'Zaposlovanje tujcev ureja pet med seboj neusklajenih ministrstev'

O izzivih slovenskega turizma, predvsem pa o kadrovski problematiki, smo govorili z Marjanom Batageljem, predsednikom uprave Postojnske jame, podjetnikom, enim izmed najglasnejših promotorjev slovenskega turizma in zadnje obdobje tudi človeka, ki se bolj kot s turizmom ukvarja s kadrovskimi problemi. Kje se začne in konča integracija, kako bi uredil delovna dovoljenja in predvsem, ali nova zakonodaja o tujcih izpolnjuje, kar obljublja, ter o delu kot izgubljeni vrednoti. "Enostavno je zgraditi petzvezdični  hotel, a si ga ne upam, ker ga je v teh časih nemogoče res kvalitetno kadrovsko pokriti," pravi poslovnež.

V Nemčiji za vse tujce, ki se želijo naseliti, tam študirati, delati ali živeti, velja pravilo, da se morajo naučiti nemško oziroma vsaj osnov nemškega jezika. Pravilo se dosledno spoštuje. Zakaj je med našimi delodajalci ali v naši družbi to drugotnega pomena, potem pa bentimo čez tujce, kako ne razumejo slovenščine?

Nemčija ima tuje delavce ali "gastarbajterje" že 70 let. V tem času so izpopolnili sistem integracije. Če primerjamo Nemčijo in Slovenijo, primerjamo dva popolnoma neprimerljiva sistema. Ko greš v Nemčijo, veš, da boš moral sprejeti njihove pogoje, saj je Nemčija tako močna blagovna znamka. Žal Slovenija to ni, je prej nekakšna tampon cona, vmesna postaja, kjer se ljudje nekaj naučijo, dobijo izkušnje, ki jim odprejo pot na zahod. To ne velja za neevropske tujce.

Čeprav delodajalci že vsaj desetletje opozarjate na kadrovske težave, je po covidni krizi, vsaj tako se zdi, ta problem zares eksplodiral. Kako ga občutite v vašem podjetju?

Še bolj kot sama kadrovska podhranjenost, o kateri se letos veliko govori, je bila težava, da smo se po covidu prebudili v veliko negotovost. Lansko leto je bilo izjemno stresno, ker je bil odboj od covidne krize v turistično sezono nepričakovano močan in hiter. Kar naenkrat smo preskočili z letnega obiska Postojnske jame 200.000 na 600.000 gostov. Dejstvo je, da smo izjemno uspešno sezono oddelali kadrovsko podhranjeni.   

Ste uspeli zadržati zaposlene med covidom?

Ne gre za to, koga nam je uspelo zadržati. 306 dni smo bili zaprti, to je praktično eno leto. Ljudje so hoteli delati, a v turizmu nis(m)o smeli. V tem obdobju so turistično panogo začeli zapuščati ljudje, ki so v njej delali vse življenje, predvsem tam, kjer so bili delovni pogoji slabi. Ti ljudje so spoznali druge priložnosti, druge oblike dela, na primer delo na domu in drugačne urnike s prostimi vikendi, zato se v turizem niso želeli vrniti.  Nekako velja, da slabše, kot so plače, slabši je kader. Slabši, kot je kader, večja je njegova fluktuacija. Tega pri nas ni bilo. Upam si trditi, da smo dober delodajalec, z dobrimi plačami in pogoji dela, zato smo letos ekipo sestavili hitro in kar je najpomembnejše, ta je kakovostna. Neprestano opozarjamo na nevarnosti prekarnega dela. Res je turizem sezonska dejavnost, vendar prekarstvo pomeni tudi to, da ljudje prihajajo in odhajajo vsako leto na novo. Mi pa težimo k stabilni ekipi. Nemogoče je vsako leto  zamenjati, uvajati in kulturno izobraževati 120 ljudi, zato je za nas najboljša oblika dela zaposlitev, bodisi za določen ali nedoločen čas, kjer ima zaposleni vse socialne ugodnosti, regres, prevoz na delo, malico, nagrado za delovno uspešnost. Vsega tega prekarni delavec nima, v primeru bolezni ga ne ščiti niti bolniška odsotnost.

Toda to pomeni, da ste v turizmu nekonkurenčni, saj mnogi sezonski delavci "na roko" prejemajo višja plačila, ki so manj obdavčena od tistih v rednih delovnih razmerjih.

