Zaradi kaosa in preračunljivosti namesto 8 kar 32 milijonov evrov za osebno asistenco invalidov

Invalidi so Zakon o osebni asistenci dočakali po četrt stoletja, po pol leta se je že finančno zrušil

Četrt stoletja so sprejemali Zakon o osebni asistenci (ZOA), glavna akterka pa je bila aktivistka, filozofinja, sociologinja Elena Pečarič, predsednica društva YHD – Društva za teorijo in kulturo hendikepa. Zakon je bil sprejet na pobudo Nove Slovenije leta 2017, veljati pa je začel januarja letos. Že po treh mesecih se je vedelo, da dopušča zlorabe, število izvajalcev osebne asistence je iz dneva v dan naraščalo, množilo se je ustanavljanje s.p.-jev: iz januarskih sedem, oktobra že na 41. Že maja pa so krepko presegli načrtovanih osem milijonov evrov za osebno asistenco na letni ravni. Čas, da se prižgejo vsi alarmi. So se?

Pečaričeva, ki ima odobreno 24-urno asistenco, je jasna: "Na ministrstvu niso reagirali, ne dovolj hitro, ne dovolj odločno. Praktično ni nobene strokovne kontrole, tudi ur imajo nekateri veliko preveč, ocenjevalci so slabo strokovno usposobljeni, vse je bolj tako na "hojladri". Nekateri so takoj "zavohali biznis". Zdaj je "celo super, da imaš invalida v družini, je to dodana vrednost." So pa primeri, da trije, štirje člani družine od tega živijo, pa mislim, da tukaj ni dvoma, da ne gre več za neodvisnost."

Ministrica za delo, družino in socialne zadeve Ksenija Klampfer je že junija v javno obravnavo poslala spremembe ZOA, a jih je po 14 dneh umaknila. Razlog? "V javni obravnavi smo prejeli veliko pripomb, področje je treba sistemsko urediti v treh zakonih, zato smo novelo zakona in pravilnik do nadaljnjega umaknili."

Ob tem pa odločno pravi, da ni "podlegla pritiskom staršev, ampak je le vsem prisluhnila", časovnice, kdaj bodo zakonodajo spremenili, ne upa napovedati. Kje in kakšne rešitve predvideva ministrica, kje imajo težave, si podrobneje oglejte na tej povezavi.

Izjemno burni so bili namreč odzivi staršev, glavna protagonistka pa Marjana Pavliha iz društva Črtovje, mama invalidnega otroka, ki je bila ostro proti spremembi zakonodaje z jasnim stališčem na spletu: "Sprememb ne bomo dovolili in pika."

Pavliha je bila tudi pobudnica peticije proti predlogu sprememb ZOA. Zapisala je: "Sprememba je bistvena v tistem delu zakona, kjer so staršem invalidnih otrok in njihovim družinskim članom prepovedali opravljati osebno asistenco. To pomeni, da bo k invalidnemu otroku domov prihajala tuja oseba in opravljala delo osebnega asistenta, ne glede na dejstvo, da v istem stanovanju biva vsa družina."

Zelo aktivna je bila tudi pri še enem poskusu spremembe ministrice Klampfer v okviru Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF) oziroma Zakona o izvrševanju proračuna Republike Slovenije (ZIPro), kjer je s pozivi na Facebooku nasprotovala znižanju urne postavke, ki znaša 14,99 evra. Cena ure osebne asistence je sestavljena iz stroškov dela in stroškov materiala. Stroški dela vključujejo delež za plačilo dela tako osebnih asistentov kot strokovnega vodje in usklajevalcev osebne asistence. Strokovnega vodjo s strokovnim izpitom iz socialnega varstva potrebuje izvajalec, ki ima več kot pet uporabnikov, usklajevalca pa tisti, ki jih ima več kot 20. Manjši izvajalci, torej predvsem družine, tega ne potrebujejo.

Plača osebnega asistenta ne sme biti nižja od 95 odstotkov 23. plačnega razreda (1.040 evrov bruto oz. 730 evrov neto), kar je brez dodatkov in povračila stroškov najmanj 700 evrov neto. Plače ministrstvo navzgor ni omejilo. Medtem ko plača strokovnega vodje zakonsko ni določena.

Z Marjano Pavliha smo večkrat govorili, sama se javno ne želi izpostaviti.

