski piloti. Posmrtno so ga večkrat odlikovali. Tudi Edvard Lorencon je svoje življenje zapisal letalstvu. Nikoli ni služboval v vojaškem ali civilnem letalstvu, a je v njem pustil izjemen pečat, saj je izučil večino pilotov iz Primorskega.

Miša Tičar je bila ena prvih Slovenk, ki so postale stevardese. Svojo letalsko pot je začela v JAT-u in jo končala v Inex – Adrii Avioprometu. Sonja Pipan je začela jadrati pri rosnih sedemnajstih letih. V kratki, a izredno bogati jadralski karieri, je osvojila kar štiri državne rekorde. Ljubezen do fanta, pilota in letal jo je pripeljala do poklica stevardese.

Borut Podgoršek že 20 let piše o letalstvu. Zbrane članke je uredil na spletnem mestu – slovenskem letalskem portalu Sierra5.net. Marko Malec pa je v mladosti sestavljal plastične makete letal in zaradi stremljenja po verodostojnosti sestavljene makete začel zbirati arhivsko gradivo.