Kot urejen delodajalec smo še kako zaželeni, res pa je, da so od nekdaj največja konkurenca ponudniki z neurejenimi delovnimi razmerami. Siva ekonomija, plače na roko, delo na črno. Ljudje, ki prihajajo k nam na razgovore, sploh ne razumejo pojmov, kot so regres, povračilo stroškov prevoza, delovna uspešnost. Taki delavci so hitro predmet manipulacije in praznih obljub izkoriščevalskega delodajalca. Ljudje so bili tudi v turizmu prevečkrat izigrani. Kje so spali, kako so se prehranjevali? Ko pri nas zaposlimo tujca, mu zagotovimo tudi ustrezne bivalne razmere. V centru Postojne smo turistične apartmaje z eno ali dvoposteljnimi sobami namenili zaposlenim iz tujine. Opažamo, da so delavci na srečo vedno bolj ozaveščeni in zato cenijo socialno varnost, ki smo jo mi sposobni zagotoviti.  

Zaposlujete vse, ki se ponudijo, imate kakšne preference pri tujcih?

Ocenjujemo, kdo je sposoben izpolniti naša pričakovanja, ne glede na to, od kje prihaja, čeprav tudi to ni nepomembno. Prevelike kulturne razlike lahko postanejo jedro konfliktov. Imamo nekaj ljudi iz Srednje Amerike, s katerimi smo zadovoljni. Znajti smo se morali sami, saj vlada na področju zaposlovanja tujcev, kljub obljubam o odprtju filipinskega in bog ve katerih drugih kanalov, ni naredila konkretnega preboja. Iz Gvatemale smo pripeljali tri zaposlene, če bi bili upravni postopki enostavnejši in krajši, bi jih imeli že sedem. 

Zakaj pa ste izbrali Gvatemalce, ne Filipincev, kot to počno denimo na Hrvaškem?

Kulturno okolje, iz katerega prihajajo, je zelo skladno z našim. Če širše kulturno okolje preveč pomešaš, pride do kulturnih konfliktov, lahko že med državljani nekdanje Jugoslavije. Najslabši pa so primeri, ko je Slovenija zgolj odskočna deska za vstop v ostale evropske države. O tem premalo govorimo. Danes je stabilen kadrovski sistem v turizmu ključen. Ni mogoče načrtovati milijona gostov brez stabilnega kadra, si govoriti, bomo že nekako uspeli, sploh, ker je balkanski kadrovski bazen prazen.

Se kulturna trenja dogajajo tudi pri vas?

Seveda, ljudje so cel dan skupaj, v službi, nato pa še sobivajo. Lahko gre za versko, nacionalno, spolno nestrpnost, zato je še kako pomembno, da vsi zaposleni multikulturnost obravnavajo spoštljivo. Ko začutiš, da se pojavljajo trenja, moraš pravočasno reagirati, še boljša pa je preventiva, heterogena politika. Zaposlovanje tujcev je občutljiv proces, saj marsikdo pride k nam z enim samim kovčkom. Ni jim enostavno, zato moramo do njih pristopiti z empatijo.

Kako se tujci odzovejo na vaše zaposlovalne metode?

V prvi vrsti jim predstavljamo ekonomsko eksistenco. Pa ne samo njim samim, tudi njihovim družinam. Od tega, kar delavec zasluži, lahko v Gvatemali živi 10 ljudi. Ko je letos marca eden izmed kuharjev, ki se nam je pridružil decembra, dobil 2.000 evrov regresa, me je vprašal, kaj je to. Predstavljajte si njegovo hvaležnost, ko je izvedel, da mu to pripada, čeprav na dodaten prihodek sploh ni računal. Ko govoriš o zaposlovanju tujcev, nikoli ne smeš govoriti o ljudeh brez imena in priimka. Ne predstavljam si, da bi se moral kot ekonomski migrant zaradi denarja odpovedati vsemu, kar mi je blizu, predvsem pa družini. Zato me žalosti, da na tuje delavce marsikdo gleda s prezirom.

Veliko delodajalcev, ki v podjetja vabijo tujce, pa ne govorim več o tistih z Balkana, ampak iz Azije, računajo na to, da bodo dobili popolnoma predane delavce, ki jih bodo povrh lahko še manj plačali. Se takšna miselnost lahko izide?