V slabem letu število uporabnikov naraslo za 320 odstotkov, s.p.-jev pa za 580 odstotkov

Podatki so izjemno zgovorni. Število invalidov oziroma uporabnikov osebne asistence je iz meseca v mesec strmo naraščalo. Če jih je bilo januarja 300, jih je zdaj tisoč – to je 320 odstotkov več. Inštitut Republike Slovenije za socialno varstvo (IRSSV) je v lanski analizi spremljanja izvajanja programov osebne asistence, ki je bila pripravljena kot osnova za možne projekcije ZOA, točno ocenilo začetno število uporabnikov, niso pa opozorili na takšen, trikraten skok. "Ocenjujemo, da jih bo na začetku izvajanja zakona okrog 300 do 350."

Enako je tudi z izvajalci osebne asistence. Osebno asistenco lahko izvajajo tisti, ki so vpisani v register izvajalcev osebne asistence, kjer število skoraj dnevno narašča, trenutno jih je 149, aktivnih pa je zaenkrat 80. Med njimi potem uporabnik tudi izbere izvajalca.

Osebno asistenco lahko izvajajo nevladne organizacije, zavodi in samostojni podjetniki na podlagi odločbe ministrstva.

In tukaj se zgodba lomi. Množiti so se začeli s.p.-ji, od vseh aktivnih izvajalcev je več kot polovica s.p.-jev, 41.

Taksisti, mizarji, vrtnarji, računovodje ... po novem tudi izvajalci osebne asistence

Taksisti, mizarji, vrtnarji, računovodje ... so postali tudi strokovnjaki za osebno asistenco in razširili svojo dejavnost, starši, prej družinski pomočniki svojim odraslim otrokom, so kar naenkrat postali samostojni podjetniki. Po podatkih ministrstva, ki so jih zbirali le do maja, se je za osebno asistenco odločilo 100 družinskih pomočnikov, danes je ta številka zanesljivo višja.

Kje je razlika? Pri plačilu. Družinski pomočnik, v večini primerov so to mame težkih invalidov, mesečno prejmejo 752 evrov bruto kot delno plačilo za izgubljeni dohodek. Če ima odrasel otrok 24-urno asistenco, torej cel dan, plačilo na uro pa znaša 14,99 evra, bi mama, če bi za otroka še naprej skrbela sama, na mesec prejela okoli 11 tisočakov. Načeloma pa imajo tisti s 24-urno asistenco štiri osebne asistente. Danes se mama torej lahko razbremeni. Ob sebi ima lahko še tri osebne asistente. Kaj to pomeni? Konkretno, če skupaj z mamo za otroka skrbijo štirje, vsakemu pripada okoli 2700 evrov bruto. Torej, mama v primerjavi z družinskim pomočnikom prejme tri in polkrat več denarja, ob tem pa je lahko še razbremenjena, namesto 24 ur na dan,  zdaj za polnoletnega otroka skrbi "le" osem ur.

Tako so se ustanavljala "družinska podjetja", ko na račun skrbi za polnoletnega otroka živijo denimo mama, oče, stric, babica in si – primer – družinski proračun opolnomočijo z 11 tisoč evri, če ima njihov polnoletni otrok dodeljenih 24 ur osebne asistence.

Dragica Bac, generalna direktorica Direktorata za invalide, vojne veterane in žrtve vojnega nasilja, pove, da je po majskih podatkih, od takrat naprej zaradi groženj s tožbami ne zbirajo več teh podatkov, takšnih družin, ki v celoti živijo na račun invalidnega otroka 10, kar je 12 odstotkov od vseh, in to ni zanemarljiv delež. Kdo so, ne izdajo, ker da ne vedo. Zahtevo smo naslovili na informacijsko pooblaščenko, saj menimo, da so to informacije javnega značaja, ker so vsi po vrsti plačani iz javnega denarja.

Kdo kuje dobičke, kdo izkorišča sistem brez nadzora?

Namnožilo se je veliko malih izvajalcev, ki so družinski člani in izvajajo osebno asistenco le za svojega odraslega otroka na domu, kar pomeni, da nimajo ne potnih stroškov, ne potrebujejo niti prostorov, ki so povezani z organizacijo osebne asistence, niti jim ni treba zaposliti strokovnega vodje z izpitom iz socialnega varstva. To torej pomeni, da je cena ure storitve osebne asistence za njih bajna in se jim to zelo izplača. 

Ugotovitve s terena naj bi bile alarmantne, IRSSV je že pripravil vmesno poročilo Evalvacije uvajanja Zakona o osebni asistenci. Na MDDSZ evalvacijo skrivajo, ker da imajo le vmesno poročilo na katerega imajo številne pripombe. 

