Zaradi neurejene frizure dobila kazen

Kako se zna zgodovina ponavljati, sem razmišljala, ko sem merila korake proti vhodu Slovenskega šolskega muzeja, ki ima svoje prostore v nekdanji uršulinski šoli v središču Ljubljane. Tam so nekoč po znanje hodila dekleta, jaz srednješolka na ure baleta, danes pa po lesenem podu koračim kot zvedava novinarka, ki želi izvedeti čim več zanimivih dejstev o našem izobraževanju. Vse od pradavnine pa do danes. Se sliši suhoparno in nezanimivo? No, pa je daleč od tega!

Slovenski šolski muzej že več kot 120 let skrbi za slovensko šolsko dediščino, ki je tesno prepletena s širšim kulturnim, družbenim in zgodovinskim dogajanjem na Slovenskem. Njihova stalna razstava Šola je zakon! pa obiskovalcu ponuja vpogled v izobraževanje in vzgojo na Slovenskem po obdobjih, od prazgodovine do današnjih dni. In zakaj takšen naslov razstave? Ker smo pred več kot 150 leti šolo res tudi uzakonili. Vladarica Marija Terezija je šolstvo namreč podržavila in izdala prvi državni osnovnošolski zakon (1774), s katerim so med drugim vpeljali splošno šolsko obveznost za vse otroke od 6. do 12. leta starosti, ne glede na spol in družbeni status. A je trajalo še nekaj časa, da so v šolskih klopeh resnično sedeli vsi učenci, namesto da bi na primer na polju okopavali krompir ali v kuhinji luščili fižol.

S kustosinjo Slovenskega šolskega muzeja mag. Marjetko Balkovec Debevec sem se sprehodila ob dolgi šolski tabli, ki je nekakšen časovni trak izobraževanja, poln skrivnostnih loput, predalov, niš in zanimivih kotičkov, kjer človek najde kup zanimivih podatkov, predmetov, dokumentov in zgodb vse od šolske prazgodovine pa do današnjih dni. Smo šolo res že imeli v pradavnini? Takšno, ki bi stala in s šolskim zvoncem vabila vase, res ne, so se pa otroci takrat vseeno ogromno učili, brez šolskega reda in redovalnic. Risali so z ogljem, prstjo, živalsko krvjo in celo računali s kamenčki. Predvsem pa so se učili življenja in preživetja. Morda pa bi bilo fino, če bi v tisti čas na kratek tečaj poslala današnje šolarje, sem razmišljala, medtem ko sem merila korak mimo rimske dobe, kjer je bil glavni namen šolanja retorika in je bila ta tudi velik privilegij. Srednji vek je kar nekako hušknil mimo mene. Morda zaradi stereotipne predstave o t. i. temnem veku. Resda je šolstvo v srednjem veku skoraj v celoti delovalo v okviru Cerkve, a smo že takrat po zaslugi svetih bratov Cirila in Metoda imeli pouk v slovenščini oziroma staroslovanskem jeziku. S Trubarjem je bila prvič zapisana zahteva po osnovni šoli, potem pa je dolgo zatem, leta 1774, Splošna šolska naredba prinesla idejo, ki velja še danes: Vzgoja mladine obojega spola je najpomembnejši temelj resnične blaginje narodov. In takrat sem vedela, v katero zgodovinsko obdobje bom po koncu tega zgodovinskega popotovanja, tudi mimo sokolov, pionirjev in digitalnih učenjakov nove dobe, zajadrala. Po ogledu me je namreč čakalo še eno prav posebno doživetje. Živa ura zgodovine.

"Dober dan, deklič! Zakaj pa zamujaš v šolo? Zvonec je že zdavnaj zvonil." Tako me je na vhodu v učilnico z lesenimi klopmi in tablicami, pa ne računalniškimi, pričakal gospod učenik Štefan Šiba, v muzeju poznan bolj kot Gregor Gartner.

V Slovenskem šolskem muzeju namreč že dobrih 25 let obiskovalcem pričarajo izjemno izkušnjo časovnega stroja, ki jih odpelje v različna zgodovinska obdobja, kjer doživijo pouk, kakršnega so imeli šolarji v preteklosti.

In ker bi z občudovanjem segla v roko vladarici, ki je zabičala, da morajo v šolskih klopeh sedeti tudi dekleta, sem si jaz, jasno, izbrala šolsko uro iz avstroogrskih časov in se preobrazila v 12-letno dekle iz leta 1900.

Bosonoga, oprtana z leseno torbico (očitno sem bila hčerka bogatih staršev), oblečena v nekakšno šolsko haljico sem z rahlo zamudo pouka stopila pred gospoda učenika. Šlo mi je rahlo na smeh. Iskala sem izgovor, ga našla, pa doživela hladen tuš. Nič ni bilo prav, kar sem izgovorila v svojem modernem pristopu do odnosa učenka-učitelj. Jasno, vsak stavek bi se moral začeti ali pa končati z gospod učenik. "Kakšno frizuro pa imaš? Tako neurejena hodiš naokoli!" Resno!? Kaj je narobe s sveže umitimi in počesanimi lasmi, sem si mislila. Pa tako sem bila ponosna, da mi pred kamero lasje ta dan ne bodo štrleli. "Lasje morajo biti speti, v kito ali figo, da ne silijo na oči in te motijo!" je mojemu notranjemu spraševanju odgovoril strogi učitelj. In ni bilo še konec. Sneti sem morala uhane, zapestnice, prstan in bog pomagaj, kaplja čez rob so bili moji lepo urejeni in nalakirani nohti. In ko je preveril, ali res imam vse s seboj in odkril v torbici punčko iz cunj (jasno, nekdo mi jo je zanalašč podtaknil), je bilo vsega konec. Čakala me je oslovska klop in prebiranje šolskih pravil.

Človeka je vprašanje uporabe kazni v pedagoške namene v nelagodje spravljalo že vse od renesanse. A je bilo telesno kaznovanje v javnih šolah pri nas prepovedano pred dobrimi 200 leti s Francem Jožefom. Takrat so učitelji celo negodovali, češ da jim je politika vzela najučinkovitejše vzgojno sredstvo. In res se še dolgo po uvedbi zakona verjetno kakšne pedagoške klofute spomni še marsikdo izmed nas.

Med prebiranjem pravil, ob katerih sem vse bolj ugotavljala, da so pravzaprav pomembna za zdrav telesni, psihični in moralni razvoj otroka, sem sedeč na oslu vseeno sklenila, da se bom v prihodnje poskusila izogniti konfliktom.

Morda včasih res pozabljamo, da šola ni le učenje, je prostor, kjer se oblikujejo značaji, razvijajo prijateljstva, odnosi, v njej se učimo o življenju. Tu se rojevajo sanje, želje in ambicije, na katere, če smo že pri koncu te šolske zgodbe, nikoli ne bi smeli pozabiti. Saj poznate tisto preprosto, a precej resnično modrost, ki govori predvsem o duhu in ne telesu: Kdor se neha učiti, je star. Mar ni v tej dobi pravzaprav naš največji bavbav prav staranje? Zato pa, hitro knjigo v roke in po nova znanja ter veščine!