Ne. Če se izrazim v prispodobi, ima pri nas tujec enak status kot nekdo iz Ljubljane. Pravice tujcev so enake kot pravice domačih, kvečjemu je z njimi še več dela, saj jim moramo najti tudi bivališče. Na srečo jih mi imamo in jih lahko ponudimo po simbolični ceni, včasih celo brezplačno, dokler se ne ustalijo. Morda je ključna razlika ta, da si ti delavci sami želijo veliko, tudi preveč delati, saj so tu zaradi dela in zaslužka. Vendar nočem, da se ljudje iztrošijo, zato se morajo tudi oni držati pravil.

Zanimiva je tudi politično obarvana debata okoli zaposlovanja tujcev in glavno vprašanje, kdo komu dela uslugo. Torej, tujci, ki pridejo v Slovenijo in pomagajo gospodarstvu, ali mi, ki tujcem dajemo priložnost, da izboljšajo svoj ekonomski položaj. Na kateri strani ste vi?

Ne ena, ne druga trditev ni dobra. Samo, ko sva oba zadovoljna, je to nekaj simbiotičnega, sicer gre za izkoriščanje, ali tujec izrablja mene, ali jaz njega.

Ob sprejetju novele zakona o tujcih so na vladi sporočili, da odpravljajo administrativne ovire in omogočajo hitrejše vodenje postopkov pri zaposlovanju tujcev. Ti so doslej trajali tudi pol leta in več. Kaj kažejo vaše izkušnje?

Ustvarili so velika pričakovanja, a hitrejšega zaposlovanja ni. Nekateri deli postopka so za tujce res ugodnejši, denimo integracija, učenje jezika, toda vse to pride v poštev šele, ko je nekdo že zaposlen. Ključen pa je postopek do trenutka, ko nekdo pridobi vsa potrebna dovoljenja in lahko prične delati. Nedopustno je, kako se zavod za zaposlovanje in upravna enota venomer sklicujejo en na drugega, češ da drugi še ni obdelal dokumentov. Vedno nov problem, vedno se najde še ena manjkajoča vejica. Na koncu ugotoviš, da smo pri zaposlovanju odvisni od petih različnih ministrstev. In še medresorsko so neuskaljeni.

Kdaj boste rekli, da je zaposlovanje tujcev enostavno?

Ko bo administrativni postopek zapisan, predvsem pa se bo izvajal zelo jasno, enostavno, hitro in, najpomembneje, življenjsko. Ne pa, da je zahtevano celo morje dokumentov, ki se pridobivajo in potrjujejo na popolnoma neživljenjski način, tako da mora dokument ali, še slabše, kandidat prepotovati tisoče kilometrov. Roki za odločanje za organe niso zavezujoči, še huje pa je, ko v dobri veri oddamo vso zahtevano dokumentacijo, mesece kasneje pa vedno isti odgovor: premalo je, še nekaj manjka, iz Gvatemale naj pošljejo še ta dokument. Seveda že zgolj to podaljša postopek za nekaj mesecev. Če se Slovenija strateško usmerja v razvoj turizma, mora prednostno obravnavati tudi vloge za zaposlovanje tujcev, saj je pravočasna odobritev vloge zlasti pri sezonskih delavcih ključna. Če je prepozna, je skoraj enako, kot če je ni. 

Lahko navedete kak konkreten primer?

Upravna enota mi reče, da moram prinesti izvirnik zavarovalne police za tujega delavca. Izvirnik pomeni, da mora dokument prepotovati tisoče kilometrov s točke A na točko B, kjer ga mora nekdo podpisati in ponovno poslati nazaj. Ko skušamo dopovedati, da so milijonske pogodbe danes skenirane, uslužbenka vztraja pri papirnatem originalu. 

To pomeni, da je dokument v vašem primeru samo zaradi podpisa potoval v tujino in nazaj, pri tem pa ste po nepotrebnem izgubljali čas?

Točno tako, pa absurdnim primerom s tem še ni konca. Prstni odtisi so zadnje dejanje pred pridobitvijo delovnega dovoljenja. K nam so prišli kuharji iz Gvatemale s turistično vizo, popolno dokumentacijo, bivali so pri nas, vendar jih nismo smeli zaposliti. Morali so namreč opraviti še identifikacijo s prstnimi odtisi, za kar bi jih morali poslati v Brazilijo na ambasado. Le po sreči se je izšlo tako, da so lahko prstne odtise oddali v Sloveniji. Sicer ne vem, kaj bi naredili. Na koncu gre za ljudi, ki ne razumejo, zakaj jih pošiljamo okoli, povzročamo dodatne stroške in ne spustimo k delu, čeprav to želijo. 