Narašča tudi število osebnih asistentov. Na ministrstvu so nam posredovali podatke za dva meseca, junij in september. Čeprav sta vmes bila le dva poletna meseca, se je enormno povečalo število osebnih asistentov in uporabnikov, za tretjino.

Kdo je dopustil s. p.-je, ki so v osnovi pridobitni, izvajanje osebne asistence pa ni pridobivanje dobička?

Kaj imajo s.p.-ji z osebno asistenco? S.p. opravlja pridobitno dejavnost, bistvo izvajanja osebne asistence pa ni pridobivanje dobička. Kdo je torej sploh dopustil, da so lahko izvajalci osebne asistence tudi s.p.-ji? Odgovor na ministrstvu: "To je poslanski zakon Nove Slovenije." 

Dejstva pa so, s.p.-ji niso le izvajalci osebne asistence, temveč imajo tudi izvajalci pod seboj osebne asistente, ki so s.p.-ji, slaba desetina jih je. 

Bodo najkrajšo potegnili uporabniki – invalidi?

Je ogrožen težko pridobljen privilegij za invalide? Zakaj ne smemo dopustiti, da bi invalidi ostali brez tega privilegija, si preberite in oglejte na spodnji povezavi.

Največji skok je bržkone zaznati pri opravljenih urah osebne asistence, ki so občutno naraščale prav vsak mesec, oktobra jih je bilo v primerjavi z januarjem kar 200.000 več, skupaj že skoraj 1,8 milijona ur. 

Invalidi so imeli septembra v povprečju priznanih 125 ur osebne asistence na teden, ob urni postavki 14,99 evra je povprečen znesek na uporabnika 4200 evrov. 

Je število ur uporabnikom primerno dodeljeno? O pravici do osebne asistence, torej tudi o številu ur odloči center za socialno delo na podlagi mnenja dvočlanske strokovne komisije, ki je imenovana z liste 111 izvedencev s področja socialnega varstva, zdravstva ali predstavnikov po vrsti invalidnosti. O kompetentnosti komisije, pomanjkljivem izobraževanju, brez nadzora, bomo pisali v prihodnjih dneh. 

Veliko uporabnikom naj bi bilo dodeljenih preveč ur osebne asistence. Na eni strani pritisk izvajalcev in uporabnikov na komisije, po drugi namesto, da se ocenjuje njihova aktivnost, se ocenjuje pasivnost, kar pa ni filozofija osebne asistence.

Omenimo zgolj en primer, ki ga navede članica komisije Katarina Modic: "Sva s kolegico prišli na oceno vlagatelja in se je izkazalo, da vlagatelj izvaja osebno asistenco za več kot 10 uporabnikov, zaposlenih ima več kot 20 osebnih asistentov, sam pa ni poznal, kaj je osebna asistenca, po kakšnih načelih deluje. Ministrstvo bi moralo preverjati izvajalca, to pomeni, da mora nekdo te kompetence dokazati, tega zdaj ni, kot vidite lahko vsak odpre s. p. in opravlja to storitev. To je posel, jaz ne vidim tega drugače."

Ni revizije, ni nadzora?

Elena Pečarič odločno poudari: "Treba se je zavedati, da je tega denarja ogromno, revizija je nujna, ker so bile ogromne napake narejene. Tudi te odločbe ne predvidevajo ponovne ocene, ampak ta bi morala biti, v vseh državah to obstaja. Na Švedskem imajo dve leti, povsod, povsod obstaja."

Na MDDSZ dodajajo: "Na ministrstvo nismo prejeli nobenih pritožb uporabnikov, vendar pa nekateri izvajalci osebne asistence menijo, da ni najbolj primerno, da so izvajalci osebne asistence samostojni podjetniki posamezniki in družinski člani, vendar to omogoča zakon in ne gre za zlorabe."

Navkljub temu pa bi zaradi očitnih anomalij pričakovali, da je MDDSZ že naročilo revizijo. Pa je ni, zatrdi Baceva: "Ministrstvo ni naročilo nobene zunanje revizije pri izvajalcih osebne asistence. Na ministrstvu pa imamo Službo za notranjo revizijo, ki v skladu s svojimi pristojnostmi revidira različne programe, ki jih izvaja in financira ministrstvo."

Kdo je podcenil finančne posledice zakona – NSi, Inštitut za socialno varstvo, ali ministrstvo za delo?

Stroški so se primerjalno od januarja do oktobra zvišali za dobrih trikrat, ob koncu leta bodo znašali 32 milijonov evrov, torej so štirikrat presegli finančne posledice iz zakona Nove Slovenije. Kje se je zataknilo, vprašamo prvo odgovorno za izvajanje zakona Dragico Bac, ki pa tako ali drugače dela po navodilih ministrice Klampferjeve: "Zakon o osebni asistenci se je na ministrstvu pripravljal več kot 10 let in takrat smo finančne posledice ocenjevali na 30 do 35 milijonov evrov. Ne morem reči, da se je kje zataknilo, so bile pa finančne posledice absolutno prenizko ocenjene." Več o tem, ali imajo na ministrstvu zadosten nadzor nad porabo sredstev, ali so ugotovitve iz evalvacije alarmantne, si lahko preberete na tej povezavi.

Ko smo vprašanje naslovili tudi na Novo Slovenijo, pa je njihov odgovor presenetljiv:

"Finančne posledice so pripravljene na podlagi analiz Inštituta Republike Slovenije za socialno varstvo ter analiz, ki jih je predhodno pripravilo ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti."

Kdo torej ni znal pravilno oceniti stroškov predlagatelj zakona NSi, IRSSV ali MDDSZ? Dejstvo je, da so se izdatki zvišali za približno dva in pol milijona evrov letno zaradi naknadno izglasovanega amandmaja o komunikacijskem dodatku za gluhe, slepe in gluhoslepe, kar je še vedno daleč, daleč od dejanske porabe.

Že preprost izračun pa pove, da so bile finančne posledice povsem neosnovane.

Konkretno, če 1.000 uporabnikom v povprečju prištejemo zgolj 80 ur tedensko asistence (zgornja meja je polnih 168 ur, povprečje v septembru pa je 125 ur), ura pa torej znaša 14,99 evra, je znesek na teden 1,2 milijona evrov, kar pomeni na mesec 4,8 mio, na leto pa 57,6 milijona evrov.

Ključno vprašanje pa je: bi danes invalidi sploh imeli zakon, če bi bile finančne posledice ocenjene realno? 

Ne glede na pingpong dejstvo ostaja: stroške bo treba zajeziti, rebalans proračuna na 10 milijonov evrov praktično ni rešil nič. Na ministrstvu za finance državna sekretarka Saša Jazbec opozarja: "Če bi prihodnje leto stroški naraščali z dinamiko letošnjega decembra, bi bila poraba blizu 60 milijonov evrov na letni ravni."

Hkrati dodaja, če se v praksi izkaže "da je dejanski znesek petkrat, šestkrat, sedemkrat presežen, bi se o takšnem zakonu bilo treba v državnem zboru še enkrat pomeniti."

Ključno bi bilo torej odpraviti anomalije, ki so v pristojnosti ministrice za delo poudari in dodaja: "Vsi skupaj že več kot pol leta spremljamo trud ministrice za delo, pa vidite, kaj se dogaja v državnem zboru. Dokler ni politične volje in pripravljenosti, da se spremembe zgodijo, potem imajo ministrstva tukaj zvezane roke in se zgodi, da predlogi ostanejo pod mizo."

Pred Zakonom o osebni asistenci za projektno izvajanje osebne asistence 3,2 milijona evrov letno

Pred ZOA se je osebna asistenca izvajala programsko. Izvajalci – invalidske organizacije in društva – so bili izbrani na javnem razpisu. Ministrstvo je v obdobju med leti 2015 in 2018 v povprečju mesečno sofinanciralo stroške dela za 322 osebnih asistentov v višini 760 evrov mesečno na zaposlenega osebnega asistenta, če je šlo za polno 40-urno zaposlitev na teden. V štirih letih je namenilo 12,8 milijona evrov oziroma povprečno 3,2 milijona letno. V programe je bilo vključenih okvirno 1.300 invalidov, vsi niso prejemali storitve osebne asistence v potrebnem obsegu, ampak znatno manj. Prav tako tudi vsi uporabniki, ki bi osebno asistenco dejansko potrebovali, niso bili do nje upravičeni.

Preberite še:

'Jaz sem izbrala njih, one pa so izbrale mene. So moja družina'

'Nisem podlegla pritiskom, vsem sem prisluhnila'

Dragica Bac: Mi se nismo ustrašili nikogar