Ampak v novi zakonodaji je to poenostavljeno. 

Bomo videli, upajmo, izkazalo se bo šele v konkretnih primerih. Za dve azijski kandidatki, ki zaključujeta študij v Avstriji, je zahtevana oddaja prstnih odtisov na Dunaju. Ob tem se očitno nihče ne zaveda, da so to ekonomsko zelo odvisni ljudje, ki jim vsak evro veliko pomeni. Zato jim te stroške krijemo mi, a bodimo iskreni, veliko delodajalcev ekonomsko breme zapletenih in dolgih postopkov naprti kar na tujce same, saj vedo, da so, ko enkrat zapustijo domovino, v popolnoma odvisnem položaju. Časovno smo tam, kjer smo bili, kakšen prihranjen dan je kaplja v morje. Priložnost, ki bi jo lahko imeli to sezono, je zamujena. Sosednje države nas prehitevajo po levi in desni. Danes moraš začeti delati, če hočeš čez šest mesecev zaposliti tujca. No, takrat bo že konec sezone.

Kako pogosto se to dogaja?

Vsako minuto. Avtomatično so postavljeni v podrejen položaj. Še posebej, ker prihajajo iz oddaljenih okolij in jim je naš sistem tuj. Ne vedo, kaj je sistematizacija, ne poznajo zakonodaje, ne razumejo strukture plače, kaj pomeni bruto, neto znesek, regres, prevoz. Povedano plastično, ne vedo, koliko bodo konec meseca dobili na račun pri določeni plači. Te stvari jim skušamo razložiti, preden jih zaposlimo. To nikakor niso neumni ljudje, so le nerazgledani, kar pa marsikdo začne hitro izkoriščati. Sprevrženo je, da jim delodajalci dajejo pogodbe, ki jih delavci sploh ne razumejo, cilj je le, da pravno in ekonomsko pokrijejo sebe. Še hujši so primeri, ko pogodb sploh ni, taki ljudje uradno ne obstajajo in nobena inšpekcija ne more preveriti, v kakšnih pogojih delajo. 

Kaj je za vas dobra integracija tujcev? Kaj mora vsak tujec, ki pride v Slovenijo razumeti, znati? Zdaj bodo denimo tudi pridruženi družinski člani morali opraviti izpit iz osnovne ravni slovenskega jezika.

Razumeti mora, da se bo moral začeti učiti slovenskega jezika. To je del naše kulture, identitete in od tega ne odstopamo. Pa čeprav je to nekaterim čisto odveč in se slovenščine učijo z odporom. Seveda ne morem kar zahtevati, da nekdo po pol leta tekoče govori slovensko. Razumeti moramo, da delajo po 8 ali 9 ur in potem ne ostane veliko energije za učenje. Mi jih skušamo učiti na delovnem mestu, postopoma, prek besed, ki jih uporabljajo ob delu. V kuhinji in pri sobaricah smo bolj popustljivi, kjer pa imajo neposreden stik z gosti, morajo znati slovensko.

Težko je za nekoga, ki mu Slovenija ni končna destinacija. Mnogi vztrajajo dve leti, da prejmejo vsa dovoljenja in se potem hitro napotijo naprej proti boljšim delovnim pogojem, višjim plačam. 

No, tudi v Nemčiji se ne cedita med in mleko. V Nemčiji se bo delavec ob prihodu isti večer začel učiti nemško, tudi zato, ker je nemščina svetovni jezik. A v Sloveniji prevečkrat iščejo samo pravice, izkoriščajo ugodnosti, ki jih ponuja integracija, brez želje, da bi se zares integrirali. Če smo določili integracijo za vso družino in brezplačne tečaje, moramo biti dosledni pri implementaciji. Ne pa, da mamica hodi v šolo, kjer potrebuje prevajalca, da se sploh lahko sporazumeva z učiteljem. To ne gre, ker bomo s tem slovensko osnovno šolo in slovenski jezik razvrednotili, načeli temeljno substanco identitete slovenskega naroda.

Koliko časa vam vzame iskanje delavcev na tujih trgih in ukvarjanje z administrativnimi postopki, namesto z vašo osrednjo dejavnostjo – turizmom?

Tujcev pri nas ni veliko. Morda okrog pet, šest odstotkov, kar je za turizem malo. Sami postopki za tujce in kadrovske zadeve so res naporni. Mi se res veliko pogovarjamo o tem, ali bomo imeli dovolj ljudi. Kje je čas za seminarje in izobraževanje, kje je čas za raziskave, razvoj, pridobivanje znanja, ki ga moraš v turizmu neprestano nadgrajevati. Vendar, če se ne bi toliko posvečali kadrovski problematiki, bi trpela storitev pri gostu. Enostavno je zgraditi petzvezdični hotel, a si ga ne upam, ker ga je v teh časih nemogoče res kvalitetno kadrovsko pokriti. 

Kje se je po vašem zalomilo, da ljudje niso več pripravljeni poprijeti za delo, kot so včasih? Turistični delavci, gostinci ponujajo tudi po 2000 evrov plačila za delo natakarja, pa ni odziva.

Objektivni razlog je ta, da digitalizacija prinaša nova delovna mesta in drugačno razumevanje pomena dela. Če je biti vplivnež poklic in če je plačan, potem to nekdo razume kot delo, ki ga lahko opraviš iz naslonjača. V resnici pa se prava vzgoja o delu začne že pri otrocih, ko jih navajamo na delovne vrednote. V izobraževalnem sistemu bi kljub popolni digitalizaciji morali pravilno razumeti in priučiti vrednoto fizičnega dela. Tako pa na fizično delo vse bolj gledamo kot na nekaj manj vrednega in prav zaradi tega bodo obrtniki v prihodnosti suho zlato. Če ti bo jutri zidar, ki zna postoriti še kaj na vodovodu, elektriki, rekel, da je njegova ura vredna 40 evrov, ga boš sprejel z veliko hvaležnostjo, saj pravih mojstrov skoraj ne dobiš več. Vplivneži na družbenih omrežjih ustvarjajo sliko neresničnega sveta, a pravo delo bo imelo vedno višjo ceno. Tudi delo od doma je nevarnost, saj odstranjuje socialni stik s sodelavci in strankami, zamegljuje mejo med delom in prostim časom. V šali rečeno, oči na ekranu, roka v hladilniku. Kljub temu se ga zaradi realnosti, v kateri delujemo, poslužujemo kot kompromis v določenih primerih.  

Kljub temu pa mimo digitalizacije ne moremo.

To že, problem je drugje. Eno je digitalizacija v delovnem procesu, kjer postaja del vsakdana in pomaga optimizirati procese, drugo v komunikaciji do gosta. Tu pa je lahko le pomagalo. Še vedno prisegamo na pristne medosebne stike z gosti in na našo prijaznost. To je pravi turizem, gostinstvo. Ker si vse manj ljudi za svojo dejavnost izbira gostinstvo in turizem, digitalizacija sama po sebi ne rešuje nič.

Marsikdo je že lani bil presenečen, ko so mu na letnem dopustu na hrvaški obali stregli Azijci, predvsem Filipinci. Letos bo presenečenih turistov še več in verjetno lahko to kmalu pričakujemo tudi nas?

Da. Hrvati so se osredotočili na Filipince in Nepalce. Toda nastal je drug problem. Hrvati so administrativne postopke zares učinkovito skrajšali, ozko grlo je nastalo na konzulatu, kamor morajo tujci po vize. Čeprav na Hrvaškem dokumente obdelajo v mesecu dni, postopki v (na primer) Indiji trajajo tudi do pet mesecev. Zapleta se tudi na upravnih enotah, od koder zaposleni množično odhajajo. Preveč vlog in premalo ljudi, ki jih rešujejo. Podobno je tudi pri nas, kjer so upravni postopki še vedno prezapleteni, ljudi, ki jih rešujejo, pa je premalo.

Kaj napovedujete slovenskemu turizmu?

Dober turizem podpira naravno in kulturno dediščino, ne sme ju degradirati. Slovenija je v tem pogledu bogata, zato  gre razvoj lahko samo v smeri trajnosti. Ne začnimo delati turizma tam, kjer mora narava ostati neokrnjena in ne delajmo ga na načine, ki v naše okolje ne sodijo. V Benetkah so rekli, da imajo dovolj križark, zdaj se pa z njimi hvalimo v Kopru, kljub temu, da so prevelika obremenitev za Koper in našo celo obalo. Pod črto, slovenski turizem ima svetlo prihodnost. Kako močno bo žarel, pa je odvisno le od tega, ali bomo znali ustaviti neumnost posegov v prostor in preprečiti degradacijo tega, kar je ustvarila narava in mi sami in je del naše naravne in kulturne dediščine.